Jedro

Če se delavec izrecno ne odpove pravici do zagovora v smislu 2. odst. 83. čl. ZDR, na zagovor pa ne pride, začne teči 15 dnevni rok, določen v 2. odst. 110. čl. ZDR, šele naslednji dan, ko bi delavec lahko podal svoj zagovor.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki naloži plačevanje nadomestila plače tožeči stranki dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter odloči o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja, da je izpeljala postopek izredne odpovedi v skladu z 2. odst. 83. člena Zakona o delovnih razmerjih, kar pomeni, da je tožniku vročila pisno obdolžitev, v kateri je tožnika tudi pozvala, da se dne 19.8.2003 ob 12.00 uri zglasi v kadrovski službi na sedežu tožene stranke, da poda svoj zagovor. Tožnik pa se vabilu ni odzval, zato tožena stranka, meni, da je v skladu z 2. odst. 110. člena ZDR podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 15 dnevnem prekluzivnem roku od seznanitvi z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju, da je tožena stranka tožnika povabila na zagovor dne 19.8.2003, je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno in v skladu z določbami ZDR. Zato po mnenju tožene stranke tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja nedenarne terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na podlagi dosedaj ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Po zaključku sodišča prve stopnje je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, saj je tožena stranka prekoračila prekluzivni rok določen v 2. odst. 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) oziroma še več, sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu celo ugotovilo, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke nezakonita. Navedeni pravni zaključki sodišča prve stopnje so preuranjeni. Predpogoj za izdajo začasne odredbe je glede na naravo začasnih odredb kot sredstva zavarovanja, verjetno izkazana terjatev (če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala - 1. odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur.l. RS št. 51/98 in 75/02). To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka v dosedanjem postopku verjetno izkazala obstoj nedenarne terjatve zato, ker je tožena stranka podala izredno odpoved po preteku 15 dnevnega prekluzivnega roka, zaradi česar naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V obravnavani zadevi gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 6. alinee 1. odst. 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Na obstoj navedenega odpovednega razloga v obravnavani zadevi kaže dejansko navedba v obvestilu tožnika o obstoju utemeljenega razloga za izredno odpoved, ki jo je tožena stranka poslala tožniku z dne 22.7.2003. Iz obrazložitve tega obvestila oziroma iz pisne obdolžitve izhajajo tudi pravno odločilna dejstva, iz katerih bi se dalo zaključiti, da je tožnik dne 10.7. in 11.7.2003 zlorabil bolniški stalež, ker ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr.št. Pdp 1626/2003 z dne 16.10.2003, s katerim je pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog za izdajo začasne odredbe o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočnosti odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi zavrnilo, jasno zavzelo stališče glede formalnih zahtev, ki jih mora delodajalec spoštovati pri izredni odpovedi. Kljub temu pa sodišče prve stopnje ni presojalo oziroma se ni opredelilo do vseh vprašanj, ki pogojujejo zakonitost dane izredne odpovedi, zlasti ne do obveznosti delodajalca, ki jih mora izpolniti po 2. odst. 83. člena ZDR. Po citirani določbi mora delodajalec delavcu zagotoviti pravico do zagovora, upoštevaje 1. in 2. odst. 177. člena ZDR. To pa pomeni, da mora delodajalec delavcu podati pisno obdolžitev oziroma pisno opozorilo, v katerem navede vsa pravno relevantna dejstva, ki vsebinsko opredeljujejo razlog izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovnem postopku, ko je presojalo pogoje za izdajo predlagane začasne odredbe zgolj ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 15 dnevni rok. Po mnenju pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo do pojma "seznaniti se z razlogom". Postavilo se je na stališče, da je ta rok začel teči od dneva, ko je tožnik dobil opozorilo oziroma pisno obdolžitev, to je od 22.7.2003, kar pa ni pravilno. Po 