Jedro

Ker je bilo nadurno delo tožnicama odrejeno nezakonito (ne da bi bili za to izpolnjeni pogoji po ZDR ali kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti), ju tožena stranka zaradi njunega izostanka ne bi smela spoznati za odgovorni za disciplinsko kršitev in jima izreči opomina.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnikov R.K., L.P. in G.C. za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnikov z dne 15. 3. 2007 in za razveljavitev disciplinske sankcije ter povračilo stroškov postopka; - v 2. točki izreka tako, da se na novo glasi: „2. Tožniki R.K., L.P. in G.C. so dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 316,25 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnicama V.K. in M.S. povrniti stroške postopka in sicer vsaki v znesku 40,36 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede odločitve o tožbenem zahtevku tožnic V.K. in M.S.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki R.K., L.P. in G.C. so dolžni toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 249,75 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost sklepov tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnikov z dne 15. 3. 2007 in izrečeno disciplinsko sankcijo (opomin) razveljavilo (1. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka povrniti tožnikom njihove stroške postopka v višini 201,78 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da pomeni redno povečanje proizvodnje čaja v določenem letnem času redno in predvideno povečanje dela, zaradi česar je nezakonito odrejeno nadurno delo. Drži sicer, da so sezonska nihanja vnaprej znana, vendar dejanskih potreb ni mogoče vnaprej predvideti. Potrebno se je prilagajati povpraševanju, z ustvarjanjem zalog pa so povezani ekonomsko neopravičljivi stroški. Prav tako se ne strinja s stališčem, da je mogoče nadurno delo opravljati le na dan, ko je treba delo nadaljevati preko predvidenega razporeda dela posameznega dne, ne pa na dan, ko se po razporedu pri delodajalcu ne dela. Takšne omejitve ne določata niti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) niti Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (KPKŽI). ZDR v 143. členu določa, da je delavec dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa, edina omejitev pa se nanaša na trajanje nadurnega dela, ki pa v obravnavani zadevi ni bila kršena, 1. ostavka druge alineje 143. člena ZDR pa ni mogoče razumeti tako, da nadurnega dela ni mogoče opravljati na dan, ko se pri delodajalcu ne dela. Iz izpovedbe priče D.K., tedanjega direktorja PE, izhaja, da je bilo povečano povpraševanje v segmentu paštet mogoče rešiti le z odreditvijo nadurnega dela v soboto, ker podaljšanje delovnega časa med tednom zaradi večizmenskega dela in logističnih razlogov ni bilo mogoče. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali je tožena stranka sploh lahko ravnala drugače in se izognila materialni škodi. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tam, ker naj sodbe ne bi ustrezno obrazložilo oziroma naj ne bi navedlo razlogov o tem, ali je tožena stranka sploh lahko v ravnala drugače, glede na izjemnost dogodka. Sodišče prve stopnje je namreč sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki pa so, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, deloma nepravilni. Sodbo je torej mogoče preizkusiti, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) v 143. členu določa, da je delavec dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo: v primerih izjemoma povečanega obsega dela, če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi, če je nujno, da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, če je potrebno, da se zagotovi varnost ljudi in premoženja ter varnost prometa in v drugih izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti (vse 1. odstavek 143. člena ZDR). Delodajalec mora delavcu nadurno delo po prejšnjem odstavku odrediti v pisni obliki, praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu (2. odstavek izreka). Nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 180 ur na leto. Delovni dan lahko traja največ deset ur. Dnevna, tedenska in mesečna časovna omejitev se lahko upošteva kot povprečna omejitev v obdobju, določenem z zakonom ali kolektivno pogodbo, in ne sme biti daljša od šestih mesecev (3. odstavek izreka).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo tožnicama M.S. in V.K., ki sta delali na oddelku „Filter čajev“, nezakonito odrejeno nadurno delo v smislu 1. alineje 1. odstavka 143. člena ZDR. Kot je potrdila zaslišana priča D.K., direktor proizvodne enote, se je za odreditev nadurnega dela odločil, ker se v času zimske sezone vedno poveča povpraševanje po čaju. V primeru proizvodnje filter čaja torej ni bil podan pravni položaj, ko bi bilo mogoče šteti, da pomeni povečano povpraševanje izjemno povečanje obsega dela po citirani določbi 143. člena ZDR, niti niso bili podani pogoji za odreditev nadurnega dela po določilih 21. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kmetijstva in živilsko industrijo (Uradni list RS, št. 45/2006, v nadaljevanju: KPKŽI). Tožnicama je bilo nezakonito odrejeno nadurno delo, zato je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo izpodbijana sklepa o disciplinski odgovornosti z dne 15. 3. 2007, s katerima jima je bil zaradi izostanka z dela izrečen disciplinski ukrep opomin po 180. členu ZDR.

