Jedro

Na podlagi drugega odstavka 180. člena Pravilnika o študiju mora Komisija izvesti ugotovitveni postopek in zaslišati prizadetega ter mu omogočiti, da se izjavi o zbranih dokazih. Da bi odločba zadostila standardu obrazloženosti, bi morala vsebovati konkretne navedbe o ""pomembnem delu" ujemanja besedila in odstotke ujemanja s citiranjem besedila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Senata Evropske pravne fakultete Nove univerze št. 01‑12/21‑S z dne 3. 3. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1. Z izpodbijano odločbo je Senat Evropske pravne fakultete Nove univerze (v nadaljevanju: Senat EPF NU) odločil, da tožniku odvzame znanstveni naslov: doktor znanosti, ki ga je pridobil z doktorsko disertacijo: "...", dne 20. 12. 2010 na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, ki se je dne 21. 12. 2017 preimenovala v Evropsko pravno fakulteto Nove univerze ( 1. točka izreka, v nadaljevanju fakulteta). Odvzem znanstvenega naziva "doktor znanosti" iz prejšnje točke učinkuje od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka). Stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je fakulteta v oktobru 2016 prejela predlog za začetek postopka za ugotavljanje izpolnitve pogojev za odvzem znanstvenega naslova tožniku, ki je dne 20. 12. 2010 zaključil doktorski študijski program "Pravo in management nepremičnin". V času študija tožnika se zaključna dela niso preverjala s programom, ki ugotavlja podobnost vsebin, zato študenti na fakulteto zaključnega dela niso dostavili v elektronski obliki, temveč le v tiskani obliki. Zaključna dela študentov so morala biti skladna z Navodili za sestavo študijskih in znanstvenih nalog (v nadaljevanju: Navodila), ki jih je dne 2. 3. 2010 sprejela Študijska komisija fakultete in objavila v spletnem referatu (VIS). Fakulteta je tožnika pozvala, da posreduje doktorsko disertacijo v elektronski obliki zaradi pretvorbe fizičnega izvoda. Fakulteta je opravila pregled doktorske disertacije z antiplagiatorskim programom Turnitin/Ephorus, ki ga je takrat uporabljanja za preverbo ujemanja zaključnih del z drugimi besedili, ter s predlogom in rezultati seznanila mentorja doktorske disertacije dr. A. A. Slednji je zapisal, da bi ob današnjih standardih, današnjih pravilih navajanja virov na fakulteti in programski opremi, ki bi bila danes na voljo, kot mentor te naloge ne bi potrdil, ampak bi ga študentu vrnil v popravljanje in ponovno pisanje. Po pridobitvi doktorskega dela v elektronski obliki in na podlagi mnenja mentorja je Senat EPF NU dne 13. 2. 2017 sprejel sklep št. S-1/17 o uvedbi postopka za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev za odvzem znanstvenega naslova tožniku in imenoval tričlansko strokovno komisijo v sestavi prof. dr. B. B., izredni prof. dr. C. C. in doc. dr. Č. Č. Komisija je izdelala tri ločena mnenja, in sicer je izredni prof. dr. C. C. zapisal, da ni dokazov, da bi tožnik zavestno kopiral tekst in povzemal iste vire kot jih je v diplomskem delu D. D. Prof. dr. B. B. je zapisal, upoštevaje dejstvo, da se je po kazalnikih Summary reporta v okviru seštevka 33 %, od tega skoraj polovica, točneje 16 % naslonjenega na diplomsko delo D. D., ohranjeno v decembru 2008 na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani in nikjer ni citirano v disertaciji tožnika. Zato je menil, da tožnik v svoji doktorski disertaciji, ob razumni razlagi pomenskega polja besedne zveze iz 3. alineje 177. člena Pravilnika o študiju na Evropski pravni fakulteti (v nadaljevanju Pravilnik o študiju) šteje, da gre za pomemben del, saj je zamolčevano povzemanje diplomskega dela, katerega raven nikakor ni ustreznica pričakovani ravni kakovosti izvirnega prispevka k slovenski znanstveni misli, narekuje upravičenost odvzema znanstvenega naslova tožniku. Doc. dr. Č. Č. je zapisal, da je kandidat pri pisanju svoje disertacije uporabil spletni vir "Poslovanje z neplačujočimi gospodarskimi subjekti in odgovornost gospodarskih subjektov za plačilo utajenih davčnih obveznosti", ki ga Ministrstvo za finance objavlja prosto dostopno na spletu in ne prepisoval izvirne zamisli kandidatke D. D. Od tod ni dokazljivo, da bi zavestno kopiral tekst iz diplomske naloge, saj za tako kopiranje, glede na dejstvo, da je tekst javno dostopen, ne vidi nobene potrebe.

