Jedro

Državni tožilec v obtožnici ni dolžan navajati besedila členov kazenskega zakona, ki naj se uporabijo, ampak le zakonsko označbo kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona. Sodišče preizkusi izpolnitev pogoja za uporabo domačega prava le ob uvedbi postopka, in če je podana identiteta norm, morebitne kasnejše spremembe tujega prava ne vplivajo na obstoj pogoja.

Pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič pod enakimi pogoji po 6. členu EKČP ne pomeni enakega števila prič obtožbe in obrambe v postopku, temveč, da se sodišče o dokaznih predlogih strank odloča po enakih kriterijih in z enako metodo oziroma na enak način izvaja dokaze.

Izrek

Zahtevi obsojenega G.G. in njegovih zagovornikov za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.800 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.12.2005 G.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let po 3. odstavku 183. člena KZ RS in mu zanj izreklo kazen sedem let zapora. Oškodovanki je priznalo njen odškodninski zahtevek v znesku 4.500.000,00 SIT in zanj določilo rok plačila tri mesece, obsojencu pa je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo pritožbe G.G. in njegovih zagovornikov zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Navedena pravnomočna sodba obsojencu očita, da je v času od leta 1992 pa najmanj do 20.5.1996 s svojo pastorko P.P., roj. 20.5.1982, večkrat spolno občeval in storil druga spolna dejanja, da je z njo spolno občeval tudi v poletnih mesecih v navedenem časovnem obdobju do poletja 1996 ob različnih prilikah v počitniški kamp prikolici v Republiki Hrvaški in v času od 3.10.1997 najmanj do konca leta 1997 kot očim z zlorabo svojega položaja večkrat tedensko spolno občeval s pastorko P.P. 3. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec in njegovi zagovorniki. Obsojenec uveljavlja kršitve 14., 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), nadalje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kot pravi, zaradi drugih grobih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitosti in pravilnost sodne odločbe. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Hkrati predlaga, da Vrhovno sodišče odredi odložitev izvršitve izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve zahteve je mogoče povzeti sledeče uveljavljane kršitve:– sodišče ni preverilo številnih evidentnih protislovij izjav prič, med mnogimi tudi ne kontradiktornosti izvedeniškega poročila, ki je narejeno le na podlagi lažnivih ustnih izjav oškodovanke in materialnih dokazov, ki jih je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, čeprav so to pisne listine in video material prav iz časa domnevnega nadlegovanja (prav dobro spričevalo, ginekološka kartoteka, video posnetki); – sodišče je na glavni obravnavi dne 29.9.2005 zavrnilo predlog za zaslišanje ginekologov, ki so oškodovanko dejansko pregledali in v kartoteko navedli njeno zdravstveno stanje in spolno aktivnost v "kočljivem" času; – obsojencu ni bilo omogočeno, da bi bili izvedeni dokazi, ki so mu v korist (ginekološka kartoteka, video material in osnovnošolsko spričevalo) in bi v celoti negirali izjave prič tožilstva; – sodišče je spremenilo sklep o postavitvi izvedenca psihiatra za oškodovanko in ga nadomestilo z odredbo izvedenca s področja klinične psihologije; – izvedenec s področja klinične psihologije ni pristojen za podajanje mnenj z drugih področij; – izvedenec ni imel fizičnega vpogleda v osnovnošolsko spričevalo oškodovanke in v slikovni dokazni material (filmski posnetki), kriva je njegova izpovedba, da se je seznanil z izpovedbami vseh prič; – sodišče je zavrnilo zahtevo obsojenca, naj se ponovno zasliši hči B., pri njenem prvem zaslišanju pa mu je bilo preprečeno prisostvovanje. Zavrnjen je bil tudi njegov predlog, da se pribavi ginekološka kartoteka oškodovanke iz kritičnega časa; – obrazložitev sodbe ne vsebuje pojasnil oziroma obrazložitve, kakšno ravnanje kot kaznivo opredeljuje 83. člen Kazenskega zakona Republike Hrvaške; – izvedenec je ocenjeval izpovedbe prič in njihovo verodostojnost, pri čemer je upošteval le priče tožilstva in niti ene priče obrambe. Pritožbeno navedbo v zvezi s tem pa je pritožbeno sodišče izrecno prezrlo; – sodbi nimata obrazložitve glede izrečene zaporne kazni, ki bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse; – sodišče je obsojencu odredilo odvetnika po uradni dolžnosti, ki pa nima prakse niti strokovnega znanja v primerih, kakršen je bil obravnavani; – v postopku je bilo zaslišanih štirinajst prič tožilstva in le pet prič obrambe, podana je zato pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič.

