Jedro

Utemeljeno pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje namesto sklepa o zavrženju moralo izdati sklep o nepristojnosti in zadevo odstopiti upravnemu sodišču. Ne drži sicer, da bi to moralo storiti po uradni dolžnosti že takoj po prejemu zadeve, saj se lahko skladno z drugim odstavkom 19. člena ZPP za nepristojno izreče tudi pozneje, na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave, kar je tudi storilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi in se zadeva odstopi Upravnemu sodišču Republike Slovenije.“

II. Predlagatelj sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog na ugotovitev ničnosti sklepa odpoklica člana nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga d. d. (v nadaljevanju: SDH) z dne 22. 6. 2022 (I. točka izreka) in predlagatelju naložilo stroške postopka nasprotnega udeleženca v višini 300,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep je predlagatelj vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni pristojno za odločanje v zadevi in sklenilo, da se predlog predlagatelja na ugotovitev ničnosti sklepa odpoklica člana nadzornega sveta SDH zavrže. Ugotovilo je namreč, da je SDH pravna oseba javnega prava, v skladu s sodno prakso je upravljanje državnega premoženja upravna funkcija, akt, s katerim je Državni zbor odpoklical predlagatelja z mesta člana nadzornega sveta SDH, pa je upravni akt. Zoper upravne akte se zagotavlja učinkovito sodno varstvo pravic in pravnih interesov v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se pri obrazložitvi, zakaj je sporni akt Državnega zbora upravni akt, in je za odločanje pristojno Upravno sodišče, napačno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) X Ips 11/2018 in odločbo Ustavnega sodišča U 167/20061. Zatrjuje, da ne gre za primerljivi pravni situaciji, saj je šlo v citirani zadevi VS RS X Ips 11/2018 za odločitev v zvezi z razveljavljenim 20. členom Zakona o upravljanju kapitalskih naložb RS (ZUKN), ki ni predvideval sodnega varstva zoper sklepe Državnega zbora o razrešitvi članov Agencije za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije (v nadaljevanju: AUKN)2. Ureditev na podlagi odločitve Ustavnega sodišča U-I-157/17, Up-143/15 (in nato VS RS X Ips 11/2018), da je bil zoper sklepe državnega zbora dopusten upravni spor, pa je bila zgolj začasna. V tej zadevi uporabljiv Zakon o Slovenskem državnem holdingu (ZSDH-1) namreč v 34. členu določa, da se za SDH uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe (ZGD-1), če ni drugače določeno. Ker v ZSDH-1 ni določb o pravnem varstvu v zvezi z odpoklicem članov nadzornega sveta, se uporablja splošna določba 51. člena ZGD-1. 7. Po mnenju pritožbenega sodišča so navedene pritožbene navedbe neutemeljene. Tako v obravnavanem primeru, kot v zadevi Up-143/15, oziroma X Ips 11/2018, je bil predmet presoje sklep Državnega zbora o razrešitvi oziroma odpoklicu člana pravne osebe javnega prava. V obravnavanem primeru o odpoklicu člana nadzornega sveta SDH ter v primeru Up-143/15, oziroma X Ips 11/2018 člana uprave AUKN, kot predhodnice SDH. Odločitev o razrešitvi člana uprave AUKN je Državni zbor sprejel na podlagi 20. člena ZUKN (ki je pred ZSDH-1 urejal upravljanje kapitalskih naložb v RS), ki pa ni predvideval sodnega varstva zoper sklep o razrešitvi, zato je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da mora biti sodno varstvo zoper sklep o razrešitvi zagotovljeno v upravnem sporu iz 2. člena ZUS-1. Državni zbor je namreč z imenovanjem ali razrešitvijo oseb, ki so opravljale funkcijo članov organov AUKN, izvajal funkcijo države kot lastnice državnega premoženja. Po vsebini je bila odločitev o razrešitvi člana uprave AUKN javnopravna zadeva, saj je državni organ odločal o razrešitvi članov organov državnega organa, ki je bil pooblaščen za upravljanje kapitalskih naložb države. Državni zbor je kot državni organ odločal v javnopravni zadevi o pravni koristi posameznika. Sklep o razrešitvi je bil dokončni posamični pravni akt. V takem primeru mora biti sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, če z zakonom ni predvideno drugo sodno varstvo.3 Tudi sporni sklep v obravnavanem primeru je bil sprejet na podlagi ZSDH-1, ki v 44. členu določa, da člane nadzornega sveta SDH lahko na predlog vlade odpokliče državni zbor. Ker tudi v ZSDH-1 ni predvideno sodno varstvo zoper tovrsten sklep o razrešitvi, še vedno velja navedena razlaga Ustavnega sodišča (in Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 11/2018). Neutemeljeno pritožba navaja, da je ZSDH-1 predvidel sodno varstvo, ker v 34. členu določa, da se za SDH uporabljajo določbe ZGD-1. Kot utemeljeno opozarja odgovor na pritožbo, navedena določba spada v 1. oddelek 4. poglavja ZSDH-1, ki ureja status SDH, določba 44. člena ZSDH-1 pa sodi v 2. oddelek 4. poglavja, kjer so urejeni organi SDH. 51. člen ZGD-1, na katerega se sklicuje pritožnik, določa stvarno pristojnost okrožnega sodišča v nepravdnih zadevah iz 50. člena. Med nepravdne zadeve v 50. členu sicer res sodi tudi odpoklic članov organov vodenja in nadzora, vendar v primeru, ko člane nadzornega sveta odpokliče sodišče (drugi odstavek 276. člena ZGD-1). V obravnavanem primeru pa odpoklic člana nadzornega odbora SDH ureja 44. člen ZSDH-1, ki kot rečeno določa, da člana odpokliče Državni zbor. Ker torej 44. člen predstavlja posebno zakonsko ureditev, se v tem delu določbe ZGD-1 ne uporabljajo. Sodno varstvo zoper izpodbijani sklep o odpoklicu je tako predlagatelju zagotovljeno v upravnem sporu, za odločanje v katerem je pristojno Upravno sodišče. 8. Utemeljeno pa pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje namesto sklepa o zavrženju, moralo izdati sklep o nepristojnosti in zadevo odstopiti upravnemu sodišču.4 Ne drži sicer, da bi to moralo storiti po uradni dolžnosti že takoj po prejemu zadeve, saj se lahko skladno z drugim odstavkom 19. člena ZPP za nepristojno izreče tudi pozneje, na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave, kar je tudi storilo.5

9. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

10. Ker je predlagatelj uspel zgolj s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zaradi katerega posebni stroški niso nastali, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

1 Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na sodbo VS RS X Ips 11/2018 in odločbo Upravnega sodišča U 167/2006 in ne Ustavnega sodišča; je pa v zadevi VS RS X Ips 11/2018 odločalo tudi Ustavno sodišče (Odločba U-I-157/17, Up-143/15), ki je predhodno odločbo VS RS razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje VS RS, ki je nato izdalo odločbo X Ips 11/2018. 2 Predhodnica današnje SDH. 3 Odločba US Up-143/15, točka 21 obrazložitve ter sodba VS RS X Ips 11/2018, točke 15 do 19 obrazložitve. 4 Primerjaj VS RS Sklep II Ips 430/2000. 5 Tožena stranka je na (ne)pristojnost opozorila v Odgovoru na predlog z dne 29. 8. 2022.