Jedro

Obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP je lahko le okoliščina, ki se nanaša na dejansko stanje, relevantno pri odločanju v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.10.2001. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote P. z dne 12.7.2001, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka denacionalizacije, končanega s pravnomočno odločbo Upravne enote P. z dne 19.6.1997, z utemeljitvijo, da ni podan obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena Zakona o splošni upravnem postopku (ZUP).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnik zahteva obnovo postopka denacionalizacije zato, ker je v prvotno vodenem denacionalizacijskem postopku zaradi bolezni zamudil določena dejanja v postopku (ni dopolnil vloge), zaradi česar je bila njegova zahteva za denacionalizacijo zavrnjena. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, katerega uveljavitev posega v pravnomočno rešena razmerja in jo je mogoče uveljaviti le izjemoma, v primerih, ki so po ZUP podrobno določeni in jih je zaradi pravne varnosti treba razlagati restriktivno. Tožena stranka utemeljeno ugotavlja, da tožnikovega zdravstvenega stanja ni mogoče obravnavati kot morebitno novo dejstvo ali dokaz po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUS. Novo dejstvo ali dokaz je namreč tako dejstvo, ki je v času vodenja upravnega postopka sicer obstajalo, vendar se ni moglo uporabiti zato, ker ni bilo znano niti stranki niti upravnemu organu. V obravnavanem primeru je iz spisne dokumentacije razvidno, da je upravni organ tožnika pozival k dopolnitvi vloge, vendar se tožnik ni odzval in vloge ni dopolnil. Tožnik je isti ugovor, to je svoje bolezensko stanje, uveljavljal že v pritožbi zoper prvotno prvostopno odločbo z dne 14.10.1997, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo. Tožena stranka je ta pritožbeni ugovor že takrat zavrnila. Ugotovila je, da je prvostopni organ tožnika dvakrat pisno pozval k dopolnitvi vloge za denacionalizacijo. Tožnik se na te pozive ni odzival, ampak se je prvič odzval šele v pritožbi zoper navedeno prvostopno odločbo. Iz navedenega je razvidno, da tožnikova navedba, da ni dopolnil zahteve za denacionalizacijo zaradi bolezenskega stanja, ne more predstavljati novega dejstva ali dokaza tudi zato, ker je isto navajal že v pritožbenem postopku zoper odločbo, s katero je bil zavrnjen njegov denacionalizacijski zahtevek.

Tožnik v pritožbi uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje.

Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi. Navaja, da je bil hudo bolan in za svojo bolezen ni vedel, ni bil sposoben nobene komunikacije, zato ni mogel predložiti ustreznih listin. Šele, ko je ozdravel, je stopil v akcijo in predlagal obnovo postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je podan obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Kot nova dejstva oziroma nov dokaz je tožnik uveljavljal svoje zdravstveno stanje.

Organ prve stopnje (ki je predlog za obnovo zavrnil), tožena stranka in sodišče prve stopnje, so v svojih odločbah obrazložili in navedli razloge, zakaj navedena okoliščina ne more predstavljati tovrstnega obnovitvenega razloga po določbah ZUP.

Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi odločitvami. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zatrjevano slabo zdravstveno stanje tožnika v konkretnem primeru ne more predstavljati novega dejstva ali dokaza po 1. točki 1. odstavka 260. ZUP. Tožnik je predlagal obnovo postopka, v katerem je bil njegov denacionalizacijski zahtevek zavrnjen, ker v določenem roku ni predložil dokazov, katerih predložitev je zahteval organ prve stopnje. To je predstavljalo dejansko podlago odločitve v denacionalizacijskem postopku. Samo kakšna okoliščina v okviru takšnega dejanskega stanja (ki je bilo podlaga odločitev v upravnem postopku) bi lahko predstavljala podlago za uveljavljanje obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Zdravstveno stanje tožnika (kot ga ta uveljavlja) ni takšna okoliščina. Ne nanaša se na dejansko stanje, relevantno pri odločanju v upravnem postopku, katerega obnovo je predlagal tožnik. Zato niti ne more predstavljati navedenega obnovitvenega razloga. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Vse to po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da so bile določbe ZUP, ki urejajo obnovo postopka v konkretnem primeru pravilno uporabljene in da je bilo v zadevi tudi pravilno odločeno.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.