Jedro

Dokončna odločba, s katero je tožena stranka ugotovila, da tožniku preneha delovno razmerje, pravno učinkuje vse dotlej, dokler se v sodnem postopku ne razveljavi ali spremeni. Ker tožnik ni zahteval sodnega varstva (niti pred tem varstva pravic), ta sklep obstaja, zato mu tudi sodišče ne more zanikati pravnega učinka samo zaradi tega, ker naj bi bil domnevno nezakonit. Inštitut dokončnosti oziroma pravnomočnosti je absolutne narave in močnejši od interesa, da se odpravijo morebitne napake predhodnega postopka.

Izrek

1. Revizija drugotožene stranke se kot nedovoljena zavrže. 2. Reviziji prvotožene stranke se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepe prvotožene stranke z dne 23.6.1993, 30.6.1993 in 4.3.1994, na podlagi katerih je bilo tožniku odrejeno čakanje na delo, oziroma mu je z dnem 14.5.1993 prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da J.Š. ni odklonil ustrezne zaposlitve pri drugotoženi stranki, zato za prenehanje delovnega razmerja ni bila podana zakonita podlaga iz 11. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. V posledici te ugotovitve je zavezalo prvotoženo stranko, da pozove tožnika nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 30.6.1993 do dneva njegove reintegracije. Podredni tožbeni zahtevek (pravilno: tožba s podrejenim tožbenim zahtevkom) zoper drugotoženo stranko pa je zavrglo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijani prvostopni sklep o zavrženju tožbe razveljavilo.

Ugotovilo je, da sodišče, ko je ugodilo zahtevku tožnika proti prvotoženi stranki, o eventuelnem tožbenem zahtevku proti drugotoženi stranki ne bi smelo odločati. Delno je ugodilo tudi pritožbi prvotožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil razveljavljen sklep z dne 30.6.1993 - ki ni bil predmet spora - o zavrnitvi zahteve za varstvo pravic zaradi odreditve čakanja na delo z dne 24.5.1995 (pravilno: 24.5.1993), spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je potrdilo prvostopno sodbo. Ugotovilo je sicer, da razporeditveni sklep prvotožene stranke nima podlage v določbah 30. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj v času sprejetja sporne odločitve tožena stranka še ni sprejela programa razreševanja trajno presežnih delavcev, pač pa temelji na 15. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Ne glede na drugačno pravno naravo razporeditvenega sklepa pa je sprejelo enako pravno stališče kot prvostopno sodišče, da prvotožena stranka ob tožnikovi razporeditvi ne bi smela hkrati odločati o prenehanju delovnega razmerja. Šele po dokončnosti razporeditvene odločbe, če bi tožnik delo pri toženi stranki dejansko odklonil, bi imel takšen sklep pravno veljavo.

Proti tej pravnomočni sodni odločbi vlagata iz vseh revizijskih razlogov pravočasno revizijo obe toženi stranki. V obrazložitvi tega izrednega pravnega sredstva prvotožena stranka opozarja, da je postal sklep tožene stranke z dne 30.3.1993, s katerim je bilo odločeno o prenehanju delovnega razmerja tožniku in njegovi razporeditvi z dokončnostjo tega sklepa v trgovsko podjetje, dokončen in pravnomočen. Morebitne napake te odločitve so sanirane z njegovo pravnomočnostjo. Zato sodišče ni smelo poseči v presojo (ne)zakonitosti na tej pravni podlagi izdanih ugotovitvenih sklepov. Drugotožena stranka pa očita sodišču, da je sprejelo dokazno oceno mimo izvedenih dokazov. Izpovedi zaslišanih prič namreč potrjujejo sklepanje, da je tožnik odklanjal zaposlitev v podjetju, s katerim je prvotožena stranka sklenila sporazum o prevzemu njenih delavcev. Ker je tožnik odklonil delo, so bili, po revizijskih trditvah obeh toženih strank, izpolnjeni pogoji za uporabo 9. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih kot zakonitega načina prenehanja delovnega razmerja. Zato predlagata, da se njuni reviziji ugodi in se sodbi obeh nižjih sodišč razveljvita, v kolikor ju ne bi revizijsko sodišče samo ustrezno spremenilo.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) sta bili reviziji vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija drugotožene stranke ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 382. člena ZPP). Po določbi 400. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek) oziroma zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma, s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže (tretji odstavek).

