Jedro

Po določilu 12.čl. OZ se za presojo obligacijskih razmer gospodarskih subjektov, potrebnih ravnanj in njihovih učinkov, upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Besedna zveza "vzpostavljena med strankama" se nanaša le na prakso in ne tudi na poslovne običaje in uzance.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 60.020,00 SIT, zakonske zamudne obresti od zneska 32.080,00 SIT za čas od 31.12.2002 do plačila in od zneska 27.940,00 SIT od 15.05.2003 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 11.400,00 SIT, glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 192.196,61 SIT, v primeru zamude pa še zakonite zamudne obresti za čas zamude v 15-ih dneh od izdaje sodbe, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določilom 12.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ko je uporabilo na predmetni primer Splošne uzance za blagovni promet, pa tudi v nasprotju z določili 54. in 55.čl. OZ glede obličnosti pogodb. Ne velja namreč domneva, da so stranke privolile v uporabo splošnih ali posebnih uzanc, ampak se po 12.čl. OZ za odločanje o spornih vprašanjih upoštevajo le uzance, vzpostavljene med strankama, tako da je moč upoštevati le uzance ali običaje, dogovorjene med strankami. Priložene dobavnice ne vsebujejo niti podpisa koristnika, tako da sploh ni znano, kdo je koristil gostinske storitve, če jih sploh je, in tudi ni moč zanesljivo ugotoviti, ali je dobavnico, ki je brez žiga naročnika, sploh podpisal B.Ž. Glede na to, da ni predložena naročilnica z žigom in podpisom tožene stranke, tudi niso izpolnjene zahteve o obličnosti.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je pritožbeno sodišče vezano, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo bilo potrebno upoštevati tudi v sporu majhne vrednosti. Ni utemeljena navedba tožene stranke, da je v predmetnem primeru sodišče prve stopnje, ko je uporabilo določilo 203. uzance Splošnih uzanc za blagovni promet ravnalo v nasprotju z določilom 12.čl. OZ, češ da se lahko uporabijo v sporu le tiste uzance in običaji, ki so dogovorjene med strankama. Določilo 12.čl. OZ je namreč tako kot ga korektno razlaga tudi sodišče prve stopnje, da se za presojo obligacijskih razmer gospodarskih subjektov potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Besedna zveza "vzpostavljena med strankama" se nanaša le na prakso in ne tudi na poslovne običaje in uzance, kot to zmotno interpretira to določilo tožena stranka v svoji pritožbi. Prav tako so neutemeljene navedbe tožene stranke glede tega, da naj bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ravnalo v nasprotju z določili 54. in 55.čl. OZ glede obličnosti pogodb. Pri taki pogodbi, za kakršno je v predmetnem primeru šlo, to je za naročilo gostinskih storitev, ni namreč predpisana nobena posebna oblika, da bi bila taka posebna oblika dogovorjena, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjevala. Kar se pa tiče trditev, da sodišče prve stopnje ni zanesljivo ugotovilo, kdo je koristil gostinske storitve, če jih sploh je, in da ni zanesljivo ugotovljeno, ali je dobavnico podpisal B.Ž., pa pritožbeno sodišče le ugotavlja, da s temi navedbami tožena stranka napada ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, kar pa glede na to, da gre v predmetnem primeru za spor majhne vrednosti, glede na izrecno določilo 1.odst. 458.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pritožbenem postopku ni dopustno. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pri tem tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker ta ni bil potreben, saj v njem ni nič takega, kar bi pripomoglo k boljši razjasnitvi zadeve.