Jedro

Ker je zagovornik v rednem postopku podal nesklepčen dokazni predlog in šele v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, katera pomembna dejstva je želel dokazati s predlaganimi dokazi, z izrednim pravnim sredstvom njihove zavrnitve ne more uveljavljati kot kršitve pravic obrambe, ampak na ta način izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je obsojenega A.M. s sodbo z dne 11.06.2001 spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Na podlagi 51. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 146. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in napadeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ter odloči, da stroški postopka bremenijo proračun, podrejeno pa, da jo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da dejanje obsojenca, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Sodišče je svoje ugotovitve ustrezno obrazložilo, izvedene dokaze vestno pretehtalo in ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja grdega ravnanja, da mu sodišče tega v rednem postopku ni dokazalo in da je o obsojenčevem direktnem naklepu sklepalo le na podlagi izpovedbe oškodovanke D.Š. ter na "zgodovinskih dogodkih iz življenja obsojenca", zagovornik v zahtevi ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za trditve, da se ugotovitev, da je ravno obsojenec grdo ravnal z oškodovanko, opira zgolj na izvedensko mnenje, čeprav dejstvo, da je oškodovanka imela določene poškodbe, še ne pomeni, da jih je prizadejal ravno obsojenec in da zato vzročne zveze med poškodbami in obsojenčevim ravnanjem sodišče ni ugotovilo. Vložnik na ta način v zahtevi po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP v zvezi s 17. členom KZ vložnik utemeljuje z enakimi navedbami. O zatrjevani kršitvi je mogoče govoriti samo takrat, ko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovi in nato napačno uporabi kazenski zakon. Obsojenčev zagovornik pa kot izhodišče za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona jemlje lastno presojo dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato tudi v tem obsegu po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Trditve, da sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, vložnik namreč uveljavlja tudi kršitev po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, v zahtevi sploh ni obrazložil in je zato tudi ni mogoče preizkusiti.

Tudi kar zadeva uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, je iz zahteve razvidno, da obsojenčev zagovornik v zahtevi ne zatrjuje, da v napadeni pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, pač pa zavrača dokazno presojo, ki jo je sprejelo sodišče. Zato tudi s sklicevanjem na to kršitev z zahtevo ne more uspeti.

Vložnik v zahtevi navaja, da je sodišče njegov dokazni predlog za zaslišanje prič, prejšnjih partnerjev oškodovanke, zavrnilo, čeprav bi prav ti vedeli povedati, da se je oškodovanka znala samopoškodovati in zaigrati strah, pretresenost, zmedenost in podobna stanja. Čeprav tega izrečno ne pove, je tak očitek mogoče razumeti kot zatrjevanje kršitve pravic obrambe in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Zagovornik obsojenega A.M. je na glavni obravnavi dne 09.04.2001 predlagal, da sodišče kot priče zasliši g. B. in g. Š. ter oškodovankino mater I.M. (list. št. 29).

Četudi vložnik ni navedel, katera pomembna dejstva je želel dokazati s predlaganimi dokazi in zato niti ni šlo za sklepčen dokazni predlog, je sodišče prve stopnje, ki je predloge obrambe zavrnilo, v sodbi zapisalo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in da je mnenja, da izpovedbe navedenih prič ne bi prispevale k razjasnitvi dogodka z dne 02.09.1998, saj o njem ne bi mogle dati relevantnih izjav ter da bi zato njihovo zaslišanje po nepotrebnem zavlačevalo postopek.

Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in večja kot golo breme zatrjevanja (onus proferendi). Stranka, ki predlaga dokaz, mora izkazati, da je ta materialnopravno relevanten, pri čemer mora pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, tudi če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, pa tudi če vlagatelj pravne relevantnosti predlaganega dokaza ne utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Ravno na tej podlagi je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi zavrnilo dokazne predloge obsojenčevega zagovornika.

Šele v zahtevi obsojenčev zagovornik navaja, da bi bivši partnerji oškodovanke vedeli povedati, da je ta nagnjena k samopoškodbam in manipulacijam. Ker pa tega ni uveljavljal v rednem postopku, tega z izrednim sredstvom ne more uveljavljati kot kršitev pravic obrambe, zato na ta način tudi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, kakor je bilo že pojasnjeno, ni mogoče vložiti.

Vložnik tudi zatrjuje, da je sodišče prekršilo določbi 355. in 364. člena ZKP. V 355. členu ZKP je določeno, na katera dejstva in dokaze sme sodišče opreti sodbo ter na kakšen način je dolžno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. V 364. členu ZKP pa so naštete sestavine pisno izdelane sodbe.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da mora vložnik uveljavljane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti takih navedb sploh ni mogoče preizkusiti. Tega pa zagovornik obsojenega A.M. glede kršitev določb 355. in 364. člena ZKP v zahtevi ni storil. Vrhovno sodišče tudi ni našlo nobene podlage za uporabo 427. člena ZKP, saj pri odločanju o zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni nastal noben, kaj šele precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega A.M., vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni A.M. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.