Jedro

Tožeča stranka uveljavlja pravni interes za udeležbo v upravnem postopku izdaje odločbe institucionalnega varstva pokojni B.B., glede na to, da je bila kot izvajalec teh storitev prikrajšana za plačilo razlike v oskrbnini oziroma za ta znesek „na izgubi“.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Centra za socialno delo Celje, št. 1223-44/2011-6 3 z dne 22. 3. 2013, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom Centra za socialno delo Celje (dalje CSD Celje), št. 1223-44/2011-6 3 z dne 22. 3. 2013, je odločeno, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil po zastopniku Dom A., zavrže. V obrazložitvi navaja, da je CSD Celje 1. 3. 2013 prejel predlog za obnovo postopka s strani Doma A. Ta je predlog utemeljil s tem, da ima pravni interes, da bi se mu vloga vročila, oziroma za vložitev tožbe oziroma predloga za obnovo postopka. V nadaljevanju razlaga vročitev odločbe Domu A. za pokojno B.B., poziv C.C. (sinu pokojne), da dostavi podatke o materialnem stanju in zahtevo za oprostitev plačila. Ker podatkov ni poslal, je CSD Celje na podlagi 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postopek nadaljeval in ni smel v celoti oprostiti zavezanca C.C., v zvezi z uveljavljanjem pravice do oprostitve plačila socialno varstvenih storitev. Ugotovljeno je, da Dom A. nima statusa stranke v postopku, da bi lahko uporabilo institut predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Stranke so pokojna upravičenka B.B., zavezanca C.C. in D.D., v primeru doplačila pa tudi občina. 106. člen ZUP v tretjem odstavku določa, da se prepozen in nedovoljen predlog zavrže s sklepom.

2. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev organa prve stopnje. Navaja še določbe 6. člena Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev in še navaja, da tožeča stranka ne more imeti lastnosti stranke, niti kot stranski udeleženec v smislu 43. člena ZUP, ker je bil postopek uveden na zahtevo B.B. Ker Dom A. ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, ne mora biti legitimiran za vlaganje zahteve za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge procesne kršitve predpisov, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. V uvodu navaja ves postopek socialnega institucionalnega varstva za B.B., izdajo odločb in oprostitev stroškov institucionalnega varstva. Šele na zaprosilo z dne 31. 1. 2013, je prejela odločbo CSD z dne 7. 12. 2012 za pokojno B.B. Z izpodbijanim sklepom je organ prve stopnje predlog za obnovo postopka, ki ga je imenoval kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrgel, brez da bi obrazložil, zakaj tožeči stranki ne prizna statusa stranskega udeleženca. Tožeča stranka je izvajalka institucionalnega varstva, na podlagi česar je od dne 2. 9. 2011, pa do smrti B.B. opravljala storitve. Znesek za opravljene storitve, ki so ostale odprte, je v višini 4.897,61 EUR. Od odločitve v tem postopku je odvisno, ali bo tožeča stranka te storitve dobila plačane. Pravni interes tožeče stranke je v tem, da v skladu z 99. členom Zakona o socialnem varstvu stroške pokrije občina. Odločba je brez obrazložitve, ker vsebinsko ne razlaga, zakaj tožeči stranki ne priznava statusa stranskega udeleženca. Tožeča stranka predlaga, da se tožbi ugodi in da se izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugotovi, da ima tožeča stranka status stranskega udeleženca ter da ima pravico do udeležbe v tem postopku. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne v ponoven postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni razlogov za drugačno odločitev in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno ali je organ prve stopnje, katerega odločitev je potrdila tožena stranka, pravilno zavrgel vlogo, ki jo je vložil Dom A. (tožeča stranka v tem postopku) in ki je bila obravnavana kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 28. 2. 2013 na organ prve stopnje naslovila predlog za obnovo postopka zoper odločbo CSD Celje z dne 7. 12. 2012, številka 1223/44/2011-6/2, s katero je bilo odločeno o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva (izvajalec Dom A.) za B.B. S to odločbo je bilo v točki 6 odločeno, da znaša prispevek C.C. (sina B.B.), k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko 168,40 EUR od 2. 9. 2000 do 31. 10. 2002. Iz predloga za obnovo postopka tožeče stranke določno izhaja, da predlaga obnovo postopka na podlagi določbe 9. točke 260. člena ZUP. Status stranskega udeleženca želi zato, da bi lahko predlagala po uradni dolžnosti v obnovljenem postopku, preveritev podatkov o premoženjskem stanju C.C., in da bi potem lahko organ ponovno odločil o plačilu storitev institucionalnega varstva tožeči stranki.

7. Iz zgoraj navedenega predloga za obnovo postopka z dne 28. 2. 2013, torej določno izhaja zahteva tožeče stranke, da CSD Celje kot upravni organ prve stopnje odloči o obnovi postopka po določbi 9. točke 260. člena ZUP. Ta določa, da če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Iz vsebine same vloge, ki je določno naslovljena kot predlog za obnovo postopka in torej ne gre za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, izhaja, da tožeča stranka uveljavlja pravni interes za udeležbo v upravnem postopku izdaje odločbe institucionalnega varstva pokojni B.B., glede na to, da je bila kot izvajalec teh storitev prikrajšana za plačilo razlike v oskrbnini oziroma za ta znesek „na izgubi“.

8. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga prvostopenjski upravni organ navaja v izreku izpodbijane odločbe, pa predstavlja drugi pravni institut kot obnova postopka (103. člen ZUP).

9. Izrek prvostopenjske odločbe je po povedanem v nasprotju z zahtevo tožeče stranke, ki je predlagala obnovo postopka in ne vrnitve v prejšnje stanje in se posledično zakonitost te odločitve, ne da preizkusiti. Glede na navedeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker niso bila upoštevana pravila postopka ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

10. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV.