Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Zadeva, v kateri je sporna odločitev Senata disciplinske komisije tožene stranke o revidentovi disciplinski kršitvi (in sankciji) ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti.

Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Senata disciplinske komisije tožene stranke, št. DK 5-B/2012 z dne 27. 12. 2012, v zvezi s sklepom Senata disciplinskega sodišča tožene stranke, št. DS 5-B/2012 z dne 10. 4. 2013. Prvostopenjski upravni organ je z navedenim sklepom odločil, da je kršitelj (revident) na podlagi zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, št. KT 5-B/2012 z dne 1. 8. 2012, kriv tam navedenega ravnanja, storjenega iz malomarnosti, ki predstavlja kršitev po 3. točki 10. člena Disciplinskega pravilnika tožene stranke (če član zbornice krši kodeks poklicne etike, pravila stroke, predpise/zakone, tehnične in ostale predpise in standarde/ali akte zbornice; v nadaljevanju Pravilnik), in mu na podlagi določil 17. in 19. člena Pravilnika izrekel disciplinski ukrep „opomin“ ter odločil, da je revident dolžan na podlagi 90. člena Pravilnika v roku 15. dni po pravnomočnosti tega sklepa plačati stroške disciplinskega postopka v tam navedeni višini. Pritožbeni organ je z navedenim sklepom revidentovo pritožbo (in pritožbo disciplinskega tožilca) zavrnil kot neutemeljeno in potrdil izpodbijani prvostopenjski sklep ter odločil o stroških postopka.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev Senata disciplinske komisije tožene stranke o revidentovi disciplinski kršitvi (in sankciji), to pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Na drugačno odločitev zato ne more vplivati navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi in v reviziji (21.000 EUR). Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izpolnjen.

7. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

8. Revident v zvezi s tem navaja, da je priznan strokovnjak s področja gradbeništva, ki je svojo kariero gradil vrsto let. Od ustanovitve svoje družbe v letu 2006 se vse do danes lahko pohvali s številnimi uspešno izpeljanimi projekti doma in v tujini. V vsem času delovanja si revident na svoji karierni poti ni prislužil niti enega samega madeža, ki bi lahko na kakršenkoli način očrnil njegovo profesionalnost in doslednost. Poudarja, da so vse udeležene stranke pri gradnji bencinskega servisa ... „dobile svoje“. Za „uspešen zaključek“ gradnje bencinskega servisa pa je bilo treba najti le še krivce in to so projektanti in nadzornik. Vse navedene okoliščine so pri tožniku vzbudile toliko negativnih občutkov, da je prizadeta njegova čast in osebno dostojanstvo do te mere, da je hkrati porušeno tudi njegovo zaupanje v delovanje pravne države in pravnih institucij. Tako hude obtožbe o ravnanju v nasprotju z inženirskimi predpisi puščajo na revidentovi karieri sledi, ki jih ni mogoče izbrisati na drugačen način, kot da se nezakoniti in neutemeljeni sklepi tožene stranke „spravijo s sveta“.

9. Revident s takšnimi navedbami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve ni opredelil na način iz 7. točke obrazložitve tega sklepa. Glede na navedeno revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

10. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).