27. 10. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Zavoda za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, k. o. (AIPA), Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, Pogačnik, Novak, Koščak in partnerji, družba za opravljanje odvetniškega poklica, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 27. oktobra 2023

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper II. točko izreka sodbe Upravnega sodišča št. I U 1469/2019 z dne 21. 4. 2022 se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je v izpodbijani II. točki izreka sodbe odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. V obrazložitvi je navedlo, da je stroškovne zahtevke strank z interesom zavrnilo na podlagi prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker priglašenih stroškov ni štelo kot potrebnih, saj stranke z interesom niso pomembno prispevale k odločitvi sodišča. Pritožnik je zoper to odločitev sodišča vložil ustavno pritožbo, v kateri zatrjuje kršitve 14., 22., 25. in 33. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Pojasnjuje, da je kot stranka z interesom sodeloval v zadevnem postopku, v katerem je Združenje SAZAS, k. o., Trzin, vložilo tožbo zoper dovoljenje Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, izdano Društvu Kopriva, k. o., Ljubljana. Navaja, da je imel pravni interes, da bi sodišče tožbo zavrnilo, kar se je nato tudi zgodilo. Meni, da bi zato sodišče moralo ugoditi njegovemu stroškovnemu zahtevku. Pojasnjuje, da je za zastopanje pooblastil odvetniško družbo in na sodišče vložil več vlog. V postopku naj bi aktivno sodeloval, udeležil naj bi se tudi glavne obravnave. Odločitev sodišča naj bi bila samovoljna in arbitrarna ter neustrezno obrazložena. Sklicujoč se na ustavnosodno presojo pritožnik poudarja, da morajo stroški bremeniti tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bil postopek potreben. V konkretnem primeru naj kot stranski udeleženec ne bi smel biti v slabšem premoženjskem položaju, kot bi bil, če ne bi zaradi ravnanja tožnika potreboval pomoči odvetniške družbe.

2.Pritožnik je hkrati z ustavno pritožbo vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZUS-1, za katerega meni, da je v neskladju s 25. členom Ustave, ker ne določa, da je zoper stroškovno odločitev sodišča dovoljena pritožba.

3.Po prvem odstavku 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Po drugi alineji drugega odstavka istega člena ZUstS se šteje, da gre za tak primer, če se z ustavno pritožbo izpodbija le odločitev o stroških postopka, kot je to v zadevi pritožnika. Pritožnik predlaga izjemno obravnavo ustavne pritožbe po tretjem odstavku 55.a člena ZUstS. Po tej določbi bi šlo za posebej utemeljen primer, če bi šlo za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve. Ta pogoj ni izpolnjen. Ker ustavna pritožba ni dovoljena, jo je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka).

4.Izpodbijani ZUS-1 je bil med postopkom pred Ustavnim sodiščem spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 49/23 – ZUS-1C). Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi drugega odstavka 47. člena ZUstS lahko presoja predpise, ki so po vloženi pobudi prenehali veljati, če niso bile odpravljene posledice protiustavnosti in nezakonitosti (prvi odstavek 47. člena ZUstS).

5.Zatrjevana morebitna protiustavna pravna praznina v ZUS-1 ni učinkovala neposredno. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. Pobudnik je svoj pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti ZUS-1 utemeljeval z vloženo ustavno pritožbo, ki pa jo je Ustavno sodišče zavrglo. Že zato je treba ugotoviti, da morebitna ugoditev pobudi na pravni položaj pobudnika ne bi mogla vplivati, kar pomeni, da pobudnik ne izkazuje pravovarstvene potrebe iz prvega odstavka 47. člena ZUstS za oceno ustavnosti predpisa. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je sklep sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik