Jedro

Če so dejstva, od katerih je bil odvisen izbris iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 81. člena zakona o tujcih (Ur.l. RS, št. 1/91-I), sporna, jih je upravni organ dolžan ugotavljati po pravilih dokaznega postopka vključno z upoštevanjem pravice stranke do udeležbe v postopku (143. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 8.5.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine z dne 4.10.1994, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo potrdila o stalnem prebivališču. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da je bila tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, dalje: ZDRS) "posredovana" občinskemu upravnemu organu dne 4.2.1992. Za tožnika, ki je državljan Republike Hrvaške in je dne 17.4.1989 prijavil stalno prebivališče na naslovu v Sloveniji, so z dnem 26.2.1992 začele veljati določbe zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, dalje: ZTuj), saj je v 2. odstavku 81. člena tega zakona določeno, da se njegove določbe za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike in ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku šestih mesecev od uveljavitve ZDRS, ta pa se je iztekel 26.12.1991, začnejo veljati dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ker je tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo šteti kot prepozno vloženo, so za tožnika s 26.2.1992 prenehale veljati določbe zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in Uradni list RS, št. 26/90 in 11/91-I, dalje: ZENO), ki veljajo le za državljane Republike Slovenije in se zato v registru stalnega prebivalstva določene občine lahko zbirajo samo podatki o stalno prijavljenih državljanih Republike Slovenije. Tako je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je s 26.2.1992 tožnika izločil iz registra stalnega prebivalstva občine in ga z istim dnem vnesel v evidenco tujcev. Prvostopni upravni organ je ravnal pravilno tudi v postopku za izdajo potrdila o stalnem prebivališču tožnika. Ker je bil le-ta 26.2.1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, je bilo potrebno njegovo vlogo zavrniti. Zato tožnikov pritožbeni ugovor, da je bil z odločitvijo prvostopnega organa spremenjen njegov osebni status in da gre za poseganje v že pridobljene pravice, ne more vplivati na drugačno rešitev zadeve. Tožnikov pritožbeni ugovor, da mu v postopku za izdajo zaprošenega potrdila ni bila dana možnost sodelovanja, pa je tožena stranka zavrnila z navedbo, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva opravljen po uradni dolžnosti.

Tožnik je sprva vložil tožbo po 1. odstavku 26. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zaradi molka drugostopnega organa, to je tožene stranke, nato pa jo je dne 2.6.1992 razširil na med sodnim postopkom izdano odločbo tožene stranke. Meni, da je odločba tožene stranke z dne 8.5.1995 v nasprotju z materialnimi in procesnimi predpisi. Izbris iz registra stalnega prebivalstva po uradni dolžnosti brez ustreznega postopka ni mogoč. Za uvedbo postopka po uradni dolžnosti pa tudi ni bilo podlage v materialnem predpisu, to je ZENO, ki ne velja zgolj za državljane Republike Slovenije, kot napačno razloguje tožena stranka. Ker pa takšen postopek niti ni bil uveden, je bilo tožniku onemogočeno sodelovanje v postopku, kar je v nasprotju z ustavo Republike Slovenije in splošno deklariranimi človekovimi pravicami. Kolikor gre 81. člen ZTuj razumeti tako, kot ga razlaga tožena stranka, tožnik predlaga, naj sodišče ta člen predloži v presojo ustavnemu sodišču. Tožnik dalje navaja, da je bilo tudi dejansko stanje v celoti nepravilno ugotovljeno. Tožnik ni državljan Republike Hrvaške in tožena stranka ne razpolaga z javno listino pristojnega hrvaškega organa o tem dejstvu. Če je v registre vnašala napačne podatke, za to ne more nositi posledic tožnik. Netočna je tudi ugotovitev, da tožnik ni pravočasno vložil prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Prvostopenjski upravni organ je z malomarnim delom pooblaščene osebe zamešal prošnjo, ki jo je tožnik vložil dne 13.12.1991, da je bila iz nepojasnjenih razlogov evidentirana preko vložišča šele 4.2.1992. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da so tožbene navedbe neutemeljene, in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba je utemeljena.

Glede na pravne posledice spremembe državnopravnega položaja Republike Slovenije, ki je nastopila z njeno osamosvojitvijo, ki so urejene v določbah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), glede pravnega položaja državljanov drugih republik bivše SFRJ, ki živijo v Republiki Sloveniji, pa še posebej v njenem 13. členu, sodišče nima pomislekov v pravilnost pravnih stališč, ki jih je o vprašanju, kdaj je treba za določeno osebo, ki ni državljan Republike Slovenije, je pa državljan druge republike bivše SFRJ, začeti uporabljati ZTuj in jo prenehati voditi v registru stalnega prebivalstva po določbah ZENO, zavzela v izpodbijani odločbi tožena stranka. Njena stališča so namreč skladna tako z določbo 1. odstavka 1. člena ZTuj, po katerem je tujec po tem zakonu vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije, kot z določbami XV. poglavja ZTuj, ki ureja vodenje evidenc o stanju in gibanju tujcev, med katere sodi tudi evidenca o stalno prijavljenih tujcih (1. alinea 1. odstavka 63. člena ZTuj), iz česar izhaja, da se tujci ne vodijo v registru stalnega prebivalstva po ZENO. Skladna pa so tudi z 2. odstavkom 81. člena ZTuj, po katerem določbe tega zakona za državljane drugih republik bivše SFRJ, ki ne zaprosijo v roku šest mesecev od uveljavitve ZDRS, to je do 26.12.1991, za državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS, začnejo veljati dva meseca po preteku roka, to je 26.2.1992, seveda kolikor so izpolnjeni pogoji iz 13. člena navedenega ustavnega zakona, torej kolikor gre za državljane drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23.12.1990 imeli v Republiki Sloveniji stalno prebivališče in tukaj tudi dejansko živijo ter so vložili vlogo za sprejem v državljanstvo po 40. členu ZDRS. Vse navedeno pa tudi pomeni, da se je pravni položaj oseb, ki niso bile državljani Republike Slovenije, v primerih, kakršen naj bi bil po ugotovitvah izpodbijane odločbe tudi tožnikov, spremenil ex lege, torej brez izdaje posamičnega upravnega akta.

Tožena stranka ne zatrjuje, da bi bil izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva opravljen v upravnem postopku, pa tudi iz določb ZENO in na njegovi podlagi izdanih predpisov ne sledi, da je upravni organ, ki vodi register, v primerih kakršen je tožnikov, dolžan izdati o spremembi v registru kak akt. Po zgoraj navedenem je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ne da bi kakor koli mogel oporekati dejstvom, na podlagi katerih je po navedbah tožene stranke do izbrisa prišlo. Zato bi bil po presoji sodišča upravni organ dolžan dejstva, od katerih je bil odvisen izbris iz registra na podlagi 81. člena ZTuj, kolikor so sporna (sporno pa je vprašanje, kdaj je tožnik vložil prošnjo po 40. členu ZDRS, torej bistveno dejstvo), ugotavljati po pravilih dokaznega postopka vključno z upoštevanjem tožnikove pravice do udeležbe v postopku (143. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). To pravilo upravnega postopka pa je bilo v sporni zadevi kršeno, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Ker je bilo po navedenem dejansko stanje v bistveni točki nepopolno ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora. Zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

ZUP in ZUS sta bila skladno s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporabljena kot predpisa Republike Slovenije.