Jedro

Upravni organ o tožnikovi (pravočasni) vlogi ni odločil v predpisanem roku, zato ni imel pravne podlage za njeno zavrnitev zgolj iz razloga, ker tožnik ni izpolnjeval pogoja, da mora biti prvi lastniški prevzem kmetije izveden v roku največ 18 mesecev pred izdajo odločbe o pravici do sredstev.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33114-94/2008-19 z dne 11. 1. 2011, se odpravi.

II. Tožeči stranki A.A., se iz naslova dodelitve nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009, dodelijo nepovratna sredstva v višini 16.400 EUR, ki jih mora izplačati tožena stranka Republika Slovenija na transakcijski račun tožeče stranke, odprt pri NLB d.d., št. ..., v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

III. Zahteva tožeče stranke za priznanje zakonskih zamudnih obresti k dodeljenim sredstvom v višini 16.400,00 EUR od 30. 9. 2008 dalje do plačila se zavrne.

IV. Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1227,00 EUR v 15 dneh po vročitvi te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009 (1. točka izreka), odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka), ter, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča, I U 1546/2009 z dne 30. 6. 2010, s katero je sodišče odpravilo odločbo prvostopnega organa, št. 33114-94/2008-6 z dne 6. 2. 2009, s katero je prvostopni organ zavrnil vlogo tožnika iz razloga, ker tožnik ni izpolnjeval pogoja, da prvi lastniški prevzem kmetije ni bil izveden v času največ 18 mesecev pred izdajo odločbe o pravici do sredstev iz zadevnega ukrepa. Prvostopni organ je navedel, da soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je Uredba št. 1974/2006 podlaga za nacionalno ureditev dodeljevanja sredstev iz naslova Ukrepa 112, da so evropske uredbe v celoti obvezujoče, da se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah in da so njihove določbe del pravnega reda vseh držav članic. Na tej podlagi je organ po stališču sodišča vezan tudi na četrti odstavek 13. člena Uredbe št. 1974/2006. V postopku odločanja je organ po 32. členu Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) v zvezi z 222. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločitev sprejel v roku dveh mesecev od dneva, ko so bile v skladu s predpisi Skupnosti ugotovljena vsa dejstva in izvedene predpisane kontrole. Ta rok, določen v specialnem predpisu, se razlikuje od roka iz 222.člena ZUP tako, da ne prične teči od vložitve popolne vloge, temveč od ugotovitve vseh dejstev in oprave vseh kontrol. Tožnik je vložil vlogo 29. 9. 2008, torej 10 dni po objavi javnega razpisa, popolnost vloge je bila ugotovljena 30. 12. 2008 in takrat je začel teči rok za izdajo odločbe iz 32. člena ZKme-1. Ker pa je ugotavljanje dejstev in izvedba predpisanih kontrol rezultiralo v preseženem času 18 mesecev od prvega lastniškega prevzema kmetije, organ, upoštevajoč veljavno pravo, ne more in ne sme izdati pozitivne odločbe, saj bi v tem primeru prekoračil nepodaljšljiv materialni rok, ki zavezuje organ, in s tem ravnal nezakonito. Ker pa gre v tem primeru tudi za sredstva iz evropskega proračuna, bi tovrstna nezakonitost vodila v finančno korekcijo. Organ zato meni, da ni zavzel drugačnega stališča, kot ga je v sodbi zavzelo sodišče, saj stališče sodišča glede četrtega odstavka 13. člena Uredbe št. 1974/2006 ni takšno, da bi organu prepovedalo odločanje v tej smeri. Do izteka materialnega roka ni privedlo nezakonito ravnanje organa, temveč je do njegovega izteka prišlo ravno ob doslednem upoštevanju postopka izvajanja javnega razpisa ter nacionalne zakonodaje.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 33114-1/2011/2 z dne 10. 2. 2011, zavrnil pritožbo tožnika zoper citirano prvostopno odločbo in v celoti sledil razlogom prvostopne odločbe.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, izpodbijal odločbo prvostopnega organa iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteval je, da sodišče odpravi odločbo ter odloči v sporu polne jurisdikcije. Hkrati je zahteval, da sodišče ugotovi nepravilnosti upravnega organa pri odločanju o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 in Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006, ki sta bili povezani z Uredbo o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013. Tožnik je navedel, da je bilo stališče sodišča v sodbi, I U 1546/2009, jasno. Lastniški prevzem kmetije je bil s strani tožnika opravljen 27. 7. 2007. Rok 18 mesecev od prevzema kmetije je minil 27. 1. 2009. Tožnik je vlogo vložil v času odprtega razpisa 29. 9. 2008, kar pomeni 14 mesecev in dva dneva od trenutka prevzema kmetije. V postopku odločanja o upravičenosti do sredstev iz naslova javnega razpisa ni imel nikakršne možnosti vplivanja na izpolnitev pogoja, da mora biti prvi lastniški prevzem kmetije opravljen največ 18 mesecev pred izdajo odločbe. Organ je o vlogi odločil 10 dni po izteku 18-mesečnega roka iz javnega razpisa. Organ je izpeljal vse kontrole 30. 12. 2008, torej gre za 3 mesece preverjanja tožnikove vloge. Dvomesečni rok za odločanje po ZUP je bil s tem že prekoračen. Res je, da 32. člen ZKme-1 določa pričetek teka roka za izdajo odločbe od dneva, ko so po predpisih Skupnosti ugotovljena vsa dejstva in izvedene predpisane kontrole, vendar bi lahko organ glede na interpretacijo določenega roka ustrezno ravnal pri ugotavljanju dejstev in kontrol. Namen 222. člena ZUP, kot tudi 32. člena ZKme-1 je omejitev zlorabe oblasti in samovoljnega delovanja upravnega organa pri časovnem vidiku odločanja o zahtevku stranke. Tudi navedba drugostopnega organa, da prvostopni organ odpira vloge, prispele na razpis, po vrstnem redu, ne more utemeljiti odločitve, saj bi moral organ, glede na to, da je sam določil takšen rok, to z ustrezno razporeditvijo dela upoštevati. Tožnik je sicer vztrajal, da je sporni pogoj nezakonit, saj stranki ne daje nikakršne pravne varnosti in stranko prepušča dobri (ali slabi) volji organa. Stranka ne more prevzeti odgovornosti in tveganja namesto organa (tako tudi sodišče v I U 1546/2009 – načelo estoppel). Program razvoja podeželja RS 2007-2013 v točki 5.3.1.1.2 Pomoč mladim prevzemnikom kmetij predstavlja pravno podlago ukrepa iz javnega razpisa. Ta progam je osnovan na Uredbi Sveta (ES) št. 1698/2005, ki v prvem odstavku 22. člena določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati vlagatelj, da je upravičen do tovrstne podpore. Ti pogoji so našteti in jih mora vlagatelj izpolnjevati kumulativno (osebe so mlajše od 40 let in prvič kot nosilci kmetijskega gospodarstva prevzemajo kmetijsko gospodarstvo, imajo ustrezna poklicna znanja in so ustrezno usposobljene in predložijo poslovni načrt o razvoju njihovih kmetijskih dejavnosti). Ker je ta uredba neposredno uporabljiva, je kot taka edini predpis, ki lahko določa pogoje za pridobitev sredstev. Uredba PRP ima zgolj naravo izvedbenega dokumenta. Tožnik je v trenutku oddaje vloge izpolnjeval vse tri pogoje. Nadalje Uredba Komisije (ES) št. 1974/2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe št. 1698/2005 v prvem odstavku 13. člena določa, da morajo biti zgolj navedeni vsebinski pogoji izpolnjeni v času vlaganja prošnje za podporo. V četrtem odstavku istega člena pa je določen rok 18 mesecev, ki se ga mora držati organ države članice, ki odloča o dodelitvi sredstev. Tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, da se organ zaveda, da je to rok, ki zavezuje organ in ne stranko. Opozoril je še, da je tudi drugostopni organ kmalu po izdaji prve odločbe tožniku ugotovil neprimernost ureditve, saj je spremenil 2. točko prvega odstavka 13. člena Uredbe PRP tako, da se za namen izvedbe ukrepa pomoč mladim prevzemnikom kmetijskega gospodarstva šteje, da je vlagatelj prvič kot nosilec kmetijskega gospodarstva prevzel kmetijsko gospodarstvo, če je bil lastniški prevzem kmetije izveden največ 16 mesecev pred oddajo vloge za javni razpis za izvedbo tega ukrepa. Enako tudi ureditev v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi PRP RS za obdobje 2007-2013 (Uradni list RS, št. 40/10). Menil je, da so podani vsi pogoji, da sodišče vsebinsko odloči o zadevi, zlasti ob upoštevanju, da bi ponovni postopek pred organom tožniku povzročil še dodatno finančno škodo. Tožnik je še podrobno obrazložil število točk, ki mu glede na pogoje javnega razpisa ter meril pripada in sicer skupno 82 točk, kar ob upoštevanju vrednosti 1 točke = 200 EUR pomeni, da je upravičen do 16.400,00 EUR. Ker se o zadevi odloča že od jeseni 2008, je tožnik tudi zahteval, da sodišče odloči tudi o zahtevku za izplačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so nastale v času od dneva vložitve popolne vloge na javni razpis do izplačila finančnih sredstev. Predlagal je, da sodišče tožnika zasliši, zasliši tudi pripravljavca razpisa in uradnih oseb drugostopnega organa, ki so pripravljale konkretne upravne akte, vpogleda v izdane odločbe in upravne spise, javni razpis. Predlagal je, da sodišče razsodi tako, da tožbi ugodi, prvostopno odločbo odpravi, odloči, da je tožnik na podlagi vloge št. KMG-MID: ... z dne 29. 9. 2008 upravičen do nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009 v višini 16.400,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2008 dalje do plačila, in naloži toženki plačilo stroškov tega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila.

