Jedro

Sprejemljivo je le tako tolmačenje zakonskih določb (tudi s pomočjo argumenta teleološke redukcije), ki daje tožeči in toženi stranki pravico, da po vložitvi predloga za izvršbo in ugovora v eni vlogi navajata dejstva in predlagata dokaze, nato pa lahko vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo, s katero odgovarja na navedbe nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 1079/2014 z dne 29. 6. 2015 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 139165/2014 z dne 17. 10. 2014 se v celoti vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka G., dolžna plačati tožeči stranki K. znesek 2.003,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 600,00 EUR od 24. 6. 2014 dalje do plačila in od zneska 1.403,43 EUR od 16. 8. 2014 dalje do plačila ter povrniti izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2014 dalje da plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. II. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 2.358,32 EUR. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tudi njene nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 488,89 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.”

2. Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano s sodbo spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter da se tožeči stranki naloži, da povrne vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi, podredno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

8. V sporih majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje tako in kolikor ga ugotovi sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - pravdni stranki sta poslovno sodelovali in sicer je tožeča stranka za toženo stranko opravljala storitve montaže plinskih sistemov v avtomobile; - da je tožeča stranka zaračunala za montažo za eno vozilo 200,00 EUR + DDV, pri čemer stranki nista imeli sklenjene pisne pogodbe; - da posebnega pogodbenega dogovora, na podlagi katerega naj bi poslovali potrditvah tožene stranke, ni bilo; - terjatev tožeče stranke ni sporna, saj tožena stranka dolg priznava, stranka ni zanikala zahtevka tožeče stranke, celo priznavala je dolg do tožeče stranke; - da tožena stranka ni izkazala, da je tožeča stranka odgovorna za nastalo škodo v znesku znesku 1.783,83 EUR in ne utemeljenosti procesnega pobota v skupni višini 2.358,32 EUR iz naslova pri montaži teh plinskih sistemov povzročene škode, ker je tožena stranka morala sama odpraviti napake, ki jih je pri montaži naredila tožeča stranka.

10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 2.003,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti utemeljen, ugotovilo pa je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v znesku 2.358,32 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je med pravdnima strankama bila sklenjena podjemna pogodba po 619. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri se je tožeča stranka kot izvajalec zavezala in tudi izvedla montažne storitve, tožena stranka kot naročnik pa jih je dolžna plačati v višini, kot so zaračunane s sedaj vtoževanimi računi in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti zneskov po računih do plačila (299. člen OZ in 378. člen OZ). Presodilo pa je, da tožena stranka ni izkazala v pobot ugovarjane terjatve iz naslova zatrjevane škode.

12. Pritožba sama pove, da v postopkih v sporih majhne vrednosti ni mogoče pritožbeno uveljavljati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki so se sodišču prve stopnje pripetile s tem, ko ni upoštevalo določb o prekluziji navedb po 452.členu ZPP(1) in v zvezi s 453. členom ZPP.(2)

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni očitek neutemeljen, nanj pa pritožbeno sodišče odgovarja zato, ker pritožba na tej kršitvi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je dovoljen pritožbeni razlog in naj bi se kazal v tem, da kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevalo določila ZPP o prekluzijah v sporih majhne vrednosti, bi moralo šteti navedbe tožene stranke o obstoju posebnega dogovora o tem, da bo tožeča stranka toženi stranki povrnila vse stroške odprave napak, kar je bilo dogovorjeno na način, da se ne upoštevajo določbe OZ o notifikaciji napak kot priznane, tožeča stranka teh trditev tožene stranke ni pravočasno prerekala in je bila glede njih prekludirana.

