Jedro

Zahteva izkazuje izključno predlagateljičin subjektivni interes v povezavi z načinom uporabe stanovanja. Ker zahteva ni izkazala obstoja javnega interesa za odločanje, jo je Vrhovno sodišče zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 367.a člena ZPP zavrglo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala določitev nujne poti. Navedla je, da je v letu 1991 nasprotnemu udeležencu prodala štirisobno stanovanje, ki je bilo prvotno zasnovano kot petsobno. Del stanovanja, ki obsega sobo s kopalnico v skupni izmeri 18,31 kvadratnih metrov, je po končni privatizaciji ostal v njeni lasti. Čeprav se je ta del uporabljal samostojno z oddajanjem v najem, je s prodajno pogodbo nasprotnemu udeležencu prodala tudi del hodnika, ki omogoča vstop v njeno stanovanje. Sedaj se lahko v to stanovanje vstopi le še skozi hodnik sosednjega stanovanja.

2. Nasprotni udeleženec je ugovarjal, da je stanovanje ustavno varovana kategorija, ki mu zagotavlja varnost in zasebnost. **Ugotovljeno dejansko stanje** - Izvedenec gradbene stroke je pojasnil, da se 18,31 kvadratno stanovanje predlagateljice (posamezni del št. 202) nahaja v prvem nadstropju šeste etaže objekta na ... (stavba 218, k. o....) in je del stanovanja nasprotnega udeleženca. V naravi gre za sobo s kopalnico v skupni izmeri 18,31 kvadratnih metrov. Sosednje stanovanje nasprotnega udeleženca (posamezni del 201) je štirisobno stanovanje in ima 138,10 kvadratnih metrov. Gre za samostojno stanovanjsko enoto z vhodom neposredno iz stopnišča. Izvedenec je ugotovil, da je edini možen dostop do predlagateljičinega stanovanja preko predsobe posameznega dela 201. Druge možnosti dostopa do skupnega hodnika in do javne ceste kot skozi predsobo nasprotnega udeleženca ni mogoče speljati. V preteklosti se je posamezni del 202 uporabljal za dajanje v najem tretjim osebam. Nasprotni udeleženec je trpel prehode tretjih oseb.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega in drugega odstavka 89. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) določilo nujno pot do predlagateljičinega posameznega dela preko vhoda in predprostora štirisobnega stanovanja nasprotnega udeleženca, in sicer za prehode v okviru redne rabe. Predlagateljici je naložilo, da nasprotnemu udeležencu plača 9.701,00 EUR nadomestila za ustanovitev nujne poti. Poudarilo je, da je edini dostop do posameznega dela 202 možen le preko predsobe posameznega dela 201. Čeprav je po mnenju izvedenca predprostor del štirisobnega stanovanje in je njegova uporaba nesprejemljiva za potrebe ustanovitve nujne poti, je ocenilo, da ustanovitev nujne poti na nepremičnini nasprotnega udeleženca ni nesorazmerna s koristjo, ki jo pridobi gospodujoča nepremičnina. Škoda, ki nastane z ustanovitvijo nujne poti, ne presega koristi, ki nastanejo za gospodujočo nepremičnino. Ni življenjsko, da lastnik posameznega dela ne more uporabiti svoje nepremičnine zaradi nemožnosti dostopa.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog predlagateljice za določitev nujne poti zavrnilo. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje nesorazmerno poseglo v lastninsko pravico in pravico do zasebnosti nasprotnega udeleženca. V konkretnem primeru 88. člena SPZ ni mogoče uporabiti. Sodišče druge stopnje je tehtalo pravico do zasebne lastnine in zasebnosti, ki je prostorsko povezana s stanovanjem, ki predstavlja dom nasprotnega udeleženca, ter pravico države do trženja premoženja. Pojasnilo je, da je v konkretnem primeru potrebno dati močnejše varstvo nasprotnemu udeležencu. Ker ima nasprotni udeleženec na spornem delu stanovanja izključno lastninsko pravico ter pravico do zasebnosti, ki se izraža v nedotakljivosti stanovanja, bi bil poseg mogoč le na temelju odločbe, ki bi bila izdana zaradi varstva človekovih pravic in svoboščin oziroma javnega interesa, ne pa s splošno odločbo, ki je vezana na sosednje stanovanje in neopredeljenemu krogu oseb omogoča vstop in prehod preko prostorov, ki jih nasprotni udeleženec uporablja za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb in v katerih pričakuje spoštovanje intimnosti in družinskega življenja. Za sodišča druge stopnje ni bilo nepomembno, da je predlagateljica država in posameznega dela že po naravi stvari ne more uporabljati za lastno bivanje, temveč prehod potrebuje izključno za pridobivanje ekonomske koristi.

