Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 222/2023

ECLI:SI:VDSS:2023:PDP.222.2023 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

konkurenčna klavzula pogodbena kazen posebna znanja izobraževanje delavca
Višje delovno in socialno sodišče
10. oktober 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Znanja ali sredstva za delo (aplikacije) se lahko štejejo kot posebna oz. specifična, če imajo dodano vrednost, ki je drugi konkurenti nimajo, ker so plod lastnih raziskav in svojstvena le temu podjetju ter tako dajejo podjetju neko specifično konkurenčno prednost. Tožeča stranka ni zatrjevala, kaj so posebne funkcije njenih aplikacij, torej kaj naj bi bila tista posebna znanja, ki so plod njenih lastnih raziskav, ji dajejo konkurenčno prednost, kakšno in v čem konkretno.

Tožeča stranka bi morala za vsako izobraževanje posebej trditi, v čem so bile vsebine takšne, da se štejejo za posebno in specialno poslovno znanje, s katerim drugi konkurenti ne razpolagajo, so plod njenih lastnih raziskav in ji dajejo posebno konkurenčno prednost na trgu. Takšnih, konkretnih trditev, pa ni podala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da na novo glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pogodbeno kazen v višini 17.469,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2021 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.243,76 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je zavezana za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 447,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 17.469,10 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2021 dalje (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 68,40 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter plačati sodno takso (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Navaja, da bo v primeru ugoditve zahtevku globoko poseženo v njegovo ustavno pravico do svobode dela, natančneje v prosto izbiro zaposlitve (drugi odstavek 49. člena Ustave RS). Ugoditev zahtevku bi pomenila, da lahko vsak delodajalec vsa redna periodična izobraževanja in srečanja (npr. tudi delavnice ali t. i. teambuildinge) označi kot vir posebnega strokovnega znanja. Delodajalec mora izkazati, da gre pri določenih znanjih dejansko za dodano vrednost, za nekaj, kar je svojstveno le temu delodajalcu in kar lahko pripelje do izkoriščanja na strani konkurence. Razlika je v možnosti zlorabe konkurence med visoko usposobljenimi kadri, ki razvijajo produkte, aplikacije za delo ipd. ter operativnimi delavci, ki jih uporabljajo. Tožeča stranka ni jasno navedla, kaj naj bi bile posebne funkcije njenih aplikacij. Jasno bi morala opredeliti, katere vsebine posameznih znanj presegajo lastnost splošnega, katere funkcionalnosti pa naj bi bile takšne, da so specifične. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se ni opredelilo po katerih kriterijih in definicijah šteje, da je neko znanje posebno, specifično ali pa je splošno. Obrazložitev izpodbijane sodbe je na določenih delih v nasprotju z vsebino listin. Znanja, ki naj bi jih prejel delavec pri delodajalcu morajo biti lastna delodajalcu, vendar ne v smislu lastnine (izum, patent), temveč v smislu svojstvenosti z dodano vrednostjo. Ne drži, da je priča A. A. najprej trdila, da v pogodbah o zaposlitvi zavarovalnice B. d. d. cenilci nimajo določene pogodbene kazni, šele po predočitvi, da ima toženec dogovorjeno pogodbeno kazen, pa je pojasnila, da gre za splošno določbo. Priča C. C. je izpovedoval, kakšna izobraževanja se izvajajo pri njih, vendar se niti z besedo ni opredelil, da bi se na teh izobraževanjih pridobivala specifična znanja. Sodišče je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na eni strani navaja, da na presojo ne more vplivati ali je toženec uporabil znanja pri konkurenčni družbi, po drugi strani pa pri posameznih pričah, ki so izpovedovale v prid tožeče stranke, zapiše, da so uporabnost znanj pri konkurenci potrdile. Sodišče je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ko ni postopalo skladno z določilom 243. člena ZPP in 8. členom v zvezi z 215. členom ZPP. Zmotna je ugotovitev, da je toženec prejel specialna tehnična in poslovna znanja in da obstaja upravičen poslovni interes tožeče stranke, da jih toženec ne izkorišča po prenehanju delovnega razmerja. Gre za splošna znanja, ki jih vsi cenilci približno enako obvladujejo in uporabljajo. Sodišče je verodostojnost poklonilo le pričam tožeče stranke, medtem ko jo je tožencu odreklo, enako tudi obema pričama, ki ju je predlagal toženec. Priča A. A. je izpovedovala s stališča direktorice kadrovske službe pri toženčevem novem delodajalcu, medtem ko so ostale priče zaposlene (ali so bile zaposlene) pri tožeči stranki. Priča A. A. ni pristranska, saj nima razloga, da bi bila. Tudi priče tožeče stranke so na nekaj mestih potrdile, da posamezne vsebine niso ekskluzivne le pri tožeči stranki in niso neka posebna specifika. Priča D. D. je povedala, da je sistem zavarovalnih pogojev zelo podoben na vseh zavarovalnicah, aplikacija Cenilka deluje verjetno podobno, kot sistem pri konkurenci, principi pri odkrivanju prevar so zelo podobni pri posameznih zavarovalnicah, za urne postavke cenilci med sabo vedo kako je kje, sistem Eurotax pa zavarovalnice v 95 % enako uporabljajo. Sodišče je določbo 40. člena ZDR-1 napačno uporabilo. Toženec ni delal na takšnem delovnem mestu, na katerem bi bila izražena neposredna konkurenca med njegovim prejšnjim in novim delodajalcem. V primeru zavarovalnega zastopnika, je tveganje zavarovalnice, da bo neposredno konkurenčno prikrajšana bistveno večji, kot v primeru cenilca, ki nima vpliva na pridobivanje strank. Narava dela (in posledično znanj, s katerimi se delavec pri takšnem delu srečuje) ni tako očitna, da bi bilo mogoče preprosto zaključiti, da se konkurenčna klavzula in z njo povezana pogodbena kazen lahko aktivira. Vprašati bi se morali, ali gre za takšne vsebine znanj in informacij, da bi lahko bile po kriterijih, ki veljajo za definicije poslovne skrivnosti, označene kot poslovna skrivnost. Vsebine izobraževanj so takšne, da jih vse zavarovalnice posredujejo svojim zaposlenim, kar pomeni, da so lahko dosegljive vsem osebam v zavarovalniškem krogu, ki se ukvarjajo s to vrsto informacij. Če bi prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo bi tožbeni zahtevek zavrnilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženec neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Dejstvo, da se toženec ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in njeno obrazložitvijo namreč ne predstavlja navedenih kršitev pravil postopka. Toženec pa s sklicevanjem na kršitev 8., 215. in 243. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP problematizira predvsem neizvedbo dokaza z ustreznim izvedencem, ki ni bil predlagan, zato tudi ta procesni očitek ni utemeljen. Kljub temu, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih procesnih kršitev, pa je pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je štelo, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo in je dolžan plačati pogodbeno kazen.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen od 1. 4. 2011 na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za škode, pri čemer je v pretežnem delu opravljal cenitve škode premoženja, v manjšem obsegu pa cenitev avtomobilskih škod. Toženec je podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo 12. 11. 2019. Z dnem 18. 11. 2019 se je zaposlil pri delodajalcu zavarovalnica B. d. d. na delovnem mestu Strokovni sodelavec za škode, Področje avtomobilskih škod. Pri novem delodajalcu opravlja izključno cenitve avtomobilskih škod.