2. odstavku 110. člena ZDR mora stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Zakonska določitev roka, v katerem mora delodajalec reagirati in podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, varuje delavca pred položajem, ko bi lahko delodajalec v nedogled vlekel odprto možnost, da bi zaradi nekega razloga, ki se je zgodil že pred časom, delavcu kadarkoli odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Pomembno vprašanje, kdaj začne teči rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved, je vprašanje, kaj se šteje za seznanitev z razlogom. To je dejansko vprašanje, ki je odvisno od posamičnega konkretnega primera, zato tega trenutka ni mogoče za vse primera odpovedi pogodbe o zaposlitvi določiti enako. Zlasti pri tistih vrstah odpovedi, kjer mora delodajalec delavcu zagotoviti pravico do zagovora, je treba šteti za ta trenutek dan, ko delavec poda zagovor. Šele na zagovoru se delavec seznani z vsemi navedbami in obdolžitvami delodajalca o očitani kršitvi pogodbene obveznosti, prav tako pa se tudi delodajalec šele po zagovoru v celoti seznani z vsemi okoliščinami, ki pogojujejo izredno odpoved. V konkretnem primeru se tožena stranka ni seznanila z razlogi odpovedi najkasneje dne 22.7.2003, tako kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Tega dne je tožena stranka delavcu vročila šele pisno obdolžitev, kot to zahteva 2. odstavek 83. člena ZDR, kar pa ne pomeni, da se je tega dne tudi že seznanila z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker gre v konkretnem primeru za izredno odpoved po 6. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi 15 dnevni prekluzivni rok lahko začel teči šele tisti dan, ko bi tožnik podal svoj zagovor, to je 19.8.2003. Bistvena vsebina postopka pri delodajalcu je prav v tem, da se delavca, ki je obdolžen kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, seznani z vsemi dejstvi in očitki s strani delodajalca, saj mu je le tako lahko omogočena obramba v postopku pred odpovedjo. Delodajalec ni dolžan omogočiti delavcu zagovora le v primeru, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Po zakonu se delavec tej pravici lahko tudi odpove na jasen in nedvoumen način. V takem primeru bi lahko šteli začetek teka prekluzivnega 15 dnevnega roka od trenutka delavčeve izrecne odklonitve pravici do zagovora, ki mora biti izražena v pisni obliki. V konkretnem primeru pa se tožnik ni izrecno odpovedal tej pravici, ampak je pri toženi stranki v skladu s 1. odstavkom 204. člena ZDR zahteval le odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja dne 1.8.2003. Zahteval je razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je delodajalec zamudil prekluzivni rok. Take vloge pa ni mogoče šteti za odpoved pravici do obrambe. Ker tožnik na zagovor ni prišel, tej pravici pa se tudi ni izrecno odpovedal, pritožbeno sodišče meni, da je v konkretnem primeru tožena stranka podala izredno odpoved pravočasno, saj je 15 dnevni rok začel teči šele naslednji dan, potem, ko bi tožnik lahko podal svoj zagovor. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje preuranjeno, zgolj zaradi zamude 15 dnevnega prekluzivnega roka, sklenilo, da je odpoved nezakonita, zaradi česar je podana tudi verjetnost obstoja nedenarne terjatve, kar je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe. Samo iz tega razloga še ni mogoče govoriti o obstoju verjetnosti terjatve, zato je sodišče prve stopnje preuranjeno izdalo začasno odredbo. Poleg tega pa je izdana začasna odredba tudi neizvršljiva, saj v njej ni naveden znesek nadomestila plače, ki bi ga tožena tranka morala izplačevati tožniku ves čas trajanja spora o nezkonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu 5. točk. 1. odstavka 273. člena ZIZ. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V kolikor sodišče prve stopnje meni, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj zaradi formalnih kršitev nezakonita, naj o tožbenem zahtevku odloči s sodbo. S tem, ko je sodišče prve stopnje že pri utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je v tem individualnem delovnem sporu odločilo že o utemeljenosti tožbenega zahtevka, torej po vsebini. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep, zoper katerega je bila vložena pritožba in zadevo vrnilo v nov postopek, je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.