Jedro

Tožbo zaradi razveljavitve dedne izjave je treba vložiti v prekluzivnem roku enega leta oziroma treh let. Sklep o napotitvi na pravdo v zapuščinskem postopku ne vpliva na potek roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je zapis na zapisniku na zapuščinskem naroku 2. 11. 2004, v zapuščinski zadevi D 222/2004 pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah podane dedne izjave dediča F. Š. o odpovedi dedovanja, neveljavna dedna izjava. Odločilo je, da mora tožnik povrniti tožencem pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja: V zapuščinski zadevi pod D 333/2004 z dne 10. 4. 2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 896/2006 z dne 1. 3. 2007 je bil zapuščinski postopek po pokojni M. Š. prekinjen in je bil tožnik, sedanji pritožnik F. Š., napoten na pravdo zoper tožence zaradi ugotovitve, da je 2. 11. 2004 podana dedna izjava F. Š. o odpovedi dedovanja neveljavna. Tožba je bila vložena znotraj 30-dnevnega roka po pravnomočnosti navedenega sklepa. Vse je razvidno iz omenjenega zapuščinskega spisa in zaslišanja strank, česar pa sodišče prve stopnje ni izvedlo. Že z vlogo 29. 11. 2004 je pisno zahteval izločitev sodnice Z. S. in uveljavljal zaradi "napake volje bistvene zmote in prevare", ker F. Š. zvijačno narekovanega in zapisanega zapisa o odpovedi dedovanja nikoli ne bi sklenil in podpisal, ko bi vedel za resnično stanje stvari. Verjel je napačnim razlaganjem in prepričevanjem in zapeljevanjem sodnice. Dedno izjavo je torej izpodbijal že z vlogo z dne 24. 11. 2004. Ni mogoče glede "ugotovitvenih zahtevkov na izpodbijanje izjave volje glede napak v volji izpodbijati s tožbo brez napotitve na pravdo", ne glede na čas nastanka spora. Tožba je zato pravočasna. Sodišče prve stopnje je napačno zavrnilo vse ostale dokaze. Dejanskega stanja ni moglo pravilno ugotoviti. Sodišče v zadevi D 333/2004 ni izdalo ustreznega procesnega sklepa, da bi lahko v pravdi uveljavljal ugotovitveni zahtevek prej, kot je bil nanj napoten. Zato je napačna ugotovitev, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe. Po takem razlogovanju je tudi napotitveni sklep napačno in lažnivo zavajanje tožnika v pravdo, česar pa sodišče ni ugotavljalo.

Pritožba ni utemeljena.

Kolikor gre za sedmo toženko Z. S., za to pravdo ni pasivno legitimirana in je zato tožbeni zahtevek zoper njo pravilno zavrnjen. Ona ni stranka zapuščinskega postopka (210. člen Zakon o dedovanju - ZD) in zato ne more biti tožena v tem postopku. Sklep o napotitvi na pravdo se nanjo ne nanaša. Kolikor gre za ostale tožence, je odločitev pravilna iz razlogov, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje. To je imelo v spisovnih podatkih oziroma v dokaznem gradivu, ki ga je uporabilo, dovolj podlage za svojo odločitev. Pravilno je vse ostale dokaze zavrnilo. Pritožbeno sodišče se torej strinja, da je glede na določbo 1. in 2. odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika - OZ tožba vložena prepozno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik dedno izjavo podal 2. 11. 2004, za okoliščine, ki jih navaja kot razlog izpodbojnosti dedne izjave, pa je izvedel najkasneje 24. 11. 2004, ko je v vlogi, datirani z istim dnem, zahteval izločitev sodnice Z. S.. Tožbo bi moral vložiti v enem letu potem, ko je izvedel za razlog izpodbojnosti, vložil pa jo je šele po dveh letih in pol. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je dedna izjava nepreklicna, da pa je mogoče zahtevati razveljavitev, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (1. in 2. odstavek 138. člena ZD). Pravilna je tudi ugotovitev, da za izpodbijanje te dedne izjave velja rok iz 99. člena OZ. Ta rok je prekluziven. To pomeni, da po izteku roka pravica preneha (glej tudi komentar k 99. členu OZ, dr. Ada Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 533). Zastaralni so po večinskem mnenju teoretikov roki iz ZD, kar pomeni, da je tam mogoče pretrganje (glej sodbo VS RS II Ips 242/97 v računalniški evidenci sodne prakse).

To, da je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in dediče napotilo na pravdo, torej glede na povedano ne more vplivati na potek prekluzivnega roka. Torej ne drži pritožbena trditev, češ da brez sklepa o napotitvi na pravdo tožnik ni mogel vložiti ugotovitvene tožbe. Tožba zaradi razveljavitve dedne izjave je namreč oblikovalna in ne ugotovitvena (gl. Komentar k 179. členu ZPP, Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba 2006, stran 119, dr. Aleš Galič).

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sodbo potrditi po 353. členu ZPP.