8. V 14. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2018 sta se pravdni stranki dogovorili za konkurenčno klavzulo. Z njo se je toženec med drugim zavezal, da še 24 mesecev po prenehanju veljavnosti pogodbe ne bo smel brez soglasja delodajalca skleniti pogodbe o zaposlitvi ali katerekoli druge pogodbe civilnega prava z družbo ali samostojnim podjetnikom, ki s svojo dejavnostjo lahko konkurira delodajalcu, kar vključuje tudi opravljanje poslov zavarovalnega posredništva in poslov v zvezi s cenitvami in reševanjem škod, če bi pri tem delu lahko izkoriščal tehnična ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil v času trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu. Pogodba o zaposlitvi je nadalje določala, da je delavec v primeru, če krši dogovorjeno konkurenčno klavzulo, dolžan delodajalcu plačati pogodbeno kazen v višini 10-kratnika delavčeve povprečne mesečne bruto plače v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženec v času zaposlitve pri tožeči stranki seznanil in usposobil za delo cenilca avtomobilskih škod. Naučil se je uporabljati orodje za cenitev škod Eurotax, ki ga uporablja tudi konkurenčna zavarovalnica ter z Bazo znanja in Cenilko, ki predstavljata orodji, razviti pri tožeči stranki. Pridobil je specifična strokovna in tehnična znanja, vezana na popravilo vozil, odčitavanje podatkov iz poškodovanih vozil, ter znanja s področja komuniciranja s strankami in odkrivanja oziroma postopanja v primeru sumov goljufij. Po presoji sodišča prve stopnje to predstavlja strokovna in tehnična znanja, ki so potrebna za delo cenilca ter predstavljajo pomembno vrednost za tožečo stranko in njeno poslovanje. Zaključilo je, da toženec lahko z uporabo teh znanj pri konkurenčni zavarovalnici konkurira tožeči stranki in tožencu zaradi kršitve konkurenčne klavzule naložilo plačilo pogodbene kazni dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi.

10. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v 40. členu določa, da se lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita za prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze (konkurenčna klavzula). Možnost pogodbene zaveze v obliki konkurenčne klavzule je pogojena s posebnimi (tehničnimi, proizvodnimi ali poslovnimi) znanji in poslovnimi zvezami, ki jih delavec pridobiva pri delu ali v zvezi z njim in imajo poseben pomen za delodajalčevo poslovanje. Varovanje poslovnih interesov delodajalca z dogovorjeno konkurenčno klavzulo je izključeno, če delavec posebnih znanj in poslovnih zvez pri delu za delodajalca ne pridobiva.

11. Konkurenčna klavzula, kot omejitev svobodne gospodarske pobude in svobode dela (49. in 74. člen URS), je dopustna izključno za zaščito legitimnih interesov delodajalca, in ne zgolj za to, da bi delodajalec otežil delavcu menjavo zaposlitve in ga za določen čas odstranil s trga dela oziroma na splošno preprečil povečanje konkurence.1 Legitimen interes delodajalca je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ta pa stoji nasproti interesu delavca, da opravlja svoj poklic oziroma poslovno deluje. Delavčev interes je dopustno omejiti zgolj toliko, kolikor je nujno potrebno za zaščito delodajalčevega interesa. S konkurenčno klavzulo delodajalec ne more zaščititi nekega splošnega znanja oziroma usposobljenosti, ki jih je delavec pridobil z delom na svojem delovnem mestu pri delodajalcu (odločba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 173/2017). Na ta način dogovorjena klavzula bi presegala upravičen interes delodajalca, zato ob upoštevanju omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja (9. člen ZDR-1) ne more biti dopustna. Le pridobivanje in uporaba znanj, ki so lastnina delodajalca ali so vezana izključno nanj, bi lahko pomenila kršitev konkurenčne klavzule (odločba Pdp 137/2023).

12. Splošne trditve, da se je toženec v času zaposlitve pri tožeči stranki v okviru svojega dela in na podlagi izvedenih izobraževanj seznanil z zavarovalnimi produkti, strankami in poslovnimi partnerji, načinom cenitve škod (znanja s področja vzdrževanja oz. popravile vozil) in internimi akti, navodili za delo, okrožnicami, z uporabo cenilnih orodij kot so Cenilka, moduli za cenitve (Eurotax, Audatex, ...) ter z drugimi aplikacijami (ITB Škoder, Moj Arhiv in Baza znanja) po oceni pritožbenega sodišča ne zadoščajo za zaključek, da je toženec pri tožeči stranki pridobil posebna znanja in izkušnje, ki jih ne bi mogel pridobiti pri katerem drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo.

13. Kot utemeljeno opozarja pritožba pri konkurenčni klavzuli ni dovolj, da gre za znanja, ki so ne glede na to, ali jih je razvila ena ali druga zavarovalnica, po svojem bistvu enaka ali precej sorodna za obe zavarovalnici oz. gre za znanja z minimalnimi razlikami. Bistveno je, da so znanja, informacije, sistemi takšni, da se do njih konkurenčne družbe ne znajo dokopati. Znanja ali sredstva za delo (aplikacije) se lahko štejejo kot posebna oz. specifična, če imajo dodano vrednost, ki je drugi konkurenti nimajo, ker so plod lastnih raziskav in svojstvena le temu podjetju ter tako dajejo podjetju neko specifično konkurenčno prednost. Tožeča stranka ni zatrjevala, kaj so posebne funkcije njenih aplikacij, torej kaj naj bi bila tista posebna znanja, ki so plod njenih lastnih raziskav, ji dajejo konkurenčno prednost, kakšno in v čem konkretno. Pri aplikaciji Cenilka, ki jo je razvila tožeča stranka, je navedla, da gre za cenilno okolje, v katerem so podatki o strankah, premoženju, vozilih, kar pa omogoča lažje delo cenilcev. Tožeča stranka je le na splošno trdila, da bi se ideje iz te aplikacije lahko prenesle k novemu delodajalcu toženca. Kakšne ideje bi lahko dejansko prenesel toženec, ki je bil zaposlen pri tožeči stranki kot cenilec in je takšno aplikacijo le uporabljal, ni pa je na primer razvil ali sodeloval pri njenem razvoju, ni zatrjevala. Zgolj orodje, ki omogoča lažje delo cenilca, še ne pove ničesar o njegovi vsebini in zakaj slednje za podjetje predstavlja bistveno konkurenčno prednost. Zato uporaba te aplikacije ne more predstavljati takšnega znanja, ki bi pomenilo kršitev konkurenčne klavzule. Enako tudi pri aplikaciji Baza znanja, v zvezi s katero je zgolj navedla, da so v njej zbrana vprašanja, pobude in odgovori s področja avtomobilskih zavarovanj in cenitev ter strokovna gradiva (to so gradiva s posvetov in seminarjev), ne gre za posebna znanja. Posebnega znanja ne more predstavljati niti uporaba cenilnega orodja Eurotax, s katerim se izvajajo kalkulacije, saj ga uporabljajo vse zavarovalnice in niti ni plod lastnih raziskav ali dela pri tožeči stranki.

14. Utemeljen je pritožbeni očitek, da ni dopustno sklicevanje na redna periodična izobraževanja iz preteklih let in na tej podlagi trditi, da je delavec na teh izobraževanjih osvojil posebna znanja. Tožeča stranka je le pavšalno trdila, da so bila izobraževanja, usposabljanja, posveti, interni akti, navodila, okrožnice in programi tožeče stranke takšne narave, da predstavljajo posebna tehnična in poslovna znanja. Trditve, da se je toženec udeleževal izobraževanj oziroma posvetov, kdo je te posvete izvajal ter samo opisna vsebina posameznih izobraževanj, ne omogoča epiloga, da si je toženec na teh izobraževanjih pridobil specifična (tako tehnična kot poslovna) znanja, ki bi pomenila neko dodano vrednost. Takšnega zaključka ne spremeni niti okoliščina, da bi izobraževanja tožencu morebiti pomagala in mu olajšala delo pri tožeči stranki. Tožeča stranka bi morala za vsako izobraževanje posebej trditi, v čem so bile vsebine takšne, da se štejejo za posebno in specialno poslovno znanje, s katerim drugi konkurenti ne razpolagajo, so plod njenih lastnih raziskav in ji dajejo posebno konkurenčno prednost na trgu. Takših, konkretnih trditev, pa ni podala. Sklicevanje tožeče stranke, da je osem let vlagala v izobraževanje toženca, pomeni le kvantiteto pridobljenih znanj, ne odraža pa same kvalitete pridobljenih znanj, ki so ključna pri presoji kršitve konkurenčne klavzule. Izobraževanja, kot jih je naštevala tožeča stranka so zgolj izobraževanja v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, katera je bila tožeča stranka tožencu, ker so to očitno zahtevale potrebe delovnega procesa, dolžna zagotoviti in tudi nositi stroške v zvezi z njim, kot je določeno v četrtem odstavku 170. člena ZDR-1. Vendar vse navedeno po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da gre za posredovanje zbira posebnih znanj tožencu, ki bi jih lahko tožeča stranka zaščitila s konkurenčno klavzulo. Če je neko znanje strokovno (tehnično ali poslovno), še ne pomeni, da je specifično, na kar pravilno opozarja pritožba.

15. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da toženec, zaposlen na delovnem mestu cenilca, že po naravi delovnega mesta ni pridobival poslovnih zvez in strank. Vendar pa je nato povsem nekonkretizirano zaključilo, da je konkurenca tožeče stranke glede na vsebino dela toženca kot cenilca posredna, preko kvalitete obravnave oz. cenitve škod. S takšnim stališčem se ni mogoče strinjati. Zgolj kvaliteta obravnave oziroma kvaliteta ocenitve škode ne more prestavljati posebnega specifičnega znanja, ki je lahko zaščiteno s konkurenčno klavzulo. Dejstvo, da je imel toženec stike s servisi in delavnicami, pri čemer naj bi se seznanil s splošno urno postavko za posamezno opravilo in s popusti, ki jih ima tožeča stranka dogovorjene s posameznimi servisi (da gre pri teh podatkih za poslovno skrivnost je tožeča stranka trdila zgolj posplošeno) in s celotnim postopkom reševanja škod pri tožeči stranki, pa prav tako ne pomeni, da je pridobil takšno znanje, ki bi lahko bilo varovano s konkurenčno klavzulo.

16. Pri delu cenilca gre za operativno delovno mesto, podporo poslovanju zavarovalnice, da v primeru nastopa zavarovalnega primera, oceni višino škode. Glede na naravo dela je cenilec pridobival le splošna znanja, podatke, izkušnje in vsem dostopne zveze, ki bi jih lahko pridobil pri kateremkoli delodajalcu v enaki dejavnosti. Izkušenj cenilca, ki jih pridobi pri delu, ne gre šteti za pridobljeno posebno znanje. Konkurenčna klavzula ne more biti dogovorjena v primeru vsake pogodbe o zaposlitvi in je dopustna samo v primerih, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze (prvi odstavek 38. člena ZDR). Sodnih odločb, ki se nanašajo na druga delovna mesta in stališč v njih, ni mogoče neposredno uporabiti in jih je potrebno prebirati s primerno kritično distanco. Tako gre pri zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 169/2017, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, za delo na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika, ki pa je povsem drugačno od dela cenilca, saj je ključna naloga zavarovalnega zastopnika pridobivati stranke. Toženec pri tožeči stranki ni bil vključen v oblikovanje procesov ali morebitne spremembe oziroma izboljšave pri delodajalcu, niti ni pridobival novih strank.