V obravnavanem primeru ne gre za takšen sklep, ki bi bil po omenjeni zakonski določbi podvržen revizijskemu preizkusu. Tožnik je s svojo vlogo z dne 15.6.1994 skladno določilu 1. odstavka 197. člena ZPP naperil svoj tožbeni zahtevek tudi proti drugotoženi stranki in zahteval, da se mu ugodi, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti prvotoženi stranki. Sodišče prve stopnje, ki je ugodilo zahtevku tožnika zoper prvotoženo stranko, je njegov podredni tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) proti eventuelno drugotoženemu Trgovskemu podjetju, zavrglo. Čeprav je to storilo v obliki sodbe se odločitev o zavrženju tožbe šteje vselej za sklep. S tem, ko je prvostopno sodišče ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, je namreč postopek zoper subsidiarnega toženca prenehal teči. Ker Zakon o pravdnem postopku ne določa vrstnega reda obravnavanja zahtevkov, se sodišče lahko omeji samo na obravnavanje tožbe proti prvemu tožencu in šele v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek proti njemu zavrnjen, bi obravnavalo tožbo proti naslednjemu tožencu. Zato bi moralo sodišče v primeru, ko ugodi zahtevku zoper prvega toženca le ugotoviti, da je postopek glede eventualno tožene stranke prenehal teči s pravnomočnostjo sodbe zoper prvotoženo.

Sodišče druge stopnje je s sklepom razveljavilo odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju tožbe zoper drugotoženo stranko. S tem je nastal enak procesni položaj kot zgoraj omenjeno, oziroma kot pri umiku tožbe. Za drugotoženo stranko to pomeni, da zoper njo postopek ni bil pravnomočno končan.

Za vložitev revizije torej niso izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 382. člena oziroma prvega in tretjega odstavka 400. člena, zato revizija že iz teh razlogov ni dovoljena. Eden od razlogov, zaradi katerega revizija ni dovoljena pa je tudi pomanjkanje pravnega interesa. Tožnik je s svojim tožbenim zahtevkom pravnomočno uspel nasproti prvotoženi stranki, kar izključuje aktivno legitimacijo drugotožene stranke v tem sporu. Drugotožena stranka svojega interesa za nadaljevanje postopka ne pojasnjuje in ne utemeljuje. Takšen interes bi nedvomno imela samo v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko pravnomočno zavrnjen.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da pravni interes drugotožene stranke ob takšni procesni situaciji ni podan. Tudi revizijsko sodišče sme odločati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka (2. člen ZPP) oziroma, če tega zahtevka ni več, le tedaj, če zakon to posebej predpisuje. Zakon takšne pravice drugotoženi stranki ne daje, zato je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 389. členom ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Revizija prvotožene stranke je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Prvotožena stranka bistveno kršitev določb pravdnega postopka sicer formalno zatrjuje, vsebinsko pa je ne pojasnjuje, opredeli jo kot zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da materialno pravo v izpodbijani sodbi ni bilo pravilno uporabljeno. Po presoji sodišča druge stopnje niti Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93-ZDR) v 100. členu, niti Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v 75. členu ne dajeta pravne podlage za odločitev prvotožene stranke, da je ob razporeditvi tožnika na delo k drugemu delodajalcu sočasno sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja pri njej. Samo v primeru, da bi delavec po dokončnosti razporeditvene odločbe neupravičeno odklonil delo, bi bili izpolnjeni pogoji za uporabo 9. oziroma 10. točke prvega odstavka 100. člena ZDR kot zakonitega načina prenehanja delovnega razmerja. Obe sodišči sta tudi šteli za dokazano, da tožnik zaposlitve pri drugotoženi stranki ni odklonil, pač pa mu slednja - po dokončnosti razporeditvene odločbe -, kljub sklenjenemu sporazumu o prevzemu delavcev, ni zagotovila ustreznega delovnega mesta. Zato je sklep direktorja z dne 23.6.1993 nezakonit. Obe sodišči sta izpodbijanemu sklepu dali značaj konstitutivnega akta, čeprav gre, kot pravilno zatrjuje revizija, za ugotovitveni sklep. S tem sklepom je bilo le ugotovljeno, da traja delovno razmerje tožniku, o katerega prenehanju je bilo dokončno odločeno s sklepom prvotožene stranke z dne 30.3.1993 - do 14.5.1993. Dokončni sklep direktorja tožene stranke z dne 30.3.1993, izdan na podlagi 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ima, po presoji revizijskega sodišča, naravo konstitutivnega akta, saj je bilo z njim odločeno o prenehanju delovnega razmerja tožniku, torej o spremembi z I. obstoječega pravnega razmerja in njenih pravnih posledicah. Z napadanim sklepom z dne 23.6.1993 pa je bil nastop teh posledic le ugotovljen.