**Zahteva za varstvo zakonitosti**

5. Zoper pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po stališču predlagateljice gre v konkretnem primeru za vprašanje, ali je v režimu etažne lastnine dopustno določiti nujno pot v korist določenega stanovanja preko dela drugega stanovanja. Odgovor na zastavljeno vprašanje presega pomen konkretne zadeve in je pomemben za zagotovitev pravne varnosti ter razvoj prava. Pogoji iz tretjega odstavka 385. člena v zvezi s 367. a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) so izpolnjeni. Zaradi zagotovitve notranje skladnosti pravnega reda je odziv Vrhovnega sodišča nujen. Predlagateljica se sklicuje na pravila o etažni lastnini. Meni, da je sodišče druge stopnje napravilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločitev je obremenjena s kršitvami iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravila o nujni poti so bila napačno uporabljena. Nižji sodišči bi morali uporabiti 8. in 9. člen Zakona o nepravdnem postopku. Odločitev o predlogu je odvisna od predhodne rešitve vprašanj, (1) ali dejanska raba nakazuje, da ima predprostor pravno naravo posebnega skupnega dela in je bilo preteklo razpolaganje z njim v izključno last nasprotnega udeleženca nedopustno, kupoprodajna pogodba pa v tem obsegu nična, in (2) ali bi navedeno dejstvo moralo biti upoštevano že v Aktu o oblikovanju etažne lastnine. Procesno gradivo je omogočalo presojo ničnosti. Sodišče je imelo v mejah materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP možnost pozvati oba udeleženca, da dopolnita morebitne nepopolne navedbe in ponudita ter predložita še dodatna dokazila. Sodišče druge stopnje udeležencev postopka ni obravnavalo enakopravno. Brez razumnih in stvarnih razlogov je upoštevalo le pravice nasprotnega udeleženca. Spregledalo je, da je nujna pot predlagana le skozi predprostor, ki je z vrati ločen od preostalega dela stanovanja, in da njeno stanovanje brez možnosti dostopa nima tržne vrednosti. Odvzeti so ji bili vsi atributi lastninske pravice. Nasprotni udeleženec je imel v režimu družbene lastnine na stanovanju 201 stanovanjsko pravico. V letu 1992 je stanovanje odkupil na podlagi Stanovanjskega zakona. Dejanska raba enovito zasnovanega petsobnega stanovanja je obsegala dva posamezna dela, ki sta se uporabljala ločeno kot samostojni stanovanji. Stanovanje 202 je imel od leta 1985 do izselitve v letu 2006 v najemu uslužbenec predlagateljice. Čeprav je takšna raba povzročala nesporazume, je nasprotni udeleženec dopuščal prehode vse do najemnikove izselitve, ko je zamenjal ključavnico na vhodnih vratih. Tudi najemniku službeno stanovanje predstavlja dom. Zaključek, da potrebuje prehod izključno za pridobivanje ekonomske koristi, nima podlage v dejanskih ugotovitvah. Ni bilo prerekano, da se je njeno stanovanje vedno uporabljalo kot službeno stanovanje. Zaradi neprofitnega najema ni mogoče govoriti o dobičku.

6. Nasprotni udeleženec na zahtevo ni odgovoril. **O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki je, enako kot dopuščena revizija, namenjena zagotavljanju objektivne koristi (med drugim poenotenju sodne prakse), ki presega konkretni primer in interese konkretnih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja, v katerih revizija sicer ni mogoča. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP lahko državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Zahteva je dovoljena v primerih, (1) če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali (2) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali (3) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Pogoji za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti niso izpolnjeni v primerih, ko ni mogoče govoriti o hudi kršitvi prava, ki bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse ali pa o kršitvi prepovedi sodniške samovolje, in kjer ne grozi nevarnost ponovitve očitane napake. Odločanje o tem, ali zahteva vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, je v celoti prepuščeno Vrhovnemu sodišču. Kadar Vrhovno sodišče presodi, da pogoji iz 367.a člena ZPP niso izpolnjeni, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže.1

8. V zahtevi oblikovano vprašanje, ali je v režimu etažne lastnine dopustno določiti nujno pot, ne izpolnjuje kriterijev iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. S sklicevanjem na absolutne in relativne bistvene kršitve ZPP in napačno uporabo materialnega prava predlagateljica ni uspela izkazati prvin, ki bi presegale konkretni primer in individualne interese strank. Zahteva izkazuje izključno predlagateljičin subjektivni interes v povezavi z načinom uporabe stanovanja. Ker zahteva ni izkazala obstoja javnega interesa za odločanje, jo je Vrhovno sodišče zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 367.a člena ZPP zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP). Ker nasprotni udeleženec ni vložil odgovora na zahtevo, je odločitev o stroških odpadla.

1 Sklep VS RS z dne 4. 6. 2018, opr. št. II Ips 275/2017; sklep VS RS z dne 5. 4. 2018, opr. št. II Ips 284/2017; sklep VS RS z dne 29. 3. 2018, opr. št. II Ips 310/2017.