Jedro

Pogodbena določba, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek na dan, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja (odložen). Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške v zvezi z revizijo, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 1.786,33 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je delno obdržalo v veljavi Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. Ig 2005/00003 z dne 1. 3. 2005, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.181,92 EUR (prej 522.874,66 SIT) s pripadki. V ostalem delu, za plačilo zneska 122.065,42 EUR (prej 29,251.757,69 SIT) s pripadki, pa je Sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je v bistvenem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki celotno vtoževano glavnico oziroma tudi znesek 122.065,42 EUR.

Relevantno dejansko stanje 3. Pravdni stranki sta dne 29. 8. 2001 sklenili Kooperantsko pogodbo, št. 3/160 (priloga A2), s katero sta se dogovorili, da tožeča stranka kot izvajalec opravi dobavo in montažo strojnih in elektro instalacij in opreme pri projektu dodatnega zasneževanja in izgradnje trisedežnice na smučišču ... Navedeni projekt je prevzela družba B. d.d. (družba mati tožene stranke) na podlagi gradbene pogodbe, sklenjene z družbo S. d.o.o. (investitor). Tožena stranka je bila operativni izvajalec projekta in je sklenila kooperantsko pogodbo s tožečo stranko. V 6. členu Kooperantske pogodbe je določena dinamika plačevanja tožeči stranki, ki je odvisna od plačevanja investitorja toženi stranki. Preostanek obračunske vrednosti naj bi tožena stranka plačala tožeči stranki na dan, ko bo prejela 100 % plačilo s strani investitorja. Investitor S. d.o.o. je bil dne 9. 1. 2006 po zaključku stečajnega postopka izbrisan iz sodnega registra. Tožena stranka (natančneje družba B. d.d.) je v stečaju prejela poplačilo svojih terjatev v 7,1476 % deležu. Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 4. Tožena stranka uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Uradni list RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, ki se uporabi na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D; Uradni list RS, št. 45/08). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Revidentka navaja, da je pritožbeno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, in sicer 6. člen Kooperantske pogodbe. Plačilo tožene stranke naj bi bilo vezano na bodoče, negotovo dejstvo, kar pomeni, da gre za pogoj in ne za rok. Razlaga določbe 6. člena Kooperantske pogodbe naj bi bila odvisna tudi od ugotovljene volje pravdnih strank, katere pa sodišče druge stopnje ne bi smelo spreminjati, ne da bi opravilo obravnavo. Z nasprotnim ravnanjem naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in toženi stranki kršilo pravici do izjavljanja in do učinkovitega pravnega sredstva.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Razlogi za zavrnitev revizije 7. Pogodba je sklenjena pod pogojem, če sta njen nastanek ali prenehanje odvisna od negotovega dejstva (prvi odstavek 74. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami; ki se uporabi na podlagi 1.060. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Uradni list RS, št. 83/2001). Če se odložni pogoj ne izpolni, pogodba nima učinkov za nobeno stranko. V obravnavanem primeru pa je situacija bistveno drugačna. Stranki sta sklenili nepogojno pogodbo, ki je začela učinkovati takoj. Tožeča stranka je svoj del obveznosti tudi izpolnila, dokončno plačilo tožene stranke pa je bilo odloženo do trenutka prejema plačila s strani investitorja. Pogodbena določba, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek na dan, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja (odložen). Od izpolnitve tako določenega pogoja je odvisna le dospelost terjatve tožnika oziroma čas izpolnitve obveznosti toženke. Vendar pa neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen (314. člen ZOR), zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev. Takšno stališče se je uveljavilo tudi v sodni praksi; glej na primer odločbo VSH, Rev 1354/87 z dne 11. 2. 1988 (objavljeno v "Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del)", 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k 642. členu, stran 887), ter odločbo VGSJ, opr. št. SI 1245/70 z dne 14. 12. 1970 (objavljeno v zbirki Pregled sodne prakse in literature, "Obligacijska razmerja - posebni del", Gospodarski vestnik, