Jedro

Med naloge javne varnosti policistov je šteti tudi odkrivanje storilcev kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari v smislu določbe 2. čl. Zakona o notranjih zadevah.

Izrek

Pritožba obtoženega B.B. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi B.B. je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila, v njenem izreku pod točko I, obtoženi B.B. in obtoženi M.K. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po čl. 302/IV, II in I v zvezi s čl. 22 KZ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba v okviru katere je bila obtoženemu B.B. določena kazen 10 mesecev zapora, obtoženemu M.K. pa kazen 7 mesecev zapora, pri obeh s preizkusno dobo 2 let. V okviru obtoženemu B.B. določene kazni zapora, mu je bil, po določilu čl. 49/I KZ, vštet čas prebit v priporu od 5. 8. 1993 od 21.00 ure do 20. 8. 1993 do 10.55 ure. Obtožena sta bila obsojena še na povrnitev stroškov kazenskega postopka v nerazdelnem znesku 8.180,00 SIT, obtoženi B.B. v nadaljnjem znesku 83.660,00 SIT, obtoženi M.K. prav tako v nadaljnjem znesku 67.365,00 SIT, oba pa še na plačilo povprečnine, pri vsakem od njiju odmerjene v višini 80.000,00 SIT. Z isto sodbo sta bila obtoženi M.P. (izrek pod točko II) in obtoženi B.B. (izrek pod točko III), po določilu čl. 358 točka 3 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena, prvi obtoženec storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po čl. 302/IV, II in I v zvezi s čl. 22 KZ, drugi obtoženec pa storitve kaznivega dejanja nasilništva po čl. 299/I KZ in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po čl. 224/I KZ. Za ta del kazenskega postopka je bilo odločeno, da njegovi stroški iz 1. do 5. točke II.

odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in zagovornika obtoženega obremenjujejo proračun. Oškodovanec Ministrstvo za notranje zadeve je bilo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoteno na pravdo.

Proti obsodilnemu delu te sodbe se je pritožil obtoženi B.B. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo zanj spremeni in ga oprosti obtožbe ali pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni moglo sprejeti obširnih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik osporava pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Po proučitvi spisa je namreč ugotovilo, da je sodišče prve stopnje celovito analiziralo vse za razsojo pomembne, pred njim izvedene, dokaze na katerih tudi temeljijo njegovi zaključki. Ti pa so takšni, da jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, katero jih, da se ne bi ponavljalo, v tej sodbi ne povzema ponovno v celoti tako, da bodo v nadaljevanju podani predvsem odgovori na v pritožbi posebej izpostavljena vprašanja.

Pritožnik vidi nepravilnost pri odločitvi sodišča prve stopnje v tem, da je to nepravilno ugotovilo, da policisti, katerim sicer niti on ne oporeka svojstva uradne osebe, niso imeli vzroka za opravo uradnega dejanja, poleg vsega pa bi naj to dejanje izvršili nezakonito. To seveda ni res. Ni namreč mogoče dvomiti, da je tistega večera v lokalu M. prišlo do prerivanja med obtoženim Keneton in obtoženim B., v katerem sta oba tudi padla po tleh, pri tem pa prevrnila in poškodovala inventar. Gre za ugotovitev potrjeno s prvotnim zagovorom obtoženih ter prič, navedenih v izpodbijani sodbi, kar pomeni, da pričam, zaslišanim šele po 6 letih, katere govore, da tega niso zaznale, ni mogoče verjeti. Pa še pri teh je potrebno opozoriti na izpoved priče T.R. (list. št. 97), kateri je pojasnil, da sta navedena obtoženca takrat padla po tleh, ko sta se prerivala. Kaj vse je bilo takrat poškodovano je končno razvidno tudi iz zapisnika o nastali škodi na list. št. 55 spisa.

Zaradi povedanega je tako pravilna navedba v izpodbijani sodbi, da je bila lastnica lokala primorana na pomoč poklicati policijo, saj je bil v lokalu kršen javni red, prišlo pa je, kot rečeno tudi do poškodovanja inventarja. Po prihodu pa sta bila policista, ne glede na to, da takrat ni več prihajalo do kršitev, dolžna ugotoviti ne le to, kdo so kršili javni red in mir, ampak tudi raziskati ali morda ni prišlo tudi do storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari in kdo je to storil. Gre za naloge policistov, katere je po takrat veljavnem določilu člena 2 Zakona o notranjih zadevah šteti med zadeve javne varnosti. To svojo nalogo pa sta lahko policista opravila le tako, da sta indentificirala osebi, za kateri sta od lastnice lokala izvedela, da naj bi navedeno storila, torej obtoženca, katerih od prej nista poznala. Razumljivo in življenjsko logično je, da sta policista za to od obtoženih zahtevala, da pokažeta osebne dokumente oziroma povesta kdo sta. Medtem, ko pri obtoženemu K. pri tem ni bilo posebnih težav, se je zadeva zataknila pri obtoženemu B.. Od tega je zahteval dokumente policist B., kar ni dokazano zgolj z njegovimi navedbami na glavni obravnavi, katerim pritožnik osporava, ampak zlasti navedbami pritožnika samega v njegovem zagovoru na list. št. 72. Trditve navedenih dveh pa, kot to pravilno ugotavlja izpodbijana sodba niso osamljene, pri čemer je dodati, da ju potrjuje tudi priča Z.L. (list. št. 129). Tej zahtevi policista pa se je obtoženi B.B. oprl, pri čemer seveda ni slediti njegovi trditvi, da je to storil iz razloga, ker tega policist od njega ni zahteval na kulturen način, s tem, da niti ni znal povedati, kaj je s tem mislil. Policistu, kateri je obtoženega B.B. skušal legitimirati, torej izvesti njegovo indetifikacijo v smislu določil čl. 19/II Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb Organov za notranje zadeve Republike Slovenije, po določilih navedenega pravilnika ni preostalo drugega, kot da skuša to opraviti na policijski postaji. Da bi to dosegel pa je moral poskrbeti, da bi obtoženi B.B. tja prišel. Poskrbeti je bilo torej za njegovo privedbo, do katere je bil upravičen po določilih čl. 30/V navedenih pravil, katere je pritožnik očitno spregledal. Delo policistov, tudi B. je bilo torej zakonito ter v skladu z veljavnimi predpisi in bi začeto delo tudi zlahka opravil, če mu tega obtoženci ne bi skušali preprečiti.

Pritožbeno sodišče namreč ne vidi razloga tudi za dvom, da sta obtoženi B.B. in obtoženi M.K. skušala preprečiti policistovo opravo navedenih nalog javne varnosti. Ne glede na to ali je obtoženi B.B. sprva že šel s policistom B. in se napotil iz lokala, dejstvo je, da se je tja vrnil in kot sam zatrdil, ven več prostovoljno ni šel. Že zato, pa tudi iz razlogov naštetih v obrazložitvi izpodbijane sodbe je verjeti priči B., da ga je takrat, ko ga je prijel za roko, obtoženi B. skušal udariti s pestjo desne roke, čemur se je uspel izmakniti. Policistu je verjeti zlasti zato, ker so nekatere od zaslišanih prič videle, da je obtoženi B.B. dvignil roke, to pa potrjuje tudi drugi policist S.P.. Temu je seveda verjeti tudi v tem, da ga je, ko je hotel priskočiti na pomoč kolegu na v izpodbijani sodbi opisani način onemogočil obtoženi K., saj ni videti razloga zakaj bi si to izmislil. S tem pa zadeva še ni bila končana, saj je obtoženi B.B. P. odrinil tudi zunaj, kar je v svoji izpovedbi zanesljivo potrdil priča M.Č.. Oba obtoženca sta torej v namenu preprečitve izvedbe uradnega dejanja policistov uporabila silo, kar dokončno potrjuje okoliščina, da sta policistoma B. in P. prišla v pomoč kolega, katerih, če obtoženca tega ne bi počela, tja ne bi bilo potrebno klicati.

Ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ob razsoji pravilno uporabilo tudi kazenski zakon, celotno zadevo pa v izpodbijani sodbi zanesljivo in prepričljivo ter skladno z izvedenim dokazom obrazložilo tako, da v njegovem delu ni zaznati zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je obtoženemu B.B. izrečena pogojna obsodba še primerna, zlasti ob dejstvu, da je od storitve kaznivega dejanja preteklo že vrsto let. Prav zaradi tega ni videti prav nobene potrebe po njeni spremembi v korist obtoženega, saj so bile vse okoliščine naštete v pritožbi ob razsoji že upoštevane in primerno ovrednotene.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obtoženi B.B. s pritožbo ni uspel, zato mora plačati povprečnino.

Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka kot tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obtoženca kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.