Jedro

Ker mapna (katastrska) meja ni eden od kriterijev, po katerih sodišče uredi sporno mejo v nepravdnem postopku, dejstvo, da je predlagatelj uveljavljal drugačno mejo od mapne, ne pomeni, da je kriv za spor o meji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Potem, ko sta udeleženca postopka o poteku meje med svojima nepremičninama sklenila sodno poravnavo, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo le o stroških nepravdnega postopka in sicer tako, da je nasprotnega udeleženca zavezalo predlagatelju povrniti 43.774,50 SIT skupnih stroškov postopka v roku 15 dni.

Nasprotni udeleženec takšen sklep izpodbija in predlaga njegovo spremembo tako, da naj vse stroške postopka trpi predlagatelj, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev. Poudarja, da z nobenim svojim dejanjem ni povzročil tega sodnega postopka in da ni posegel na zemljišče predlagatelja, saj je bil predlagatelj tisti, ki si je ves čas hotel lastiti del zemljišča nasprotnega udeleženca, meja, ki jo je določilo sodišče, pa to jasno dokazuje, saj poteka praktično tam, kot je sam vseskozi zatrjeval. Da so razlogi za nastali mejni spor izključno na predlagateljevi strani, je sodišče ugotovilo že v postopku P 115/98 in na naroku 24.5.2000, zato njegova odločitev o stroških ni razumljiva. Stroške naj trpi tisti, ki jih je povzročil, to pa ni pritožnik. Pove, da predlagatelj še celo po sodni določitvi meje le-te ne spoštuje in kosi travo preko mejne črte na zemljišču nasprotnega udeleženca. Za razliko od predlagatelja je nasprotni udeleženec ves čas vedel, kje poteka meja in je ni prekoračil. V izogib nadaljnjim sporom je pri sklepanju sodne poravnave nekoliko popustil, vendar to še ne izključuje krivde predlagatelja za nastanek spora.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in uveljavljal, naj mu pritožbeno sodišče poleg na prvi stopnji priznanih stroškov postopka prisodi še zakonske zamudne obresti od le-teh od izdaje sklepa do plačila, saj se bo zelo verjetno izvršba zavlekla. Pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo ni obravnavalo, saj je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo, ne glede na navedeno pa pripominja, da je njegova pristojnost omejena na preizkus pravilnosti odločbe sodišč prve stopnje, ki se izpodbijajo s pritožbo, ne pa odločanje o zahtevkih, o katerih na prvi stopnji še ni bilo odločeno.

Pritožba ni utemeljena.

S tem, ko trdi, da je krivda za nastanek mejnega spora izključno na strani predlagatelja, nasprotni udeleženec smiselno uveljavlja pritožbeni razlog napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 340. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Le-ta je podan, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma če ga ni ugotovilo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni podana (tolikšna) krivda posameznega udeleženca za nastanek spora in tudi ne drugi tehtni razlogi, ki bi narekovali drugačno odločitev o stroških od tiste, ki jo je samo sprejelo. Trditev pritožnika, da je spor o meji povzročil predlagatelj, je pavšalna, neobrazložena in kot taka dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tej okoliščini ne more omajati. Iz podatkov spisa o določitvi meje kot tudi predhodnega spisa (iz katerega slednji izhaja), je razvidno, da je predlagatelj res neutemeljeno trdil, da je nasprotni udeleženec zemljo deponiral na njegovo zemljišče. Res je tudi, da je nasprotni udeleženec vseskozi trdil, da je zemljo napeljal na svojo parcelo št. 22 k.o. J. in ne na predlagateljevo, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi v zadevi P 115/98 z dne 23.9.1999 in iz zapisnika o glavni obravnavi v isti zadevi, opravljenega na spornem zemljišču dne 24.9.1999. Vendar pa to še ne dokazuje, da je spor o meji povzročil predlagatelj. Vse prej navedeno pomeni le, da je spor o meji v času nasutja zemlje nedvomno obstajal, kar pa ne zadošča za zaključek, da je spor nastal prav takrat oziroma ravno zaradi nasutja zemlje; ker mapna meja ni eden od kriterijev, po katerih sodišča urejajo sporne meje, tudi dejstvo, da je predlagatelj uveljavljal drugačno mejo od mapne ne pomeni, da je zakrivil spor o meji. Trditve o izključni krivdi predlagatelja za nastanek spora o meji nasprotni udeleženec tekom nepravdnega postopka sploh ni postavil. Prvikrat jo je postavil šele v obravnavani pritožbi, vendar bi po izrecni določbi 1. odst. 337. čl. ZPP to lahko storil le, če bi izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Tej zahtevi pa ni zadostil, zato mu pravica navajati nova dejstva (šele) v pritožbi ne pripada.

Ker je glede na dejanske ugotovitve, ki jih pritožba po zgoraj obrazloženem ni uspela omajati, odločitev materialnopravno pravilna (341. čl. ZPP v zvezi s 139. čl. Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. RS št. 30/86, v nadaljevanju ZNP), je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da izpodbijani sklep ni obremenjen z nobeno od tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pravno sredstvo nasprotnega udeleženca zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.