14. Pritožbene trditve glede prekluzije navedb tožeče stranke ne držijo.

15. Postopek v tem sporu se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in zoper izdani sklep o izvršbi je tožena stranka obrazloženo ugovarjala. Za tak predlog ZIZ ne zahteva, pravzaprav niti ne predvideva, da bi moral upnik navesti dejansko podlago svojega zahtevka. Po določbi drugega odstavka 62. člena ZIZ se v primeru ugovora zoper sklep o izvršbi ta razveljavi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj. Razveljavijo se tudi morebitna že opravljena izvršilna dejanja, predlog za izvršbo, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Taka tožba je neizogibno nepopolna, ne po volji upnika, promoviranega v tožnika, pač pa po volji zakonodajalca. Drži, da mora v sporih majhne vrednosti po določbi 451. člena ZPP tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Dobesedno razumevaje zakonske določbe vodi do zaključka, da tožeča stranka niti ne bi mogla (več) navajati manjkajočih dejstev in predlagati manjkajočih dokazov, ker je omejena z določbo 451. člena ZPP. Tega ne more popraviti s pripravljalno vlogo, ker je namenjena le za odgovor na navedbe v odgovoru na tožbo (tretji odstavek 452. člena ZPP). Tako razumevanje zakonske ureditve bi pripeljalo do rezultata, ki je v povsem očitnem nasprotju s splošno sprejeto zahtevo po pravičnem sojenju (fair trial), ki je v Ustavi Republike Slovenije našlo svoj odmev v pravici do izjave, ki jo Ustavno sodišče opira na določbo 22. člena Ustave (glej npr. odločbo Up-108/04 z dne 8. 9. 2005, v kateri je zavzeto stališče, da tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti zaradi tega, ker stranka ni navedla kakšnega pravno relevantnega dejstva, pa pred tem na to ni bila opozorjena, pa čeprav ima odvetnika, ali odločbo Up-1013/05 z dne 6. 7. 2006, v kateri je bilo zavzeto stališče, da mora sodišče najprej preizkusiti, ali je tožba popolna v smislu določbe prvega odstavka 180. člena ZPP in če ni, mora tožnika pozvati, da jo popravi). Zato je sprejemljivo le tako tolmačenje zgoraj navedenih zakonskih določb (tudi s pomočjo argumenta teleološke redukcije), ki daje tožeči in toženi stranki pravico, da po vložitvi predloga za izvršbo in ugovora v eni vlogi navajata dejstva in predlagata dokaze, nato pa lahko vsaka stranka vloži še po eno pripravljalno vlogo, s katero odgovarja na navedbe nasprotne stranke. Tako je tudi stališče v novejši literaturi, s katerim se Vrhovno sodišče strinja (glej mag. N. Betetto na strani 715-716 v 3. knjigi Pravdni postopek, zakon s komentarjem).(3)

16. Ob upoštevanju te sodne prakse in pravne teorije pa se pokaže v konkretnem sporu naslednji potek postopka v zvezi z navedbami o obstoju posebnega dogovora glede povrnitve škode tako kot izhaja iz spisovnega gradiva in ga pritožbeno sodišče povzema: - tožena stranka (še kot dolžnik) je v ugovoru pod točko 2 navajala: “Nadalje je bilo med strankam dogovorjeno, da bo upnik kot izvajalec dolžniku kot naročniku povrnil vso škodo, ki bi dolžniku nastala kot posledica napak, ki bi na avtomobilih dolžnikovih strank nastale kot posledica upnikovega dela (tako napake v zvezi s samim plinskim sistemom kot tudi vso ostalo škodo, ki bi jo povzročil upnik), ne glede na to pa tovrstna odgovornost upnika izhaja že iz splošnih določil Obligacijskega zakonika (OZ kot tudi posebnih določil OZ o podjemni pogodbi(listna številka 8 VL spisa); - tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe trdila: “vse navedbe pod točko 2., 3., 4. in 5. iz toženčevega ugovora zoper sklep o izvršbi z dne 29. 10. 2014 so popolnoma neresnične in izmišljene. O napakah in reklamacijah iz toženčevega ugovora zoper sklep o izvršbi, ni bil tožnik s strani toženca nikoli obveščen niti ustno niti pisno “(listna številka 25-26 spisa); - tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla: “Pravdni stranki sta poslovno sodelovali od leta 2009 na način, kot je zapisal toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi, zato naj sodišče šteje to dejstvo za nesporno. Prav tako naj sodišče šteje za nesporna oziroma za dokazana tista dejstva v zvezi z medsebojnim poslovnim sodelovanjem, ki jih je tožena stranka navajala, tožeča stranka pa jih v svoji vlogi ni prerekala in sicer gre za dejstvo dogovora, da bo tožnik kot izvajalec za montažo enega toženčevega plinskega sistema v avtomobil toženčeve stranke zaračunal 200,00 EUR + DDV ter da bo tožnik tožencu povrnil vso škodo, ki bi tožencu nastala kot posledica napak, ki bi na avtomobilih toženčevih strank nastale kot posledica tožnikovega dela (tako napake v zvezi s samim plinskim sistemom kot vso ostalo škodo, ki bi jo povzročil tožnik). Tu gre za poseben pogodbeni dogovor, ki velja ločeno poleg določil OZ glede podjemne pogodbe in zanj ne veljajo roki, ki veljajo za uveljavljanje napak po določilih podjemne pogodbe “(listna številka 31 spisa); - tožeča stranka pa je v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla:“glede na to, da sta tožnik in toženec poslovno sodelovala brez pogodbe, ni bil dogovorjen in tudi ne velja noben poseben pogodbeni dogovor kot ga navaja tožena stranka, ampak veljajo določila Obligacijskega zakonika, kakor je že zapisano v tožbi. Toženec bi se moral ravnati po določbah o podjemni pogodbi in pregledati izvršeno delo brž, ko je to po običajnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika, prav tako pa bi toženec moral tožnika o napakah obvestiti takoj, najpozneje pa v enem mesecu, ko so bile odkrite, kar pa toženec ni storil niti ni dal tožniku časa za odpravo napak, ki naj bi nastale” (listna številka 36 spisa).

17. Ob tem poteku postopka, kot izhaja iz sodnega spisa, je ugotoviti, da je tožeča stranka v tožbi prerekala ugovorne navedbe tožene stranke glede obstoja posebnega dogovora, ko pa je tožena stranka v pripravljalni vlogi navajala nova dejstva glede posebnega dogovora: “tu gre za poseben dogovor, ki velja ločeno poleg določil OZ glede podjemne pogodbe in zanj ne veljajo roki, ki veljajo za uveljavljanje napak po določilih podjemne pogodbe” je tožeča stranka smela v svoji prvi vlogi in tudi je, prerekati te navedbe in tako se pokažejo pritožbene navedbe o prekluziji navedb tožeče stranke kot zmotne in zmotne so pritožbene navedbe o neenakopravni obravnavi tožene stranke in s tem bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa ne drži, da bi se sodišče prve stopnje moralo izjasniti o tem, da je tožena stranka trditve tožeče stranke prerekala, saj jih je prerekala v svoji drugi pripravljalni vlogi, in tožena stranka je tista, ki je bila s svojimi navedbami prekludirana.

18. Pritožbeno sklicevanje na sklep VSL I Cp 1989/2015 se po navedenem pokaže kot neupoštevno, saj se je v tem sporu pokazalo, da tožena stranka ni bila neenakopravno obravnavana in vse pritožbene navedbe, ki temeljijo na tem očitku so neupoštevne, dejansko pa z njimi tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa je v sporu majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog in pritožbeno sodišče ne sme upoštevati teh pritožbenih navedb.

19. Nedovoljene so tako naslednje pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbijajo dejanske ugotovitve: - da je sodišče glede računa za 574,49 EUR zapisalo, da tožena stranka ni izkazala, da tega zneska ni prejela, da pa je ta znesek bil predan toženi stranki, kar je potrdila priča K. H. in da se je sodišče prve stopnje v tem delu pri svoji odločitvi očitno oprlo izključno na pričanje priče K. H., ki hkrati predstavlja tudi tožečo stranko in je zato že iz tega razloga potrebno njegovo pričanje upoštevati kot subjektivno; - da sodišče prve stopnje za dokaz omenjenega dejstva sploh ni omenilo zaslišanja zakonite zastopnice toženca, T. N., ki je na zaslišanju izpovedala, da jo je J. K. vprašal, če je že K. prinesel denar za premontažo in je Ž. G. dejal, da ne, ter da je nato N. T. po telefonu poklicala K. H. in ga vprašala, kje je denar, pa ji je sledni dejal, da denarja nima več; - da sodišče prve stopnje v tej zvezi ni upoštevalo, da je tudi priča Ž. G. na zaslišanju izrecno izpovedal, da tega denarja (574,49 EUR v gotovini) nikoli ni dobil, ter da nikdar v podjetju ni bila praksa, da se je gotovina puščala na mizi in čeprav sta kar dve priči izpovedali, da tožnik tožencu 574,49 EUR v gotovini (ki ga je od gospe S. definitivno prejel, kar je potrdila sama priča S., pa tudi sicer to dejstvo med strankama ni bilo sporno) nikdar ni izročil, sodišče teh izpovedb ni upoštevalo, niti ni obrazložilo, zakaj jih ni upoštevalo, po drugi strani pa je upoštevalo izpovedbo priče K. H., kar kaže na evidentno favoriziranje tožeče stranke napram toženi stranki; - da je enako je sodišče prve stopnje tožečo stranko favoriziralo pri ugotavljanju dejstev v zvezi s počeno šipo Mercedesa last K. M., saj je tudi v tem delu največ vere poklonilo subjektivnim pričevanjem prič D. H., M. H. in K. H., ni pa upoštevalo izpovedbe priče M. K., ki je v tem postopku najbolj objektivna priča, saj ni povezana z nobeno izmed pravdnih strank, ta priča M. pa je izpovedal, da je avto v predelavo oddala na sedežu tožene stranke, ter da je bila šipa ob predaji cela, ter da je nato avto prevzela pri tožeči stranki v kraju izven C. (torej v Ž.), ter da je bila šipa ob prevzemu vozila pri tožeči stranki razbita in da je za razbito šipo kriv izključno monter, to je tožeča stranka; - da sodišče prve stopnje te izpovedbe sploh ni upoštevalo, kar je argumentiralo z obstojem nasprotij med izjavami prič, ki jih je predlagala tožena stranka, pri čemer je pri tem kot bistveno poudarilo izjavo priče J. K., ko je ta izpovedala, da je vozilo peljala na testno vožnjo pred izročitvijo vozila v predelavo tožeči stranki, kar za ugotavljanje vzroka počene šipe sploh ni pomembno, oziroma zgolj izkazuje, da je tožena stranka vozilo ob prevzemu pregledala in ugotovila, da ob prevzemu vozilo ni bilo poškodovano in ni pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedbi priče K. H. (ki je izrazito subjektivna priča), ko je ta izpovedala, da do poka šipe pri njihovi montaži ni moglo priti, zakaj pa ni verjelo izpovedbi priče M. K., ko je ta izpovedal o vzroku poka šipe, o tem, kje je poškodovan avto prevzel in kdaj je ugotovil, da je šipa počena, pa ne pojasni.

20. Pritožba sicer meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo izpovedbam določenih prič in ne pričam, za katere pritožba sodi, da bi jim moralo verjeti, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar za takšno kršitve ne gre, saj dokazna ocena, s katero se pritožba ne strinja, ne pomeni, da sodba nima razlogov, zgolj tistih nima, ki bi jih želela pritožba.

21. Če je sodišče dokazno oceno opravilo drugače, kot bi jo po mnenju pritožbe moralo, prav tako to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker zaradi dokazne ocene ni prikrajšana pravica tožene stranke do izjasnitve v postopku, ki je za to imela enake možnosti kot tožeča stranka in ne gre za favoriziranje tožeče stranke.

22. Dokazna ocena kot jo je naredilo sodišče prve stopnje se kaže v ugotovljenem dejanskem stanju, dejansko stanje pa se, kot je že bilo pojasnjeno , v sporu majhne vrednosti, ne more izpodbijati.

23. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožena stranka ni podala dovolj trditev za uveljavljeno pravno podlago na podlagi povzročene škode, merijo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti, kar enako velja za pritožbene navedbe glede uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov.

24. Pritožba tudi v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala zadostnih trditev za presojo utemeljenosti jamčevalnih zahtevkov in odškodninskega zahtevka meni, da bi sodišče to moralo obrazložiti in da ni, vendar pritožba spregleda, da so razlogi v tem, ko je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožena stranka ni podala zadosti trditvene podlage in tako se mu očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni pripetila.

25. Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče v celoti pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke.

26. Pritožba ni obrazloženo izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP).

27. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

28. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): 452. člen ZPP se glasi: “V postopku v sporih majhne vrednosti znaša rok za odgovor na tožbo osem dni. V postopku v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka lahko v 8 dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo. Tožena stranka lahko v 8 dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi.” Op. št. (2): 453. člen ZPP se glasi: “Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v prejšnjem členu, se ne upoštevajo.“ Op. št. (3): povzeto po sklepu VS RS III Ips 158/2009 z dne 10. 6. 2010.