3. Fakulteta je izvedla ponovni pregled doktorske disertacije v programu Detektor podobnih vsebin (DPV), ki se trenutno uporablja za preverjanje ujemanja zaključnih del z drugimi besedili. Slednji je pokazal 60,26 % pokritost doktorske disertacije tožnika z besednimi zvezami podobnih dokumentov. Fakulteta je izvedla tudi ročni pregled doktorske disertacije tako, da se je delo tožnika primerjalo z viri navedenimi v njej in s spornim virom "..." avtorice D. D., ki ga v doktorski disertaciji ni navajal. O tem je fakulteta obvestila tožnika in komisija je ponovno izdelala tri ločena mnenja. Predsednik komisije prof. dr. C. C., ki je bil zaprošen za posredovanje skupnega mnenja, je zapisal, da po natančnem pregledu navedene dokumentacije ugotavlja, da kot redni profesor s habilitacijo pravo in management nepremičnin ni dovolj kompetenten za presojanje kvalitativnih okoliščin primera, kar pa je po njegovem mnenju za nedvoumno končno presojo ključno. Na tej podlagi predsednik komisije v zaključnem poročilu Senatu EPF NU ne predlaga brezpogojne sprožitve postopka za odvzem znanstvenega naslova tožniku. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da na podlagi poročila Detektorja podobnih vsebin in ročnega pregleda doktorske disertacije nedvomno izhaja, da naloga tožnika v bistvenem delu ni lastno delo tožnika, temveč gre pri velikem procentu za prepis dela avtorice D. D. Tožnik v svoji doktorski disertaciji D. D. med uporabljenimi viri ne navaja, ravno tako je ne citira med tekstom. Še več, na več mestih se v doktorski disertaciji pojavljajo izseki dela D. D., ki jih tožnik ni spremenil niti toliko, da bi zapise v ženski obliki popravil v moško. Zaradi slednjega so podani vsi znaki kršitve 177. člena Pravilnika o študiju. Senat EPF NU je ugotovil, da doktorska disertacija tožnika v bistvenem delu ni rezultat njegovega dela, saj diplomska naloga avtorice D.D. niti enkrat ni citirana niti v samem besedilu, niti med končno literaturo, zaradi česar ne gre za individualno intelektualno stvaritev s področja znanosti, ki bi lahko pomenila izviren avtorjev prispevek k stanju znanosti na obravnavanem področju. Doktorska disertacija tožnika zaradi visokega odstotka ujemanja njenega besedila z že objavljenimi besedili ne izpolnjuje znakov izvirne individualne storitve z obravnavanega znanstvenega področja. Zato je Senat EPF NU odločil, da se tožniku odvzame znanstveni naslov doktor znanosti. Ta odvzem učinkuje od pravnomočnosti te odločbe.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu iz 1. do vključno 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer, ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen; ker se v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, prav tako pa tudi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se mu vrnejo stroški postopka. Tožnik v tožbi navaja, da je leta 2008 vpisal doktorski študij na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici. V času vpisa in študija tožnika fakulteta ni imela navodil za sestavo in pripravo pisnih znanstvenih del, niti ni študentom nudila predmetov ali predavanj v zvezi s metodami raziskovanja ali s pisanjem pisnih znanstvenih del. Tožnik je kot prvi doktorant na fakulteti pridobil naziv doktor znanosti dne 20. 12. 2010. Tožnik potem, ko je bil s strani fakultete seznanjen s pravili navajanja virov v znanstvenem delu in zavedajoč se novejših standardov za izdelavo doktorske disertacije, ki so se v šestih letih med 2010 in 2016 spremenili in dvignili, je tožnik doktorsko disertacijo uskladil s tedaj veljavnimi aktualiziranimi pravili za navajanje virov in jo v letu 2017 poslal toženi stranki. Tožnik je bil seznanjen s poročilom fakultete, da je skupno ujemanje med tožnikovo disertacijo in 19 različnimi deli drugih avtorjev 33 %. Ujemanje tožnikove disertacije in večine teh drugih del je bila le 1 %. Le pri dveh delih je odstotek ujemanja presegal 4 %, in sicer pri D. D., kjer je bilo ujemanje 16 % z diplomsko nalogo D. D. in pri člankih z Geodetskega vestnika, kjer je bilo ujemanje 8 %. Tožnik je fakulteto seznanil, da je res prisotno ujemanje med njegovo disertacijo in diplomsko nalogo D. D., a se to ujemanje nanaša na del besedila, kjer se povzemajo podatki in prepisi spletne strani DURS-a, danes FURS-a.1 Šlo je za internetna navodila DURS-a za leto 2008 z naslovom "Poslovanje z neplačujočimi gospodarskimi subjekti in odgovornost gospodarskih subjektov za plačilo utajenih davčnih obveznosti." Oba avtorja sta namreč prepisala del besedila iz omenjene spletne strani DURS-a, to spletno stran DURS-a pa je tožnik v disertaciji tudi citiral. DURS vsebino svojih spletnih strani spreminja, prilagaja in ažurira, program za preverjanje znanstvenih del, uporabljenega besedila DURS oziroma FURS več ni mogel zaslediti temveč je našel in upošteval zgolj diplomsko nalogo D. D., ki je v svojem delu povzemala isto besedilo DURS-a kot tožnik. V dokaz svojih navedb je tožnik toženki poslal interna navodila DURS iz leta 2014, dostopna na spletu, v katerih je veliko število odstavkov, ki so identični z odstavki, ki sta jih v svojih delih uporabila D. D. in tožnik s tem, da je tožnik pravilno citiral primarni vir, torej spletno stran DURS. Tožnik ni bil dolžan citirati ostalih študentov, ki so vsebino svojega dela povzemali iz istega vira kot tožnik. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli.

5. Poleg tega je izpodbijana odločba neustrezno obrazložena. Obrazložitev izpodbijane odločbe sicer obsega osem A4 strani, vendar od tega na sedmih straneh povzema domnevno ugotovljeno dejansko stanje. Razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; določbe predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo toženka navede le v štirih alinejah in sicer na 7 strani izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba je nezakonita in nepravilna ter neobrazložena, nedoločna in nerazumljiva tudi glede navajanja predpisov, na katere se opira odločba. Toženka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na neobstoječi pravni akt in na druge akte, katerih vsebine tožnik ne more preveriti, saj vsebina teh aktov ni javno objavljena in dostopna ter posledično tožniku neznana. Edini stavek obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanaša na kršitev predpisov oziroma aktov toženke je v 5. alineji na 7 strani izpodbijane odločbe, kjer toženka navaja 177. člen Pravilnika o študiju Evropske pravne fakultete. V obrazložitvi omenjen Pravilnik o študiju Evropske pravne fakultete očitno ni obstajal oziroma ne obstaja, saj slednje izhaja tudi iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane odločbe. Toženka namreč na 7 strani izpodbijane odločbe sama navaja citirano: "Ne glede neobstoj Pravilnika o študiju na Evropski pravni fakulteti...”. Šesta alineja na 7 strani izpodbijane odločbe omenja nek drug akt toženke in sicer Pravilnik o doktorskem študiju ne pa Pravilnika o študiju na Evropski pravni fakulteti, ki bi ga naj tožnik kršil. Tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe sploh ni moč razbrati, kateri pravilnik oziroma akt toženke oziroma predpis naj bi tožnik kršil ter s čim bi naj kršil določbe tega neznanega akta. Da bi odločba bila obrazložena in s tem zakonita, bi morala našteti znake kršitve in za vsakega od njih pojasniti, da je prisoten. Izpodbijana odločba pa je neobrazložena tudi iz razloga, ker iz obrazložitve ne izhaja, v katerem delu bi naj bila in v katerem delu naj ne bi bila disertacija lastno delo tožnika. Toženka v obrazložitvi ne navede konkretnih zakonskih določb, niti ne navede posameznih elementov domnevnih kršitev. Izpodbijana odločba je neobrazložena tudi iz razloga, ker toženka z ničemer ne izkaže zatrjevanega plagiata ali prepisovanja v nasprotju s pravili oziroma akti toženke. Toženka zgolj pavšalno in nesubstancirano navede, da gre za citirano: "visoki odstotek ujemanja”, nadaljnja tozadevna pojasnila in navedbe toženke pa manjkajo. Izpodbijana odločba, ki je po svoji pravni naravi upravna odločba, bi morala biti bolj substancirana, določna ter bi morala vsebovati konkretne eksaktne odstotke ujemanja, z istočasno navedbo - citiranjem besedila.

6. Izpodbijana odločba je tudi nelogična, v nasprotju sama s seboj in neobrazložena, saj meša pojme "večji del” in "bistveni del” ter nelogično sklepa, da iz tega, da se "večji del” ujema z delom D. D. izhaja, da "bistveni del” ni lastno delo tožnika. Izpodbijana odločba je iz navedenih razlogov arbitrarna in neobrazložena ter krši pravico tožnika iz 22. člena Ustave RS. Dokler odločba ni konkretno obrazložena, tožniku ne omogoči preizkusa odločbe, sodišču pa kontrole, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ali je bil glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis.

7. Izpodbijana odločba temelji na nepopolno in napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Odločba namreč temelji na domnevni ugotovitvi, da je besedilo v tožnikovi disertaciji avtorsko delo D. D. Na tej podlagi toženka zatrjuje kršitev avtorskih pravic. Gre za bistveno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, saj besedilo, ki ga toženka pripisuje D. D. ne predstavlja njenega avtorskega dela, temveč je prepisano s spletnih strani DURS-a, ki je vsakomur dostopno. Pri izdaji izpodbijane odločbe je toženka napačno uporabila oziroma sploh ni uporabila relevantnega materialnega predpisa. Izpodbijana odločba pavšalno temelji na pravilnikih, ki jih poimenuje z različnimi imeni in tako sploh ni jasno na kateri akt oziroma pravilnik se toženec sklicuje in kaj ta določa v omenjenem 177. členu. Tožnik tudi navaja, da Senat toženke na svoji seji očitno več kot v treh letih in pol ni izdal odločbe za odvzem znanstvenega naziva, se zaradi varovanja pravic tožnika, tožena stranka postopka ne bi več smela nadaljevati. Gre namreč za nerazumni rok odločanja, ki grobo krši pravice tožnika po zakonu in ustavi. Z nadaljevanjem postopka in odvzemom naziva po več kot treh letih je prišlo do kršitve cele vrste tožnikovih pravic, ki so zajamčene in varovane v okviru 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Fakulteta je imela na voljo 30 dni, da odloči. Ta rok ni podaljšljiv. Takšna je tudi praksa na Univerzi v Ljubljani in drugih javnih univerzah, kjer se postopek ustavi, če se ne zaključi v 30 dneh. Trajanje postopkov v nedogled krši pravice tožnika iz 8. člena EKČP. Odločba je nezakonita in posega v ustavne pravice iz 2., 49. in 57. člena Ustave RS, ker odvzema naziv, pridobljen pred več kot 10 leti na podlagi ugotovitev programske opreme in standardov, ki so se razvili kasneje. Razlaga, da se diplome, podeljene pred 10 ali 50 leti lahko odvzamejo po merilih, ki veljajo danes, ni skladna z navedenimi ustavnimi določili in bi omogočila odvzeme večini diplomantom, ki so pred desetletji sledili vsem takratnim napotkom fakultet. 8. V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da je tožba v celoti neutemeljena, saj je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno, prav tako pa tudi niso bila bistveno kršena pravila postopka. Glede na to predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške upravnega spora. Navaja, da je Senat EPF NU na podlagi 21. člena Statuta Evropske pravne fakultete z dne 25. 4. 2016 (v nadaljevanju Statut EPF) ter na podlagi 181. člena Pravilnika o študiju z dne 1. 10. 2016 z izpodbijano odločbo tožniku odvzel znanstveni naziv. Tožena stranka navaja, da je v izpodbijani odločbi jasno navedeno, da je toženka pri odločanju uporabila Statut EPF z dne 25. 4. 2016 in Pravilnik o študiju z dne 1. 10. 2016, dalje v izpodbijani odločbi obrazložila, da sta v času izdelave in obrambe doktorske disertacije veljala tudi Pravilnik o doktorskem študiju z dne 29. 8. 2008 ter Navodila za sestavo študijskih in znanstvenih nalog z dne 2. 3. 2010. Naveden Pravilnik o doktorskem študiju ter Navodila za sestavo študijskih in znanstvenih nalog sta bila v času študija tožnika javno objavljena na spletni strani fakultete in v sistemu VIS. Tožnikova obširna navajanja glede višine odstotka ujemanja vsebine doktorske disertacije z že objavljenimi besedili tretjih ni utemeljeno, prav tako relevantno za ta postopek. Gre za izključno strokovno oceno, kateri sodišče, kot je pravilno ugotovil tudi tožnik, ne more in ne sme posegati. Enako velja za tožnikovo tolmačenje, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj pravilno citiranje vira nima nobene zveze z individualno intelektualno stvaritvijo tožnika.

9. Toženka je obrazložila in utemeljila izpodbijano odločbo na način, da jo je mogoče preizkusiti. Nekonkretizirane so navedbe tožnika o tem, da naj odločba prve stopnje ne bi imela ustrezne obrazložitve in je ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem tožnik v tožbi očita celo to, da ni prejel odgovora ali obrazložitve. Velja poudariti, da po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nikakor ni obveznost organa, da v odločbi, v kateri uporabi določen predpis, podaja obrazložitve razlogov za obstoj tega predpisa ali njegovih posameznih določil. Toženka se je tudi po alinejah opredelila do vseh bistvenih okoliščin primera, pomembnega posebnega primera pa je zadnja alineja na 6 strani, ki pojasnjuje, da se v disertaciji tožnika pojavljajo izseki dela D. D., ki je tožnik niti ne citira. Tožnik v tožbi ne pojasni, v katerem delu glede na vse navedene podatke izpodbijane odločbe naj ne bi bilo mogoče preveriti oziroma kakšno obrazložitev bi toženka v odločbi še morala podati. Tožnik v 5. točki tožbe navaja, da naj bi izpodbijana odločba temeljila na ugotovitvi, da je besedilo v tožnikovi disertaciji avtorsko delo D. D., zaradi česar je nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj naj bi bilo delo prepisano s spletne strani DURS. Toženka je tožniku dala možnost izjave, saj se je izjavil o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, in sicer z dopisom z dne 18. 12. 2020, iz katerega pa jasno izhaja, da ni podal nikakršnih dokazov v zvezi z njegovimi navedbami. Ker tožnik ni predložil nikakršnih dokazov, toženka ni storila bistvene kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja. Poleg tega se sploh ni opredelil do ugotovitve, da je ob ponovnem preizkusu z novim programom bilo ugotovljeno prekrivanje besedila v visokem 60,25 % deležu, iz navedenega tako izhaja, da očitki kršitev niso utemeljeni. Toženka tudi prereka navedbe tožnika v zvezi z napačno uporabo oziroma neuporabo relevantnega materialnega predpisa. V obravnavanem primeru je predmet presoje izpodbijana odločba, s katero je bil tožniku odvzet znanstveni naslov, na podlagi določb Statuta EPF NU in Pravilnika o študiju. Glede rokov, v katerem naj bi postopek zaključila, toženka pojasnjuje, da gre za instrukcijske roke po svoji naravi in učinkovanju. Zaradi prekoračitve roka pa po ZUP tudi ni določena sankcija s prepovedjo izdaje odločbe po njegovi prekoračitvi. Tožnik tudi očita toženki, da bi morala eventualno tožnikovo kršitev preveriti po standardih in pravilih, ki so veljali v času, ko se je tožnik na fakulteto vpisal in bil z njimi vnaprej seznanjen. Tožena stranka meni, da mora študent na stopnji doktorskega študija se pri izdelavi strokovnega dela zavedati, da obstajajo določene obveznosti in odgovornosti študenta. Že na podlagi ustaljenih standardov pri pripravi zaključnega dela mora študent delovati z največjo stopnjo skrbnosti, predvsem glede citiranja avtorjev in navedb virov. Toženka se glede očitkov arbitrarnosti odločitve sklicuje že na navedbe v odgovoru na tožbo in meni, da vsak postopek terja svoj čas, da se ustrezno izpelje kompleksnejši postopek, sploh tisti, ki imajo lahko konkretnejše posledice za stranko pa so toliko bolj težavni.

Odločitev v senatu

10. Sodišče je na podlagi sklepa predsednice sodišča opr. št. II U 119/2021 z dne 31. 8. 2023 odločalo v senatu (1. točka drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

