Jedro

Zakon veže upravičenost za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je bil ubit kot talec, le na smrt starša, ne pa da je moralo biti nasilno dejanje storjeno na državnem območju Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1809/2001-6 z dne 11.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.10.2001 in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 18.4.2001, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - otroka ubitega talca, ter odločila, da tožniku tega statusa ne prizna.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka napačno uporabila določbi 1. in 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), ko je štela, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje zahtevanega statusa, ker je bil njegov oče kot talec ubit 16.10.1941 v K., to je izven ozemlja, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije. Po 6. odstavku navedenega člena ZZVN je namreč žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem delu ozemlja bivše Kraljevine Jugoslavije, ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. V obravnavanem primeru je bilo nasilno dejanje po podatkih upravnih spisov nad tožnikovim očetom storjeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije v časovnem okviru iz 1. odstavka istega člena ZZVN. Zato bi tožnik, če bi bil izpolnjen še nadaljnji pogoj, da se je po nasilnem dejanju vrnil v Slovenijo pod pogoji 7. odstavka 2. člena ZZVN, vendar najkasneje do 31.12.1945, ter da je vse odtlej v Sloveniji stalno prebival, izpolnil vse pogoje za priznanje status žrtve vojnega nasilja. Ker ne prvostopni organ ne tožena stranka v postopku nista razjasnila datuma vrnitve tožnika v Slovenijo in vprašanja stalnosti njegovega prebivanja v Sloveniji, bo to potrebno storiti v ponovnem postopku.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno in da ZZVN ne dopušča tako široke razlage določbe 8. odstavka 2. člena tega zakona. Po njenem mnenju so do spornega statusa upravičeni le tisti otroci, ki so bili tako kot njihovi starši, nasilju izpostavljeni na teritoriju sedanje države Slovenije. Drugačna razlaga pogojev iz 1. člena v povezavi z 8. odstavkom 2. člena ZZVN, ki določajo podlago za presojo okoliščin, v katerih je starš izgubil življenje, bi pomenila, določitev različnih pogojev za otroke staršev, ki so izgubili življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po zakonu in za otroke staršev, ki so bili ubiti kot talci. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja mora oseba, ki je bila izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev po določbah 1. člena ZZVN izpolnjevati dva osnovna splošna pogoja oziroma navezni okoliščini in sicer: - državljanstvo Republike Slovenije - izpostavljenost v vojni (torej med okupacijo v II.

svetovni vojni) ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo (leta 1991).

Navedena zakonska določba, za uveljavljanje statusa žrtve vojnega nasilja, nedvomno razlikuje med izpostavljenostjo v vojni, ki je nastala v času okupacije in je bila izvedena nad bivšo Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 in agresijo, ki je bila izvedena nad Republiko Slovenijo. Napačno je zato stališče pritožbe, da ta zakonska določba, za pridobitev zahtevanega statusa žrtve vojnega nasilja, nastalega v času druge svetovne vojne, predpisuje kot omejitveni pogoj izpostavljenost nasilju na območju Slovenije, saj je bila tedaj okupirana tedanja skupna država. Navedene zakonske določbe ni mogoče interpretirati z voljo zakonodajalca, ki naj bi v tem času omejil teritorialno območje, kot meni pritožba, saj bi moral to omejitev izrecno predpisati. Obseg neke pravice (v kolikor obstoji dvom) je potrebno razlagati v korist upravičenca, obseg omejitve pravice, pa zahteva ozko razlago zlasti v primerih, ko gre za javnopravno razmerje (razmerje med posameznikom in državo, za kar nedvomno gre v obravnavanem primeru).

Možnost pridobitve statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starša sta bila ubita zaradi sodelovanja v NOB ali sta izgubila življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali sta bila ubita kot talca, je bila uzakonjena z novelo ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99 z dne 4.6.1999). Ta je v dopolnjenem 8. odstavku 2. člena s posebno določbo opredelila posebne pogoje za pridobitev tega statusa. Ta predpis, ki je veljal v času odločanja o tožnikovi zahtevi, je upravičenost za pridobitev zahtevanega statusa vezal zgolj na smrt staršev, ki sta bila ubita kot talca in pri tem ni pogojeval možnosti za pridobitev tega statusa s tem, da bi moralo biti nasilje nad otrokovimi starši izvršeno na ozemlju Republike Slovenije. Tudi v času pritožbenega postopka uveljavljena novela ZZVN-G (Uradni list RS, št. 43/99 z dne 4.6.1999), ki je za otroka katerega starš je padel, umrl ali je bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB, omejila le na NOB Slovenije, take omejitve za status, ki ga uveljavlja tožnik, ni določila. Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo svoje stališče, da dejstvo, da je tožnikov oče padel kot talec v K., ni zakonska ovira za pridobitev uveljavljenega statusa in je zato neutemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Ker ni podan uveljavljeni pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.