Jedro

Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora, saj je tožnik Azilni dom zapustil dne 9. 9. 2021 in se tja od tedaj ni več vrnil.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi povzema tožnikove navedbe v prošnji z dne 19. 8. 2021, da je Alžirijo zapustil zaradi revščine, predvsem zaradi nezmožnosti dobiti dobro plačano službo v splošnih slabih ekonomskih razmerah v izvorni državi. Ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1 je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka obširno navedla razloge za sprejeto odločitev, vendar jih sodišče, glede na svojo odločitev, ne povzema podrobneje.

2. Zoper navedeno odločbo vlaga tožnik tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V dokazne namene predlaga svoje zaslišanje in vpogled v upravni spis. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe. Dne 13. 9. 2021 je tožena stranka vložila dopolnitev odgovora na tožbo in sodišče obvestila, da je tožnik dne 9. 9. 2021 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani, kjer je bil začasno nastanjen. Meni, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki se kaže v tem, da bi si z morebitno ugoditvijo tožbi lahko izboljšal svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora in vsebinsko obravnavanje tožbe. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 6. V konkretnem primeru tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora. Iz dopolnitve odgovoru tožene stranke namreč izhaja, da je tožnik Azilni dom zapustil dne 9. 9. 2021 in se tja od tedaj ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora1. Glede na navedeno, je s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno končanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo s tožbo izpodbija, očitna ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

7. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene upravno-sodne prakse tako Ustavnega sodišča RS (npr. odločbe št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 - 7. točka obrazložitve, Up-805/08 z dne 5. 3. 2009 - 5. točka obrazložitve, Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 - 7. točka obrazložitve) kot tudi Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep št. I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 315/2016 z dne 25. 1. 20172, I Up 292/2016 z dne 27. 10. 2016, I Up 98/2017 z dne 10. 5. 2017) in Upravnega sodišča RS (npr. sklep I U 793/2019 z dne 17. 5. 2019). V odločbi Up-3936/07 je Ustavno sodišče med drugim tudi navedlo: „/.../da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon,/.../ in ker so pritožniki Azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji“.

8. Na podlagi navedenega je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

1 Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). 2 Glede obveznosti prosilca v primeru sodnega varstva se je sodišče opredelilo v 7. točki obrazložitve. _„ZMZ-1 sicer izrecno ureja samo primere, kadar prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku (do izdaje odločbe), ne pa tudi, kadar prosilec samovoljno zapusti azilni dom (in bi se posledično njegova prošnja štela za umaknjeno) po izdaji upravne odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi prošnji, ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke. Vendar to po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni, da bi sodišče (sodišče prve stopnje ali Vrhovno sodišče) v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (sodbo v konkretnem primeru), saj, kot je bilo že navedeno, obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (tako stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012). “_