4. Zagovorniki obsojenca v zahtevi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, hkrati pa tudi, da odredi, da se izvršitev sodbe obsojencu odloži. Iz obrazložitve je moč povzeti sledeče uveljavljane kršitve:– podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker sodbi v veliki meri temeljita na izvedenskem mnenju izvedenca specialista klinične psihologije, medtem ko bi relevantno mnenje o oškodovankinem telesnem zdravju oziroma boleznih lahko podal le zdravnik in ne psiholog; – izvedenec psihiatrične stroke v postopek nikoli ni bil pritegnjen, niti ni podal svoje ocene; – izvedenec je odgovarjal tudi na vprašanja izven svoje stroke oziroma specializacije, sodišče je te odgovore kot verodostojne sprejelo in na njih gradilo obsodilno sodbo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka; – na obsojenčevo vprašanje na glavni obravnavi 19.12.2005, ali je imel na razpolago tudi oškodovankina šolska spričevala, je izvedenec povedal, da je bil vezan na podatke, ki jih je posredovala izpraševanka in na podatke svetovalnega centra, njegov zaključek pa je bil, da je oškodovanki v kritičnem obdobju uspeh padel. Pri tem je bilo spregledano, da izvedenec ni imel vpogleda v osnovnošolsko spričevalo oškodovanke, s čemer bi lahko ugotovil, da je bil njen šolski uspeh ves čas enak v času sobivanja z obsojencem, padel je šele po obsojenčevem odhodu iz družine; – podana je absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker kljub predlogu obsojenca na glavni obravnavi dne 19.12.2005 za ponovno zaslišanje B.G. temu predlogu ni bilo ugodeno, pri prvem zaslišanju pa je bilo obsojencu onemogočeno prisostvovanje. Tega dokaznega predloga prvostopno sodišče ni zavrnilo, drugostopno sodišče pa je na pritožbeno navedbo v zvezi s tem odgovorilo le z rutinsko navedbo, da to ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe; – obrazložitev sodbe ne vsebuje pojasnil oziroma obrazložitve, kakšno ravnanje kot kaznivo opredeljuje 83. člen Kazenskega zakonika Republike Hrvaške, na katero se sklicuje obrazložitev sodbe. Obe sodbi se sklicujeta na tuje pravo, v nobeni pa to ni obrazloženo in pojasnjeno; – pritožbeno sodišče ni odgovorilo na navedbe obsojenca, da izvedenec svojega mnenja ni gradil zgolj na znanstvenih metodah in sredstvih svoje stroke, temveč tudi na izjavah prič, pri čemer je očitno tudi ocenjeval njihove izpovedbe in se odločal, komu in zakaj verjame in komu ne; – sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata obrazložitve glede višine izrečene zaporne kazni, ki pa bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse.

5. Vrhovna državna tožilka K.U. je v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Meni, da sta sodišči svoje dokaze in zaključke pravilno oprli na mnenje izvedenca dr. J.R., ki je opisal travmatične posledice, ki so nastopile pri oškodovanki kot posledice obsojenčevega ravnanja. Po njenem mnenju je bila zavrnitev zaslišanja B.G. utemeljena, saj obramba ni pojasnila, zakaj bi bilo njeno pričanje potrebno oziroma kaj bi bistvenega povedala o kaznivem dejanju, da bi lahko pripeljalo do drugačne presoje izvedenih dokazov. Ugotavlja, da je kaznivo dejanje po 83. členu Kazenskega zakonika Republike Hrvaške po tekstu enako kot kaznivo dejanje, ki opredeljuje kaznivo dejanje v Republiki Sloveniji in je določeno v 183. členu KZ. Zato ni bilo potrebno, da bi sodišče navedlo tekst navedenega zakonskega člena. Nadalje vrhovna državna tožilka ocenjuje, da obsojeni pretežni del svoje zahteve za varstvo zakonitosti namenja oceni dokazov, ki so po njegovem mnenju pripeljali do napačnih zaključkov sodišča, s tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Kršitve, ki jih navaja in ki naj bi predstavljale kršitev materialnega ali formalnega zakona, tudi niso podane. V zadevi ni zazreti kršitev, ki jih navaja. Povsem utemeljeno je sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje ginekologov in tudi za postavitev psihologa dr. P., ki naj bi v stanju hipnoze pregledal oškodovanko in odgovoril na številna vprašanja. Hipnoza ni sredstvo za dokazovanje na sodišču in na njene izsledke ni mogoče opreti dokaznih zaključkov. Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi zavrne.

6. Obsojenec je na odgovor vrhovne državne tožilke odgovoril, da ta ni utemeljila, zakaj naj bi bilo pravilno opiranje sodišča na dokazne zaključke dr. J.R. Navaja, da bi z zaslišanjem B.G. prišlo do drugačne presoje izpovedb M. in P. in bi se razkrilo pravo ozadje vseh dejanj. Nadalje navaja, da 83. člen Kazenskega zakonika Republike Hrvaške govori o javnem objavljanju sodbe, kar kaže na napake oziroma na napačno uporabljeno določbo zakona. Opozarja tudi na razlike v hipotezi kaznivega dejanja. Nadalje opozarja na vsebino svojega pisma P., na nedokazanost, da bi bilo spodnje perilo njegovo, predstavlja 23 novih pisnih materialnih dokazov, opozarja na neutemeljeno zavrnitev vpogleda ginekološke kartoteke in zaslišanja ginekologov in na neutemeljeno zavrnitev predstavitve osnovnošolskega spričevala oškodovanke in ocenjuje, da je odgovor vrhovne državne tožilke neutemeljen.

B.

7. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 29.9.2005 na predlog okrožne državne tožilke sprejelo dokazni sklep, da se postavi izvedenec psihiater, ki naj po potrebi angažira še psihologa, nato pa je sklep samo spremenilo tako, da je odredilo izvedenstvo klinično psihološke in po potrebi psihiatrične stroke, izvedensko delo pa zaupalo izvedencu dr. J.R. z odredbo z dne 4.10.2005, ki je bila vročena obsojencu, njegovemu zagovorniku, državnemu tožilstvu, oškodovanki in njeni pooblaščenki. Sodišče sme spremeniti že sprejeti dokazni sklep in odločiti, da se namesto predlaganega dokaza izvede drug enakovreden ali celo boljši oziroma ustreznejši dokaz. Dokazni sklep je sklep procesnega vodstva, takšen sklep pa lahko predsednik senata ali senat spremenita. Nihče od procesnih udeležencev, posebej ne okrožna državna tožilka, ki je dokaz predlagala, ni ugovarjal niti spremembi sklepa niti odredbi za postavitev izvedenca psihologa, okrožna državna tožilka na naslednjem naroku za glavno obravnavo ni vztrajala oziroma ponovila svojega predloga za postavitev izvedenca psihiatra niti ni v teku celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje nobena od strank tega predlagala. Zatrjevana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi tega ni podana.

8. Zatrjevanje vložnikov, da je izvedenec odgovarjal na vprašanja izven domene svoje stroke, s čimer naj bi bila zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, je neupoštevno. Obsojenčevi zagovorniki pri tem namreč ne navedejo, katera odločilna dejstva je sodišče ugotovilo na podlagi takšnih odgovorov niti katera od v zakonu navedenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila s tem podana. Na tako splošen oziroma pomanjkljiv način zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti. Ugovori v zvezi z izvedenskim mnenjem v svojem bistvu predstavljajo nestrinjanje ugotovljenega dejanskega stanja v tistem delu, v katerem se je sodišče oprlo na izvid in mnenje izvedenca. Gre torej za nesubstancirano uveljavljanje zmotnega in nepopolnega dejanskega stanja, česar pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče. 9. Obsojenčeve hčere B.G. sodišče v teku kazenske preiskave ni zaslišalo, čeprav je to obsojeni po svoji zagovornici predlagal. Izvenobravnavni senat prvostopnega sodišča je zaradi nestrinjanja preiskovalne sodnice s predlogom o tem odločal in dokazni predlog zavrnil z obrazložitvijo, da je zaslišanje priče nepotrebno, ker o dogodku ne bi vedela nič povedati in ker še ni stara niti 12 let ter bi bilo zato njeno zaslišanje neprimerno. Razpravljajoči senat je na glavni obravnavni dne 29.9.2005 sprejel sklep, da zaslišanje B.G. v skladu z določbo 338. člena ZKP opravi preiskovalni sodnik. Zaslišanje je bilo opravljeno dne 14.11.2005, o njem pa je bil obveščen obsojenčev zagovornik, mati priče M.G. ter okrožna državna tožilka. Na zaslišanju priče dne 14.11.2005 sta bili prisotni državna tožilka in pooblaščenka oškodovanke. Na glavni obravnavi dne 19.12.2005 je sodišče izpovedbo B.G. prebralo, zavrnilo pa je predlog obsojenca, da se ponovno zasliši B.G. in mu omogoči postaviti več vprašanj. Sodišče je predlog zavrnilo.

10. Pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave se nanaša tudi na dokazni postopek, iz te pravice med drugim izhaja, da mora biti v dokaznem postopku zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov ter postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja. Posebej je zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v korist obdolžencu v kazenskem postopku v 3. alineji 29. člena Ustave. Taka pravica izhaja tudi iz točke č tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), pravica pa ni absolutna. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če za to obstajajo ustavno upravičeni razlogi. Sodišče predvsem ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev o zadevi ne morejo biti relevantni oziroma dokaznih predlogov, v zvezi s katerimi ni izkazana verjetnost, da bo z njimi mogoče dokazati ali ovreči obstoj relevantnega dejstva oziroma okoliščine. Če naj sodišče oceni ali je predlagani dokaz relevanten oziroma ali je izkazana verjetnost, da bo uspešen, mora stranka, ki izvedbo dokazov predlaga, dokazni predlog substancirati oziroma razločno pojasniti, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil dokaz relevanten. Te zahteve pa obsojenec ob ponovljenem predlogu za zaslišanje priče B.G. na glavni obravnavi dne 19.12.2005 ni izpolnil. Zgolj zatrjevanje, da ima za pričo pripravljena vprašanja z vidika, kakšni so M. postopki do otrok in izjava M. in P. do izjav prič, ki so bile zaslišane, ne daje podlago za oceno, da je predlagani dokaz relevanten. Če se upošteva vsebina do tedaj izvedenih dokazov, vključno z izpovedbo B.G. in ob upoštevanju dejstva, da je bila priča ob koncu inkriminiranega dogajanja stara pet let. Če je imel obsojenec ob tem, ko je predlagal izvedbo navedenega dokaza, v mislih dokazovanje dejstev iz časa po tem dogajanju, bi moral ob predlaganju dokaza seznaniti sodišče, katera dejstva želi dokazati.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi predlog obsojenčevega zagovornika za vpogled v ginekološko kartoteko in za zaslišanje oškodovankinih ginekologov, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Iz izpovedbe oškodovanke pa tudi njene matere ne izhaja, da bi ginekologoma omenjala spolno zlorabo, po drugi strani pa je jasno povedala komu je to zaupala. Treba je upoštevati, da ni šlo za obtožbo za eno samo dejanje spolne zlorabe v zvezi, s katerim bi bil tak dokaz lahko pomemben, če ne odločilen; šlo je za obtožbo zaradi spolnih zlorab, ki so trajale šest let. Prav tako je potrebno upoštevati vsebino in kvaliteto dokazov, ki potrjujejo izpovedbo oškodovanke. Tako je na razpolago ne le izpovedba priče D.D., ki ji je oškodovanka zaupala, da je bila spolno zlorabljena in kdo jo je zlorabljal, ampak tudi zapis tega v pričinem dnevniku, datiran z dne 3.1.1998, to je štiri leta, preden je za to zvedela oškodovankina mati (leta 2002 od dr. K.), ki je 3.10.2002 zadevo prijavila policiji. Že to praktično izključuje, kar obsojenec nakazuje in niti ne trdi določno, da je namreč žrtev maščevanja bivše žene in njene hčere - oškodovanke. Priča T.M. je prav tako izpovedala, da ji je oškodovanka leta 1999 zaupala, da jo je obsojenec spolno zlorabljal, da naj bi to trajalo nekako pet let, da je med spolnimi odnosi snemal. O spolni zlorabi je oškodovanka povedala tudi M.K., P.Z. in N.B., slednjima v letu 2002. Vse te izpovedbe, kot rečeno, potrjujejo izpovedbo oškodovanke, prav tako jo potrjujejo tudi ugotovitve o nameščenosti senzorjev in kavlja na vratih oškodovankine sobe na podstrehi, ki izhajajo iz fotografij. Ob teh dokazih bi upoštevanje možnosti, da oškodovanka ne govori resnice, nujno vsebovalo podmeno, da je najkasneje od začetka leta 1998 dalje pripravljala sama ali v povezavi z materjo lažno obdolžitev, ki bi ji sledila kriva ovadba in krivi izpovedbi. Takšne, niti z dovolj prepričljivo izraženim motivom niti z drugimi okoliščinami ali dejstvi potrjene možnosti sodišče prve stopnje upravičeno ni štelo za verjetno in v zvezi z njo zato utemeljeno ni izvajalo dokazov. Zato je treba pritrditi presoji sodišča prve in druge stopnje, da v danem dokaznem položaju, to je ob številnih pričah in izvedencu psihološke stroke, ki so potrjevali izpovedbo oškodovanke oziroma njeno verodostojnost do te mere, da vanjo ni upoštevnega dvoma, izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna. Sodišče ni bilo dolžno dokazovati nakazovane zarote oškodovanke in njene matere zoper obsojenca, ker njena verjetnost ni bila izkazana. Z neizvedbo dokazov v tej smeri zato ni mogla biti kršena pravica obsojenca do obrambe.

12. Izpodbijana sodba obsojencu med drugim očita, da je z oškodovanko spolno občeval pred njenim dopolnjenim 14 letom tudi v poletnih mesecih v časovnem obdobju od leta 1992 do 1996 ob različnih prilikah v počitniški kamp prikolici v Republiki Hrvaški. Veljavnost kazenskega zakona Republike Slovenije za državljana Republike Slovenije, ki stori kaznivo dejanje v tujini, določa 122. člen: Kazenski zakon Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije tudi, če stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje, poleg kaznivih dejanj, naštetih v prejšnjem členu, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije ali če se izroči. Posebni pogoj za pregon v takih primerih so določeni v tretjem odstavku 124. člena: V primerih iz 122. in 123. člena tega zakonika se storilec preganja samo, če je kaznivo dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. Pogoj za uporabo domačega kazenskega zakona v takem primeru je identiteta norme oziroma obojestranska kaznivost, pri čemer je v skladu z načelom zakonitosti potrebno, da je identiteta obstajala že ob storitvi kaznivega dejanja. Obstoj takšnega pogoja je zatrjevala okrožna državna tožilka v obrazložitvi obtožnice, v kateri je navedla, da je spolni napad na osebo, mlajšo od 14 let, kot kaznivo dejanje opredeljeno tudi v kazenskem zakonu Republike Hrvaške v členu 83/3 tega zakona. Temu obsojenec in njegov zagovornik nista ugovarjala z ugovorom zoper obtožnico, na glavni obravnavi sta po prebrani obtožnici izjavila, da nimata ugovora pravne narave in sta se spustila v vsebino kazenskopravnega spora. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe na strani 14 ugotavlja, da je vsebinsko enakovrstno kaznivo dejanje kaznivo tudi po kazenskem zakonu Republike Hrvaške v 83. členu.

13. Obsojenčevi zagovorniki so v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljali bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodba ni vsebovala obrazložitve o odločilnih dejstvih, to je obrazložitve o tem, kakšno ravnanje kot kaznivo vsebuje 83. člen KZ Republike Hrvaške in kakšna sankcija je predpisana za storilca takega dejanja, hkrati pa so tudi uveljavljali kršitev kazenskega zakona, ker izpodbijana sodba ni navedla dispozicije in sankcije citiranega člena KZ RH. Pritožbeno sodišče je sprejelo stališče, po katerem zato, ker v obrazložitev sodbe ni bila prepisana vsebina 83. člena KZ RH ne gre za kršitev določb postopka ni podana kršitev kazenskega zakona. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki zatrjujejo, da uporaba tujega prava v sodbi sodišča prve in druge stopnje ni obrazložena in pojasnjena in je zato "zaslediti odsotnost odločilnih dejstev v obeh obrazložitvah". Obsojenec v svoji zahtevi prav tako zatrjuje, da uporabljeno tuje pravo v izpodbijanih sodbah ni obrazloženo in pojasnjeno, zaradi česar je "zaslediti odsotnost odločilnih dejstev v obeh obrazložitvah", s čemer je po njegovem kršen zakon po sedmem odstavku 364. člena ZKP.

14. Državna tožilka je v obtožnici z opisom dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja (2. točka 1. odstavka 269. člena ZKP) podala zakonsko označbo kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona, ki naj se uporabijo (3. točka 1. odstavka 269. člena ZKP). Na ta način je bil obsojenec oziroma njegov zagovornik seznanjen z obtožbo tako v pogledu dejstev kot prava, ki naj se pri razsoji neposredno uporabi, kar vse je obsojencu in zagovornikom omogočalo ves čas postopka učinkovito obrambo glede očitka obtožbe: obtoženec je bil popolno seznanjen z bistvom obtožbe tako v dejanskem kot pravnem pogledu. Državna tožilka je izpolnitev pogoja dvojne kaznivosti zatrjevala v razlogih obtožnice z navedbo zakona, člena in odstavka tega zakona, ki predstavlja identiteto norm. Po določbi 3. točke 1. odstavka 269. člena ZKP državni tožilec v obtožnici ni dolžan navajati besedila členov kazenskega zakona, ki naj se uporabijo, ampak le zakonsko označbo kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona. Vprašanje, ali je izpolnjen pogoj za uporabo domačega prava sodišče preizkusi (po uradni dolžnosti) le ob uvedbi postopka, saj če je podana identiteta norm, morebitne kasnejše spremembe (po dokončanem dejanju) tujega prava ne vplivajo na obstoj pogoja. Kot rečeno, obramba ni ugovarjala pravni utemeljenosti obtožbe ne z ugovorom po vloženi obtožnici ne na glavni obravnavi po prebrani obtožnici, zato se sodišče razumljivo s tem vprašanjem ni več ukvarjalo, je pa v sodbi ugotovilo, da je bil ta pogoj izpolnjen. Pritožbeno sodišče je na ugovor obrambe ugotovilo, da v tem pogledu kazenski zakon ni bil kršen. Veljavni zakon Republike Hrvaške v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja je bil Kazenski zakon RH (Narodne novine, št. 25/77, 50/78, 25/84, 52/87, 43/89, 8/90, 9/91, 33/92, 77/92 in 91/92). Prečiščeno besedilo Kazenskega zakona Republike Hrvaške je bilo sprejeto 17. aprila 1992 (Narodne novine, št. 32/93, popravljeno, spremenjeno in dopolnjeno Narodne novine, št. 38/93, 28/96 in 30/96). V vsem tem času je predstavljalo spolni odnos z otrokom kaznivo dejanje (1. odstavek 83. člena KZ RH), kvalificirano obliko tega dejanja pa je bila podana, če je dejanje bilo storjeno z zlorabo položaja (2. odstavek 83. člena KZ RH), pri čemer je lahko storilec med drugimi osebami tudi očim (člen 82 KZ RH). Za kvalificirano obliko tega kaznivega dejanja je bila predpisana kazen zapora od enega do desetih let. Pojem otroka je bil določen v temeljnem kazenskem zakonu Republike Hrvaške v 67. členu (Narodne novine, št. 31/93), iz katerega izhaja, da je otrok mladoletnik, ki še ni dopolnil 14 let. 15. Po določbi 7. odstavka 364. člena ZKP mora sodišče navesti, kateri razlogi so bili odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivi dejanji in kazenska odgovornost obtoženca, in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja. Ti razlogi so v izpodbijanih sodbah v celoti navedeni, navedeno pa je tudi, zakaj je bilo tudi za dejanje, ki je bilo v enem delu storjeno v Republiki Hrvaški, uporabljeno domače pravo, tako da je mogoče sodbo tudi v tem pogledu preizkusiti. Podana ni zato niti kršitev kazenskega zakona niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa tudi ne kršitev pravic obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev pravic obrambe iz 29. člena Ustave ali 6. člena EKČP, ker naj bi obsojenec ne bil dovolj seznanjen z obtožbo. Ob tem, da je državna tožilka navedla zakonsko označbo kaznivega dejanja po KZ RH, na podlagi katerega je podana identiteta s kaznivim dejanjem po 3. odstavku 183. člena KZ, je bila obsojencu oziroma obrambi dana možnost ugovora oziroma vsebinske obravnave glede vprašanja ali je izpolnjen pogoj identitete norm, tega pa sodišče ni v postopku znova preizkušalo zaradi neaktivnosti obrambe, ki v zvezi s tem ni podala vsebinskih ugovorov v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni kasneje zatrjevala obstoja ovir za uveljavljanje takšnega ugovora. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeno le ugotavljalo ali je v zvezi s tem podana kršitev kazenskega zakona in pravilno ugotovilo, da v tem pogledu zakon ni bil kršen.

16. Zatrjevanje, da niti sodba sodišča prve niti sodišča druge stopnje nimata obrazložitve glede izrečene višine zaporne kazni je v nasprotju z razlogi sodbe sodišča prve stopnje na strani 15 do 17 in sodbo sodišča druge stopnje na strani številka 5. Primernost izrečene kazni oziroma njene višine v okviru, ki ga določa zakon, ni predmet preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti. Trditev, da izrečena kazen bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse je pavšalna; vložnik je ne konkretizira, predvsem pa ne prilaga nobenih dokazov (npr. drugih sodnih odločb), iz katerih bi bilo razvidno, kakšna je uveljavljena sodna praksa v istovrstnih primerih in v čem odstopa od odločitve v vložnikovem primeru.

17. Zatrjevana nasprotja v izvedenskem mnenju glede šolskega uspeha oškodovanke in video posnetkov temeljijo na obsojenčevi dokazni oceni oziroma razlagi vsebine posameznih dokazov. Izvedenec v zvezi s šolskim uspehom ne govori o končnih spričevalih v posameznih razredih osemletke, ampak o slabšem učnem uspehu, za kar ima podatke v spisu, v njih ima tudi oporo za povezovanje slabšega učnega uspeha oškodovanke v prvem letniku srednje šole s prejšnjimi spolnimi zlorabami oškodovanke. Gre za vprašanja pravilne ugotovitve dejanskega stanja in ne za kršitev določb postopka. To je razvidno tudi iz tega, ko obsojenec govori o "lažiranih izjavah" oškodovanke v izvedenčevem poročilu. Kolikor je obsojenec oziroma njegov zagovornik menil, da dr. R. kot klinični psiholog ni usposobljen za odgovore na določena (strokovna) vprašanja, bi morala v postopku predlagati postavitev izvedencev z ustreznega strokovnega področja, pa tega nista storila.

18. Obsojenčeva trditev, da mu je sodišče dodelilo odvetnika po uradni dolžnosti, ki pa v takih primerov nima prakse niti strokovnega znanja je pavšalna. Aktivnost obsojenčevega zagovornika na glavni obravnavi je, kot izhaja iz zapisnika, bila intenzivna ves tek glavne obravnave, v pritožbenem postopku pa je imel obsojenec tudi zagovornike, ki jih je sam izbral in pooblastil, zato zatrjevana kršitev ni podana.

19. Pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič pod enakimi pogoji po 6. členu EKČP ne pomeni enako število prič obtožbe in obrambe v postopku, ampak da se sodišče o dokaznih predlogih strank odloča po enakih kriterijih in da z enako metodo oziroma na enak način izvaja dokaze.

20. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v svojih zahtevah in da sta zahtevi v navedenem delu vloženi zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato je obe zahtevi v skladu z določbo člena 425 ZKP zavrnilo.

21. Vrhovno sodišče ni presojalo novih ugovorov oziroma razširitve ugovorov iz zahteve, ki jih je obsojenec poslal v odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca. Ti ugovori so podani po preteku trimesečnega roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP in jih ni mogoče upoštevati (sodba VS RS z dne 10.1.2002, opr. št. I Ips 293/2000).

C.

22. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilih 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP, pri čemer je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca (3. odstavek 92. člena ZKP).