V zvezi z odreditvijo nadurnega dela tožnikom R.K., L.P. in G.C., ki so delali na oddelku sterilnih konzerv, pa je zmotno pravno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je mogoče 2. alinejo 1. odstavka 143. člena ZDR razumeti le tako, da je treba delo nadaljevati preko predvidenega razporeda dela tisti dan, ko se pri delodajalcu dela in ne na dan, ko se po razporedu pri delodajalcu ne dela, ker naj bi le v tem primeru imela določba enako naravo kot v ostalih primerih iz 143. člena ZDR, t.j. da gre za izjemne in nepredvidljive dogodke. Po 2. alineji 1. odstavka 143. člena ZDR se namreč nadurno delo odredi, če je potrebno nadaljevanje delovnega ali proizvodnega procesa, da bi se preprečila materialna škoda ali nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Za zakonitost odrejenega nadurnega dela ni odločilno, da delavci nadaljujejo delo preko predvidenega delovnega časa tisti dan, ko se sicer pri delodajalcu dela, torej da po poteku rednega delovnega časa takoj nadaljujejo z delom. Bistveno je, da se nadurno delo odredi (pa čeprav na dan, ko se pri delodajalcu ne dela - npr. v soboto, nedeljo ali praznik), dokler obstoji nevarnost za nastanek materialne škode ali za življenje in zdravje ljudi.

Ker je bilo tožnikom nadurno delo odrejeno zaradi nujnosti porabe stare embalaže paštet, ki se je lahko uporabljala le do 26. 1. 2007, ko ji je potekel rok uporabe, ter zaradi predelave proizvodnje in pričetka uporabe nove embalaže, je šlo za primer, ko bi se z nadaljevanjem dela preprečil nastanek materialne škode v smislu 2. alineje 1. odstavka 143. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo izpoved priče D.K., da je zaradi dejstva, da delavci niso delali, postalo 250.000 kosov embalaže neuporabnih oziroma so bili odpeljani na odpad ter da je prišlo do nepredvidenih zastojev v proizvodnji zaradi uvedbe novega informacijskega sistema, vendar je zaradi zmotnega stališča, da bi se moralo nadurno delo nadaljevati tistega dne, ko so tožniki opravljali redno delo, štelo, da je bilo odrejeno v nasprotju z določbo 2. alineje 1. odstavka 143. člena ZDR. Delo preko polnega delovnega časa je bilo tožnikom na oddelku sterilnih konzerv zakonito odrejeno, zato so sklepi o disciplinski odgovornosti z dne 15. 3. 2007, s katerimi je bil tožnikom izrečen disciplinski ukrep opomin, zakoniti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter v skladu s 4. točko 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnikov R.K., L.P. in G.C. zavrnilo.

V preostalem, glede odločitve o tožbenem zahtevku tožnic V.K. in M.S., je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na delni uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku je bilo potrebno ponovno odmeriti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP ter spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003; v nadaljevanju: OT) upravičena do 300 točk za odgovor tožbo, 300 točk za zastopanje na naroku 30. 1. 2008, 150 točk za zastopanje na naroku naroku dne 26. 3. 2008 (in ne 300 točk, kot je zahtevala), 100 točk za urnino na tem naroku (kot je tožena stranka zahtevala, čeprav bi bila upravičena do 200 točk), skupaj z 2 % materialnimi stroški in 20 % DDV ter sodno takso za odgovor na tožbo (za vsakega tožnika po 9,91 EUR). Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker niso utemeljeni, saj so bodisi že zajeti v nagradi za ostale storitve (konferenca s stranko v nagradi za odgovor na tožbo), ali pa niso bilo nujno potrebni za postopek. Predvsem gre tu za odsotnost pooblaščenke iz pisarne in kilometrino na relaciji Maribor - Koper - Maribor ter cestnino. Tožena stranka sicer lahko pooblasti za zastopanje kateregakoli odvetnika, ki ima v Republiki Sloveniji pravico zastopati stranke pred sodišči, vendar stroškov, ki nastanejo zaradi velike razdalje od sedeža odvetnika do sodišča (prijavljenih 462 km) ni mogoče šteti za potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka bi namreč lahko za zastopanje pooblastila tudi odvetnika iz območja Delovnega sodišča v Kopru in s tem bistveno znižala stroške zastopanja, ki jih je dolžna plačati nasprotna stranka, ki v postopku ne uspe. Glede na priznane stroške in uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje (60 %), je tožena stranka upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 316,25 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (60 %), zato so ji tožniki, ki v postopku niso uspeli, dolžni povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov, v skladu s 2. odst. 165. člena ZPP in sicer sicer 375 točk po OT za pritožbo, 8 točk materialnih stroškov, 20 % DDV ter sodno takso za pritožbo v znesku 205,30 EUR, kar glede na uspeh znaša 249,75 EUR.

Ker se terjatev tožnikov ne nanaša na primere, ko je revizija dovoljena, je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 - ZPP-D) odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.