To pomeni, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni ugotovljena dejanska podlaga, ki bi upravičevala materialnopravno presojo, da je izpodbijani sklep prvotožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.6.1993 nezakonit. Predvsem je opozoriti, da je postal sklep z dne 30.3.1993, za katerega je sodišče v svojih razlogih ugotovilo, da je nezakonit, dokončen. Dokončna odločba, s katero je tožena stranka ugotovila, da tožniku preneha delovno razmerje, pravno učinkuje vse dotlej, dokler se v sodnem postopku ne razveljavi ali spremeni. Ker tožnik ni zahteval sodnega varstva (niti pred tem varstva pravic), ta sklep obstaja, zato mu tudi sodišče ne more zanikati pravnega učinka samo zaradi tega, ker naj bi bil domnevno nezakonit. Inštitut dokončnosti oziroma pravnomočnosti je absolutne narave in močnejši od interesa, da se odpravijo morebitne napake predhodnega postopka.

Sicer pa odločitev o prenehanju delovnega razmerja toženega podjetja, ki sicer ni bila in smela biti predmet sodne presoje, tudi z materialnopravnih izhodišč ni nezakonita. Po določbi 9. člena prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih preneha delovno razmerje delavcu, ki noče delati na delovnem mestu, na katerega je razporejen, v 30. dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Sama odločitev, da tožniku preneha delovno razmerje, je bila torej v skladu z omenjenim zakonskim določilom. V vsakem primeru namreč delavcu, ki mu je ponujena ustrezna razporeditev ali zaposlitev v isti ali drugi organizaciji, preneha delovno razmerje ali z dnem nastopa drugega dela ali v 30 dneh po dokočnosti sklepa o razporeditvi, če neupravičeno odkloni razporeditev oziroma če ne nastopi dela (9., 10. in 11. točka prvega odstavka 100. člena ZDR). Zato je zmotno stališče sodišča, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 30.3.1993 nezakonit, ker je bil izdan sočasno z razporeditvenim sklepom.

Zakonitost v sodnem postopku izpodbijanega sklepa z dne 23.6.1993 je iz navedenih razlogov podvržena pravni presoji le v delu, s katerim je določen čas prenehanja delovnega razmerja. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku in razveljavili odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbi obeh sodišča in zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Presoja pravilnosti datuma prenehanja delovnega razmerja je odvisna predvsem od ugotovitve, ali se je tožnik ravnal po dokončnem razporeditvenem sklepu in 15.4.1993 (ne kasneje) nastopil delo pri drugotoženi stranki ali ne. Izpovedbe prič se o tej okoliščini razlikujejo, tožnik pa o njej sploh ni bil zaslišan. Zato naj sodišče prve stopnje v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava ponovno preizkusi vse pravno odločilne okoliščine, ki jih je že ugotovilo, oziroma jih bo v dopolnitvi postopka v tej smeri moralo še ugotoviti.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče sklenilo, kot je razvidno iz izreka.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).