Toženka je sodišče poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Sodišče je nato poslalo toženki poziv, da se (ob predpostavki, da tožnik izpolnjuje vse pogoje) izjavi, do kakšne višine sredstev bi bil tožnik upravičen glede na vsebino vloge in merila razpisa.

Prvostopni organ je na poziv sodišča odgovoril z vlogo z dne 16. 5. 2012, v katerem je uvodoma navedel, da tožnik izpolnjuje vse druge pogoje (razen pogoja lastniškega prevzema kmetije v času največ 18 mesecev pred izdajo odločbe o pravici do sredstev) po razpisu. Ob predpostavki, da tožnik izpolnjuje tudi sporni pogoj, pa bi njegova vloga dosegla 60 točk, kar pomeni, da bi bil upravičen do 12.000,00 EUR.

Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2012 navedel, da sicer ni jasno, kako je toženka prišla do izračuna 60 točk, vendar meni, da je toženka število točk izračunala napačno.

Sodišče je na seji senata 11. 7. 2012 sprejelo sklep, da v zadevi sodi sodnik posameznik.

Sodišče je nato 13. 9. 2012 opravilo še glavno obravnavo, na kateri je tožnik vztrajal pri tožbi in vseh dosedanjih navedbah, opozoril pa je še na dve pisni pomoti. Toženka je vztrajala pri svojem odgovoru na tožbo, izhajajoč iz stališča izpodbijane odločbe, navedla pa je še, da pa bi v primeru, da tožnik izpolnjuje vse pogoje po javnem razpisu, tožnik dosegel 82 točk in bil tako upravičen do dodelitve nepovratnih sredstev v višini 16.400,00 EUR. Toženka je še opozorila, da do zakonskih zamudnih obresti tožnik ni upravičen, saj odločitev na prvi stopnji še ni bila sprejeta, kar pomeni, da rok za plačilo še ni nastopil in posledično tudi ni prišlo do zamude. Tožnik je navedbe toženke glede zakonskih zamudnih obresti prerekal, saj bi v primeru, če bi toženka ravnala pravilno, ta sredstva prejel že pred vložitvijo tožbe. Toženka je še opozorila, da tožnik s tem dejansko zahteva povračilo škode, ki pa ni predmet tega upravnega spora. Ker ni bilo dodatnih dokaznih predlogov, je sodišče glavno obravnavo zaključilo.

Tožba je utemeljena.

Tožnik v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev prvostopnega organa, ki jo je le-ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, I U 1546/2009 z dne 30. 6. 2010, s katero je sodišče ugodilo njegovi tožbi in odpravilo odločbo prvostopnega organa, št. 33114-94/2008/6 z dne 6. 2. 2009, in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