Glede oprave glavne obravnave

11. Sodišče je v skladu z določili ZUS-1 v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

12. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijano odločbo št. 01-12/21-S z dne 3. 3. 2021 (A2), v Predlog za začetek postopka za ugotavljanje izpolnitve pogojev za odvzem znanstvenega oz. strokovnega naslova z dne 5. 4. 2016 E. E. (A3), v dopis Nove univerze pooblaščencu tožeče stranke z dne 19. 11. 2020 s prilogami, Poročilo senatu, doc. dr. Č. Č. z dne 24. 9. 2020, odvzem znanstvenega naslova, dr. B. B. z dne 2. 10. 2020, Poročilo, prof. dr. C. C. z dne 27. 8. 2020, Poročilo detektorja podobnih vsebin (A4), v diplomsko delo D. D. iz decembra 2008 (A5), v poročilo programa Turnitin (A6), dopis odvetnika F. F. z dne 18. 12. 2020, v zapisnik o posvetovanju in glasovanju na 8. seji senata NU z dne 3. 3. 2021, v sklep Evropske pravne fakultete z dne 13. 2. 2017, Pravilnik o študiju na Evropski pravni fakulteti 1. 10. 2016, Pravilnik o doktorskem študiju 29. 8. 2008, Navodila za sestavo študijskih in znanstvenih nalog z dne 2. 3. 2010, objava navodil, predlog začetka postopka 5. 4. 2016, dopis toženke tožniku 27. 10. 2016, elektronsko sporočilo tožnika 10. 11. 2016, elektronsko sporočilo mentorjev tožnika 23. 1. 2017, elektronsko sporočilo tožnika 7. 2. 2017, sklep toženke št. S-1/2017 z dne 13. 2. 2017 in povratnica 20. 2. 2017, dopis dekana 16. 7. 2020, elektronsko sporočilo toženke z dne 21. 7. 2020, 21. 8. 2020, 8. 9. 2020, 11. 9. 2020, 17. 9. 2020, poziv na izjasnitev pooblaščencu tožnika 19. 11. 2020 in povratnica 20. 11. 2020, izjasnitev tožnika dne 18. 12. 2020, izpodbijana odločba in povratnica ter v vse listine in priloge, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu ter zaslišalo tožnika.

13. Tožnik je na glavni obravnavi vztrajal pri tožbi in še navedel, da je bil prvi doktorant te fakultete, torej v letu 2010, ko so začeli izvajati doktorski študij, in da je zagovor celotne disertacije snemal ... Torej uro in pol, kolikor je imel zagovora, je snemala televizija ..., iz katerega posnetka, če ga bo sodišče pridobilo, je razvidno, da je delo sam sestavljal, kajti stalno je dobival vprašanja, tako javnosti, kot treh članov komisije, in je odgovarjal na obširna vprašanja iz dela. Torej, če bi bilo delo plagiat, prepisan, ne bi mogel uro in pol odgovarjati na vsa vprašanja, ki so bila, ne samo iz naloge, ampak tudi obširna, iz te teme. To pomeni, da bo iz posnetka, ki ga lahko dobi torej tudi sodišče, razvidno, da to delo ni prepisano, ampak je avtorsko delo. Namreč tožnikova napaka je bila samo ta, da takrat ni citiral internetne strani DURS-a oziroma FURS-a iz leta 2008, katerega je tudi uporabila gospa D. D. Tudi slednja ni citirala v svoji diplomski nalogi internetne strani, iz katere sta oba prepisovala oziroma navajala dejstva iz tiste internetne strani. Ta plagiatorski program pa ni zajemal te internetne strani, da bi se lahko dokazalo, da so dejansko ti podatki, bili prepisani ne iz njene naloge, ampak iz internetne strani.

14. Tožena stranka je navedla, da je bistveno, da znanje o določeni tematiki še ne pomeni, da je samo delo, ki je bilo predloženo kot doktorska naloga v okviru študija, tudi avtorsko delo. Skratka, sam potek zagovora ni relevanten in tudi ni vprašanje, ali tožnik obvlada tematiko, ki jo je predstavil, bistveno vprašanje je, ali je to delo avtorsko, torej ali je izvirno. Kar se tiče dokazov na internetni strani je bistveno vprašanje kakšna je ta vsebina, vendar je za predložitev tega dokaza odgovoren tožnik sam. Namreč v postopku mora predložiti vse dokaze in nenazadnje niti v tem postopku ne more predlagati dokazov, ki niso bili predlagani že v teku postopka na prvi stopnji. Program za ugotavljanje ujemanj besednih zvez, torej ta detektor, se res izboljšuje, res lahko ugotovi večje ujemanje, vendar to še ne pomeni, da vsakič, ko se izboljša, da bo na specifični nalogi oziroma delu ugotovil večji delež ujemanja.

15. Sodišče je zavrnilo predlog tožnika z zaslišanjem članov senata tožene stranke, priče D. D., izvedenca za plagiatorstvo, posnetek zagovora doktorske disertacije ..., pridobitev podatkov iz FURS-a in v zvezi s tem zaslišanje priče. K točki I izreka

16. Tožba je utemeljena.

17. Predmet spora v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je tožniku odvzela doktorat znanosti, pridobljen z doktorsko disertacijo:"...", dne 20. 12. 2010. Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnikova disertacija v bistvenem delu ni rezultat njegovega dela, saj diplomska naloga avtorice D. D. niti enkrat ni citirana niti v samem besedilu, niti med končno literaturo, zaradi česar ne gre za individualno intelektualno storitev s področja znanosti, ki bi lahko pomenila izviren avtorjev prispevek k stanju znanosti na obravnavanem področju.

18. Po Zakonu o strokovnih in znanstvenih naslovih (v nadaljevanju ZSZN-1), ki je veljal tudi v letu 2010, ko je tožnik pridobil naziv doktor znanosti, sta bila znanstvena naslova magister znanosti in doktor znanosti. Pogoji za pridobitev teh nazivov so določeni v statutih visokošolskih oziroma drugačnih zavodov ter v študijskih programih (38. a člen Zakona o visokem šolstvu, v nadaljevanju ZVis).

19. V skladu z 58. členom Ustave RS in 6. členom ZVis, je univerza avtonomni, znanstveno raziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Univerze in samostojni visokošolski zavodi, ki jih ustanovi Republika Slovenija, delujejo po načelih avtonomije, ki jim zagotavlja med drugim tudi izdelavo in sprejem študijskih in znanstveno raziskovalnih programov, določanje študijskega režima ter določanje oblik in obdobij preverjanja znanj študentov (šesta alinea drugega odstavka 6. člena ZVis). Podeljevanje (in odvzem) strokovnih naslovov univerza izvaja v okviru podeljene avtonomije (sedma alinea drugega odstavka 6. člen ZVis) za izvajanje študijskih programov.

