Jedro

V primeru uveljavljanja ničnosti hipoteke zaradi ničnosti prodajne pogodbe je potrebno ugotavljati dobro vero hipotekarnega upnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (tč. 2 in 3 izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sporazum o zavarovanju terjatve, sklenjen v notarskem zapisu SV 1190/2003 z dne 17.12.2003, sklenjen med toženima strankama ničen v delu, ki se nanaša na dvoinpolsobno stanovanje v stanovanjski hiši, ki stoji na parc. št. 736 vpisani v vl. št. 254 k.o. C. v izmeri 45,38 m2 ter ugodilo zahtevku na ugotovitev, da v korist drugotožene stranke ne obstaja ločitvena pravica na podlagi zgoraj navedenega sporazuma na spornem stanovanju. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženima strankama naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikoma v znesku 1.121,29 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz veh pritožbenih razlogov pritožuje drugotožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi drugotožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbo čl. 250/3 ZIZ in določbo čl. 86 OZ. Če je prvotožena stranka zastavila v zavarovanje tujo nepremičnino, to še ne pomeni ničnost sporazuma, saj gre za subjektivno nezmožnost ene stranke. V takšnih primerih drugi odstavek čl. 86 OZ določa, če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki ostane pogodba v veljavi. Razpolaganje, tudi obremenitev tuje stvari, nima za posledico ničnost pravnega posla, temveč je to razlog za izpodbojnost. Sodna poravnava z dne 11.10.2007 ne more imeti učinka za veljavno zastavo nepremičnine. Razmerje med tožečo stranko in prvotoženo stranko je potrebno presojati neodvisno od razmerja med tožečo stranko in drugotoženo stranko. Obstoj in veljavnost zastavne pravice ni v ničemer odvisna od ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe, saj je bila zastavna pravica veljavno ustanovljena na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožbeni zahtevek, da ne obstoji ločitvena pravica drugotožene stranke bi sodišče moralo zavreči, saj sodišče ni ugotavljalo ali sta tožnika vložila tožbo pravočasno na podlagi napotitvenega sklepa. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotavljalo dobre vere drugotožene stranke, ki je v ta namen predlagala izvedbo dokazov in je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno. Nadalje drugotožena stranka očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do vseh njenih trditev, da je bila v dobri veri in da je ravnala z potrebno skrbnostjo. Poleg tega pa ni obrazložilo odločitve o obstoju ločitvene pravice.

Pritožba je utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da sta prva in drugotožena stranka 17.12.2003 sklenili sporazum o zavarovanju terjatve, vsebovan v neposredno izvršljivem notarskem zapisu po kreditni pogodbi, ki jo je imela drugotožena stranka do prvotožene stranke da je bila ustanovljena hipoteka na 2,5 stanovanju in da to stanovanje v času hipoteke ni bilo vpisano v zemljiško knjigo da je prvotoženka navedeno stanovanje pridobila na podlagi pogodbe z dne 17.9.1999 da sta tožnika in prvotožena stranka že po sklenitvi hipoteke 11.10.2007 s sodno poravnavo ugotovili ničnost prodajne pogodbe med tožnikoma in prvotoženo stranko.

Ob takih ugotovitvah sodišča prve stopnje so materialnopravno napačni zaključki sodišča prve stopnje, da ugotovljena ničnost kupoprodajne pogodbe med tožnikoma in prvotoženo 11.10.2007 učinkuje za nazaj od 17.9.1999. To velja lahko le glede prvotožene stranke, ne pa tudi glede drugotožene stranke, saj drugi odstavek čl. 86 OZ določa, da ostane pogodba v veljavi, če je njena sklenitev prepovedana samo eni stranki razen, če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega. Ali sporni sporazum velja glede drugotožene stranke je odločilno v tej zadevi, ali je bila drugotožena stranka v dobri veri kot je bilo že zavzeto stališče v podobnih primerih (glej odločbo II Cp 2760/2008, II Cp 2857/2008). Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava (absolutni značaj učinkov ničnosti za nazaj - ex tunc) ni ugotavljalo ali je bila drugotožena stranka v dobri veri in v tej smeri izvajalo dokazov, čeprav so bili predlagani, je bilo že iz teh razlogov utemeljeni pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje. Napačni in brez pravne podlage so zaključki sodišča prve stopnje, da je sporazum sklenjen v nasprotju s čl. 250 ZIZ, ker tožnika nista sodelovala pri sklepanju sporazuma 17.12.2003, saj za kaj takega ni bilo potrebe, saj je prvotožena stranka ob ustanovitvi hipoteke predložila vse potrebne listine tudi dokaz o lastninski pravici (kupoprodajno pogodbo).

Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in izvedbi predlaganih dokazov bo mogoče pravilno odločiti o zadevi (čl. 355 ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi čl. 165/3 ZPP.