Sodišče ugotavlja, da prvostopni organ ni sledil pravnemu mnenju sodišča, kot izhaja iz sodbe, I U 1546/2009 z dne 30. 6. 2010. Prvostopni organ je namreč z izpodbijano odločbo (ponovno) zavrnil vlogo tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009, in navedel enak razlog za zavrnitev tožnikove vloge kot v svoji prvi odločbi z dne 6. 2. 2009. Kot je sodišče navedlo že v sodbi, I U 1546/2009 z dne 30. 6. 2010, so za obravnavani primer relevantne določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L 277, 21. 10. 2005, str. 1-40, v nadaljevanju: Uredba št. 1698/2005) in Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L 386, 23. 12. 2006, str. 15-73, v nadaljevanju: Uredba št. 1974/2006). Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 v prvem odstavku 22. člena določa, da se podpora iz ukrepa Pomoč mladim prevzemnikom kmetij dodeli osebam, ki so (a) mlajše od 40 let in prvič kot nosilci kmetijskega gospodarstva prevzemajo kmetijsko gospodarstvo, (b) imajo ustrezna poklicna znanja in so ustrezno usposobljene in (c) predložijo poslovni načrt o razvoju njihovih kmetijskih dejavnosti. Uredba št. 1974/2006 v prvem odstavku 13. člena izrecno določa, da morajo biti navedeni pogoji za podporo izpolnjeni v času vlaganja prošnje za podporo. Lahko pa se določi obdobje, ki ne sme biti daljše od 36 mesecev od dne sprejetja posamezne odločitve za odobritev podpore za izpolnitev pogojev v zvezi s poklicnim znanjem in sposobnostmi iz točke (b) prvega odstavka 22. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005, če mladi kmet potrebuje čas za prilagoditev, v katerem bo vzpostavil ali prestrukturiral kmetijsko gospodarstvo, pod pogojem, da poslovni načrt iz točke (c) tega odstavka predvideva to potrebo. V četrtem odstavku istega člena Uredbe št. 1974/2006 pa je določeno, da se posamezna odločitev za odobritev podpore mladim kmetom za začetek delovanja sprejme najkasneje 18 mesecev po začetku delovanja, kot je opredeljeno v predpisih, veljavnih v državah članicah (če je podpora dodeljena v obliki enkratne premije, kot je določeno v Prilogi k Uredbi št. 1698/2005 in za namene 3. odstavka tega člena, pa lahko države članice razdelijo svoje izplačilo na največ pet obrokov). Sodišče ponovno poudarja, da zadnje citirane določbe ni mogoče razlagati v takem smislu, kot jo razume upravni organ, tj., da daje upravnemu organu podlago za zavrnitev dodelitve podpore izključno zato, ker sam odločbe o (v obravnavanem primeru nesporno pravočasni) vlogi stranke za dodelitev sredstev ni izdal v predpisanem roku, zaradi česar je odločitev organa o zavrnitvi tožnikove vloge iz povzetega razloga (ponovno) materialnopravno napačna, saj je tožnik vložil popolno vlogo v času razpisnega roka, kot izhaja iz podatkov spisa, pa je izpolnjeval tudi vse pogoje iz razpisa. V zvezi z razlago organa, da je bilo njegovo postopanje pravilno in v okviru predpisanih časovnih terminov, pa je sodišče že v sodbi, I U 1546/2009 z dne 30. 6. 2010, ugotovilo, da organ o tožnikovi z dne 29. 9. 2008 vloženi popolni vlogi na prvi stopnji ni odločil v (dvomesečnem) roku, ki ga predpisuje zakon (222. člen ZUP v zvezi z 32. členom ZKme-1), kar pa je glede na stališče oziroma pravno mnenje organa tudi privedlo do take odločitve organa. Sodišče je zato izpodbijani upravni akt odpravilo iz razloga napačne uporabe materialnega prava (I. točka izreka te sodbe).

Sodišče je nato v nadaljevanju tožnikovo vlogo preizkušalo glede na pogoje in merila, določena v Javnem razpisu za ukrep Pomoč mladim prevzemnikom kmetij za leti 2008 in 2009. Med strankama je bilo med postopkom nesporno ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje vse (ostale) pogoje po razpisu, glede na merila pa tožnik doseže 82 točk in sicer: - 16 točk pod A. Razvojni in regionalni vidiki kmetije (8 točk, ker se kmetija nahaja na območju izven hribovskih in gorskih območij, izven območij s posebnimi omejitvami in izven območij z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, ter 6 točk, ker se nahaja v Osrednjeslovenski regiji); - 27 točk pod B. Tržni in ekonomski elementi kmetijske proizvodnje (15 točk, ker ima kmetija v uporabi več kot 20 ha primerljivih kmetijskih površin, ter 12 točk, ker je na kmetiji vsaj en kmetijski zavarovanec); - 26 točk pod C. Socialni vidiki kmetije (14 točk, ker ima vlagatelj najmanj poklicno kmetijsko ali kmetijski sorodno izobrazbo in najmanj 3 leta delovnih izkušenj, 6 točk, ker je samski, in 6 točk, ker je moški); - 10 točk pod D. Okoljski vidiki kmetijske proizvodnje (10 točk, ker se na kmetiji izvaja intenzivna kmetijska pridelava); ter – 5 točk pod E. Stroški, ki izhajajo iz naslova prevzema kmetije (5 točk, ker je obseg dokazljivih stroškov do vključno 1.000 EUR stroškov). Vrednost posamezne točke znaša 200 EUR (VII. Merila za ocenjevanje), kar pomeni, da je tožnik upravičen do dodelitve nepovratnih sredstev v višini 16.400 EUR. Sodišče je zato, ob upoštevanju prvega odstavka 53. člena ZKme-1 (ta določa, da pristojni organ strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, izda odločbo o pravici do sredstev), prvega odstavka 35. člena ZKme-1 (ta določa, da se dodeljena sredstva strankam nakažejo na transakcijski račun, odprt v Republiki Sloveniji) ter 41. člena ZKme-1 (ta določa, da pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike in pritožba zoper odločbo z zasegu varščine ne zadrži njene izvršitve) v zvezi z drugim odstavkom 313. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (ta pa določa kot splošni izpolnitveni rok za izpolnitev denarne dajatve 15 dni) odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Sodišče tožniku ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od dodeljenih sredstev od 30. 9. 2008 dalje do plačila, saj sredstva tožniku iz tega naslova še niso bila dodeljena, kar pomeni, da rok za njihovo plačilo še ni nastopil, posledično pa tudi ni nastala zamuda pri plačilu. Priznanja zakonskih zamudnih obresti v takih primerih tudi ZKme-1 (ki je materialni predpis v obravnavanem primeru) ne predpisuje. Da stranki v takem primeru zakonske zamudne obresti ne gredo, pa po sklepanju argumentum a contrario potrjuje tudi 47. člen ZKme-1, ki med drugim določa, da lahko pristojni organ sredstva, ki jih mora stranka na podlagi izvršljive odločbe vrniti, poračuna s sredstvi, ki stranki še niso bila izplačana, torej brez zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko so bila neupravičeno izplačana. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožnikov ugovor, da mu zakonske zamudne obresti gredo, ker bi moral organ na tak način odločiti že prvič, ko je obravnaval njegovo vlogo in tožnik upravnega spora posledično ne bi sprožil, saj je sodišče o stvari odločilo v postopku upravnega spora, torej v zakonsko predpisanem postopku presoje zakonitosti izdanega upravnega akta, ugotovilo njegovo nezakonitost ter glede na podane predpostavke iz ZUS-1 odločilo o upravni zadevi sami. V upravnih zadevah pa se odloči po materialnem in dejanskem stanju zadeve na dan odločanja (načelo zakonitosti – 6. člen ZUP).

Sodišče je zato glede na povedano tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter odločilo o zadevi na podlagi 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, po kateri sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.

O stroških postopka je sodišče odločilo po prvem odstavku 25. člena ZUS-1, ki napotuje na uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V prvem odstavku 154. člena ZPP je določeno, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroški. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi stavek prvega odstavka 155. člena ZPP). Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Glede na prisojen znesek 16.400 EUR ter ob upoštevanju 12. in 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znaša nagrada za postopek 510,9 EUR (393 x kol. 1,3 – tar. št. 3100), nagrada za pristop na narok 471,6 EUR (393 x kol. 1,2 – tar. št. 3102), pooblaščenka tožnika pa je priglasila tudi stroške poštnih storitev v višini 20 EUR (tar. št. 6002) ter stroške tiskanja in fotokopiranja v višini 20 EUR (tar. št. 6000), kar skupno znaša 1022,5 EUR, ob upoštevanju 20 % DDV tako znašajo stroški postopka 1227,00 EUR. Skupaj mora tako toženka povrniti tožniku stroške postopka v višini 1227,00 EUR v 15 dneh po vročitvi sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe). Vračilo sodne takse tožniku pa bo odrejeno po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju ZST-1).