20. Avtonomija pa v smislu drugega odstavka 6. člena ZVis med drugim pomeni tudi samostojno urejanje notranje organizacije in delovanja s predpisi v skladu z zakonom. Ni torej dvoma, da lahko univerza določi pogoje in postopek za odvzem naslova doktor znanosti v svojem splošnem aktu, to je v statutu in pravilniku.

21. Pravna podlaga na katero se sklicuje tožena stranka pri sprejemu odločitve je Pravilnik o študiju z dne 1. 10. 2016, ki ga je tožena stranka sprejela na podlagi šestnajste alineje 28. člena Statuta EPF z dne 25. 4. 2016. V Pravilniku o študiju je urejen postopek odvzema znanstvenega naslova. Slednja sta v razmerju do ostalih pravnih aktov lex specialis.

22. Pravilnik o študiju v 177. členu določa razloge za odvzem strokovnega in znanstvenega naslova, ko se ugotovi, da je diplomant pri zaključnem delu, ki je predpisano po študijskem programu, avtorska dela drugih avtorjev v nasprotju z uveljavljenimi načeli citiranja v pomembnem delu prikazal kot svoje lastno delo, da zaključno delo, ki je predpisano po študijskem programu, v pomembnem delu ni rezultat diplomantovega lastnega dela, njegove ustvarjalnosti in dosežkov. Na podlagi drugega odstavka 181. člena Pravilnika o študiju se lahko zoper odločbo Senata o odvzemu znanstvenega ali strokovnega naslova sproži upravni spor.

23. Sodno varstvo, ki ga določa Pravilnik o študiju, ne pomeni spora zoper upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi kandidata, saj tožena stranka ni izdala upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.2 Izpodbijana odločba ni upravni akt, ampak gre za druge vrste javno - pravni akt, za katerega se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno (tretji odstavek 3. člena ZUP), pri čemer se upravni postopek po ZUP uporablja "smiselno," kolikor postopek odvzema znanstvenega naslova ni urejen s posebnimi določili (4. člen ZUP).3

24. Glede na naravo odločitve v postopku odvzema znanstvenega naslova, sodno varstvo ni namenjeno možnosti uveljavljanja izpolnjevanja vsebinskih oz. strokovnih meril, temveč varstvu procesnih pravic v postopku odločanja o odvzemu znanstvenega naslova, saj gre za strokovno pedagoško opravilo in ne za oblastveno pravno presojo, zato sodišče v to odločitev oziroma vsebinske razloge ne more posegati.4

25. Uveljavljeno je stališče Vrhovnega sodišča RS, da je sodno varstvo v upravnem sporu namenjeno varstvu tožnikovega pravnega položaja. Zaradi tega se upoštevajo le nezakonitosti, ki so ali bi bile lahko pomembne za tožnikov pravni položaj, ki se z ugoditvijo tožbi izboljša. Sodišče namreč na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 40. člena ZUS-1 presoja pravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge.5

26. Tožeča stranka v tožbi med drugim izpostavlja, da je izpodbijana odločba neustrezno obrazložena, saj povzema domnevno ugotovljeno dejansko stanje na sedmih straneh, razloge za presojo posameznih dokazov pa le v štirih alinejah. V obrazložitvi se sklicuje na neobstoječ pravni akt in na druge akte, katerih vsebina se ne more preveriti, saj vsebina teh aktov ni javno objavljena. Izpodbijana odločba je neobrazložena tudi iz razloga, saj iz obrazložitve ne izhaja, v katerem delu naj bi bila in v katerem delu naj ne bi bila disertacija lastno delo tožnika. Saj navede le "v bistvenem delu" ni lastno delo tožnika, pri tem tudi ni razbrati kateri del je bistveni in kateri nebistveni.

27. Sodišče najprej izpostavlja, da mora glede na zatrjevano neobrazloženost odločbe in tudi v okviru presoje zakonitosti izdane odločbe, še pred odločanjem o dejanskem stanju zadeve, preveriti ali je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena na način, da se ga da preizkusiti.

28. Ne glede na dejstvo, da je odločitev o odvzemu znanstvenega naslova strokovno opravilo, ki ne more biti predmet sodne presoje in v katero sodišče niti ne posega, vendar pa je pri odločitvi vseeno treba upoštevati osnovne procesne pravice stranke v postopku, med katere spada tudi pravica do obrazložene odločbe. Glede obrazložitve odločbe o odvzemu znanstvenega naslova Statut EPF in Pravilnik o študiju ne določata kriterijev za obrazložitev akta, zato je tožena stranka vezana na subsidiarno uporabo določil ZUP in obrazložitev akta mora zadostiti pogojem iz 214. člena,6 saj je le na tak način zagotovljena pravica do poštenega postopka in pravica do izjave stranke.

29. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. 30. Senat EPF NU je dne 13. 2. 2017 sprejel sklep št. S-1717 o uvedbi postopka za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev za odvzem znanstvenega naslova in imenoval strokovno komisijo za vsebinsko preveritev utemeljenosti predloga (v nadaljevanju Komisija). Senat EPF NU je na podlagi 178. in 179. člena Pravilnika o študiju imenoval v Komisijo tri člane, od tega dva člana iz področja, ki jih naloga obravnava.

31. Komisija je izdelala tri ločena mnenja in bila dne 16. 5. 2017 pozvana na uskladitev in posredovanje skupnega mnenja Komisije. Kakšno je bilo usklajeno mnenje Komisije oz. ali je Komisija sploh posredovala skupno mnenje iz izpodbijane odločbe ne izhaja, prav tako navedeno ni razvidno iz spisa, ki ga je predložila tožena stranka sodišču. Fakulteta je tožnika obvestila, dne 21. 8. 2020, da postopek še ni zaključen in da so bila v zvezi s predmetno zadevo ugotovljena nova dejstva, ki bodo posredovana Komisiji in dodatna gradiva. Katera nova dejstva in gradiva so bila posredovana Komisiji, tožena stranka ni obrazložila.

32. Komisija je ponovno izdelala tri ločena mnenja in predsednik Komisije prof. dr. C. C. je po zaprosilu tožene stranke dne 5. 10. 2020 posredoval skupno mnenje. V zaključnem poročilu Senatu EPF UN predsednik Komisije ne predlaga brezpogojne sprožitve postopka za odvzem znanstvenega naslova tožniku.

33. Iz Statuta EPF in Pravilnika o študiju ne izhaja vezanost Senata EPF UN na mnenje Komisije. Če Senat na svoji seji ugotovi, da obstoji katerih od razlogov za odvzem strokovnega ali znanstvenega dela, izda odločbo, s katero ta naslov odvzame, sicer pa postopek s sklepom ustavi (181. člen Pravilnika o študiju).

34. Senat EPF NU ima sicer nedvomno pravico (ki izhaja iz 58. člena Ustava RS in 6. člena ZVis), da v okviru svoje strokovne avtonomije sprejme kakršnokoli odločitev, vendar pa, če daje predpis tožniku pravico, da lahko odločitvi tudi oporeka, je treba odločitev obrazložiti. Ne glede na strokovno avtonomijo tako Komisije kot Senata EPF UN, mora biti odločba vseeno obrazložena v tolikšnem obsegu, da je upoštevano ustavno določilo o pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V okvir te pravice sodi tudi pravica do obrazložene odločitve, najpomembnejši del obrazložitve pa je tisti, ki se nanaša na razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov. Vse z namenom, da se lahko stranka do navedb in ugotovitev opredeli.

35. Kakorkoli že tožena stranka odloči, mora biti ustrezno obrazloženo, in sicer konkretizirano. V nasprotnem primeru se namreč tožnik v svojih navajanjih ne more ustrezno opredeliti do razlogov v odločbi v času izvedbe postopka kot tudi ob morebitni vložitvi pravnega sredstva. Prav tako pa ob navedeni odsotnosti razlogov tega dejstva in razlogov, ki so organ vodili k odločitvi, ne more preveriti sodišče. 36. Tožnik je že v postopku pred toženo stranko pojasnil, da je uporabil spletni vir DURS-a pri pisanju disertacije. V dokaz svojih navedb je tožnik toženki poslal interna navodila DURS iz leta 2014, dostopna na spletu, v katerih je veliko število odstavkov, ki so identični z odstavki, ki sta jih v svojih delih uporabila D. D. in tožnik, ki so javno objavljena. Tožnik ni citiral internetne strani DURS-a oziroma FURS-a iz leta 2008 v svoji nalogi, katero je tudi uporabila ga. D. D. v svojem diplomskem delu, ki je tudi ni citirala. Tožena stranka se do navedenih dejstev ni opredelila oziroma izvedla ugotovitvenega postopka, temveč je pavšalno zaključila, da gre za kršitev avtorskih pravic.

37. Pravilnik o študiju v drugem odstavku 180. člena, določa, da ima diplomant pravico do vpogleda v vse dokumente zadeve, biti seznanjem s stanjem zadeve, predlagati dokaze v svojo korist in izvrševati vse druge pravice, ki jih ima kot stranka v postopku ob smiselni uporabi zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Navedeno pomeni, da Komisija mora izvesti ugotovitveni postopek in zaslišati prizadetega in mu omogočiti, da se izjavi o zbranih dokazih.

38. Ponovni pregled doktorske disertacije v programu Detektor podobnih vsebin je pokazal 60,26% pokritost doktorske disertacije tožnika z besednimi zvezami podobnih dokumentov, katere tožena stranka v izpodbijani odločbi ni konkretizirala. Navedla je, da disertacija v "bistvenem delu" ni rezultat tožnika, čeprav se sklicuje na 177. člen Pravilnika o študiju, ki določa ko se ugotovi, da je diplomant pri zaključnem delu, ki je predpisano po študijskem programu, avtorska dela drugih avtorjev v nasprotju z uveljavljenimi načeli citiranja v "pomembnem delu" prikazal kot svoje lastno delo. Da bi odločba zadostila obrazloženosti bi morala vsebovati konkretne navedbe o ""pomembnem delu" in odstotke ujemanja s citiranjem besedila. Tako ni obrazloženo v katerem delu bi naj bila in v katerem delu naj ne bi bila disertacija delo tožnika. Odsotnost konkretizirane obrazložitve za točno določen primer o katerem se odloča zgolj s splošnimi navedbami o mnenjih Komisije in pripadajočimi predpisi, ne zadosti standardu obrazloženosti. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.7

39. Tudi poseben zakon oz. podzakonski predpis po siceršnjem načelu subsidiarne uporabe ZUP ugotovitvenega in dokaznega postopka ter obrazloženosti akta ne sme tako poenostaviti, da bi zmanjševal učinkovito varstvo pravic. V tem smislu sodna praksa pogosto poudarja, da čeprav področni predpis ne vsebuje določil in garancij, pa ne pomeni, da tudi v takšnem postopku ni treba upoštevati vseh pravil, skladno z temeljnimi določili ZUP (načela zakonitosti iz 6. člena, 7. člena varstva pravic strank in 9. člena načela zaslišanja stranke).8

40. Vse navedeno pomeni, da bi morala biti izpodbijana odločba, v skladu z 214. členom ZUP, ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ustrezno obrazložena, z vsemi materialno pravnimi podlagami in ob upoštevanju in navedbi vseh dokazov, ki so organ vodili k sprejeti odločitvi, in hkrati dovolj individualizirana in konkretizirana, da se da preizkusiti, saj je le tako posledično stranki postopka omogočeno pravno varstvo, kar pa v danem primeru ni bilo podano. Polna obrazložitev je nujna sestavina odločbe, sicer ta temelji na bistveni postopkovni napaki (saj odločbe ni mogoče preizkusiti, 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).9

41. Sodišče je tako na podlagi vsega zgoraj navedenega ugotovilo, da je izpodbijana odločba neustrezno oziroma pomanjkljivo obrazložena in s tem nezakonita, saj v predmetni zadevi ni mogoče preveriti kakšni so bili tisti razlogi Senata EPF UN, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi, tega dejstva pa sodišče niti v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi ne bi moglo preveriti. Sodišče se v predmetni zadevi ni spuščalo v presojo dejanskega stanja, saj zaradi odsotnosti konkretiziranosti odločbe sploh ni prišlo do presoje dejanskega stanja zadeve z zaslišanjem predlaganih prič. Morebitno zaslišanje prič bi namreč pomenilo dopolnitev nepolno ugotovljenega dejanskega stanja in postopka, saj bi sodišče na ta način stopilo v polje presoje organa, kar pa ne bi moglo nadomestiti ustrezne in konkretizirane obrazložitve odločbe. Sodišče je zato tudi zavrnilo predlog tožeče stranke za zaslišanje članov Komisije in D. D. ter ostalih dokaznih predlogov.

42. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da zaradi predstavljenih pomanjkljivosti in pomanjkanja konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z odvzemom znanstvenega naslova tožnika izpodbijane odločbe ni bilo mogoče celovito preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar je (lahko) vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevi vrnilo organu, ki je izpodbijana sklepa izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) odpraviti storjene kršitve postopka.

43. Tožnik je sicer predlagal odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije (s tem, ko je predlagal zgolj odpravo izpodbijane odločbe), vendar za takšno sojenje niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1, ki v prvem odstavku določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Slednje v obravnavani zadevi ni mogoče, saj gre za strokovno oceno tožene stranke.

44. Zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti organ, odločanje o vsebini upravnega akta ni bilo mogoče, zato sodišče samo ni moglo odločiti o stvari (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1). V tem primeru se sodišču ni treba opredeljevati do drugih tožbenih navedb.

45. Sodišče v nadaljevanju pa vendar pripominja, glede na tožbene navedbe o retroaktivnosti predpisov.

46. V 155. členu Ustave je določeno, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj (prvi odstavek). Samo zakon lahko določa, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek). Ustava torej izrecno varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom (to izhaja tudi iz odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-123/92).

47. V 158. členu Ustave pa je določeno, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Tak poseg v pridobljeno pravico za naprej pa je ustavno dopusten, če za posegom stoji stvaren razlog, ki je utemeljen v prevladujočem legitimnem javnem interesu. Tak stvaren razlog za vgraditev določb o odvzemu naslova doktor znanosti v Statutu EPF NU Pravilniku o študiju pa je obstojal, saj se je pojavil sum, da je tožnikova doktorska disertacija ni rezultat njegove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov.10

48. V upravnem postopku je namreč na podlagi upravno-sodne interpretacije načela zakonitosti (6. člen ZUP) pri odločanju relevanten zakon, ki velja v času izdaje odločbe, razen v določenih izjemah, ki pa v konkretnem primeru niso podane. V obravnavanem primeru torej ne gre za retroaktivno uporabo predpisa v smislu 155. člena Ustave, ampak gre za pravno vprašanje zakonitega posega oziroma odvzema pridobljene zakonske pravice stranke. Takšno stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-39/95, da ne gre za retroaktivno uporabo predpisov, saj ne gre za poseg v pridobljene pravice z učinkom za nazaj, temveč za "nepravo retroaktivnost", pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve, vendar z učinkom za naprej.11 K točki II izreka:

49. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Sodišče je priznalo tožeči stranki stroške pooblaščenca za vložitev tožbe po 3. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR z 22 % DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

50. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Davčna uprava RS in Finančna uprava RS. 2 V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). 3 Sodba VSRS, opr. št. X Ips 131/2017 z dne 3. 9. 2019, X Ips 39/2019 z dne 27. 5. 2020. 4 Sodba VSRS, opr. št. X Ips 188/2013 z dne 14. 4. 2015. 5 Sklep VSRS, I Up 120/2023 z dne 5. 7. 2023. 6 Obrazložitev obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. 7 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10.11.2004. 8 Toda področni predpisi neredko posegajo v osnovno logiko ZUP, vendar brez ustavnih garancij, saj se lahko dolgoročno zadeve še bolj zapletejo z vračanjem v novo odločanje ali celo z razveljavitvijo spornih zakonskih oz. podzakonskih določb v ustavnosodni presoji. Komentar ZUP, 2. knjiga, UL RS, PF Univerze v Ljubljani, komentar k 138. členu, str. 79. do 80. 9 Enako izhaja iz Komentarja ZUP, UL Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 444. 10 Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. X Ips 328/2012, sodba opr. št. X Ips 188/2013. 11 Upravno sodišče RS, sodba opr. št. 713/2011.