17. Da delovne izkušnje in znanja, ki jih delavec pridobi v okviru opravljanja običajnih delovnih nalog pri delodajalcu, niso "last" delodajalca, temveč delavca je že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 319/2005). Uporaba teh znanj pri novem delodajalcu ne more pomeniti kršitve konkurenčne klavzule. Kot obrazloženo, konkurenčna klavzula varuje le tiste podatke, znanja, izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj zaščitenega pogodbenika. Predmet zaščite so lahko le taka tehnična in druga znanja in usposobljenosti, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega subjekta. Kadar gre za splošna znanja, izkušnje in vsem dostopne zveze, pa že po naravi stvari sama zaščita s konkurenčno klavzulo ni dopustna, saj je predmet zaščite splošno dostopen (odločba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 60/2013). Pravica delodajalca je, da zaščiti svoj "know-how", torej lastno znanje in na ta način prepreči izkoriščanje le-tega v konkurenčne namene. Iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da bi toženec pri svojem delu sploh pridobival tovrstna posebna znanja in poslovne zveze, ki bi (lahko) privedla do izkoriščanja le-teh pri konkurenci. Kot že pojasnjeno, takšnega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da je toženec pri delu uporabljal aplikaciji Cenilko in Baza znanja, ki ju je razvila tožeča stranka.

18. Toženec, ki je imel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno konkurenčno klavzulo, te ni bil dolžan spoštovati oziroma je ni kršil, ker pri svojem delu dejansko ni pridobival posebnih znanj, določenih v 40. členu ZDR-1. Ključno je, da tožeča stranka ni trdila, da so izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec, ter delo, ki ga je opravljal pri tožeči stranki, dala tožencu znanja in izkušnje, ki jih ne bi mogel pridobiti pri kateremkoli drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo. Ker so ta posebna znanja oziroma poslovne zveze zakonski pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule, ki je v konkretni zadevi umanjkal, zgolj dejstvo, da je toženec sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, kot tožeča stranka, ne more pomeniti kršitve konkurenčne klavzule ter posledično dolžnosti plačila pogodbene kazni.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da v obravnavani zadevi toženec z zaposlitvijo pri novem delodajalcu ni kršil konkurenčne klavzule. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

20. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Skladno s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške postopka pa krije sama. Pritožbeno sodišče je tožencu za postopek pred sodiščem prve stopnje na podlagi njegovega stroškovnika in skladno z določili Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje potrebne stroške: 500 točk za sestavo odgovora na tožbo, 500 točk za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, 250 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 25. 10. 2022 in 350 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 6. 12. 2022 in 50 točk za trajanje tega naroka, 1.125 točk (3 x 375) za tri pripravljalne vloge in 40,25 točk za materialne stroške (2 % do 1.000 + 1 % od presežka nad 1.000 točk - tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 3.065,25 točk, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 1.839,15 EUR. Pooblaščenec toženca ni upravičen do posebne nagrade za opravljen pripravljalni narok glede na to, da je v obravnavanem primeru pripravljalnemu naroku sledil prvi narok in je sodišče oba naroka opravilo (tretji odstavek 156. člena ZPP in 2. točka tar. št. 21 OT).2 Prav tako sodišče pooblaščencu toženca ni priznalo priglašene urnine za narok dne 6. 12. 2022 v višini 100 točk, temveč le 50 točk. Ta pripada odvetniku za porabljeni čas med zastopanjem na narokih za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro (prvi odstavek 6. člena OT), narok pa je trajal od 11.00 do 12.15. Ker je pooblaščenec zavezanec za DDV, je sodišče na skupni znesek priznalo tudi 22 % DDV (404,61 EUR). Tožeča stranka je dolžna tožencu v roku 15 dni skupno povrniti 2.243,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavezanka za plačilo sodne takse je skladno z drugim odstavkom 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) tožeča stranka.

21. Ker je toženec s pritožbo v celoti uspel, je upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Skladno z OT in priglašenimi stroški se mu prizna 600 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov (12 točk) ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 447,98 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti tožencu v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Senčur Peček D. v: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 227 in nasl. 2 Prim. VSL sklep I Cp 1774/2022 z dne 11. 4. 2023.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia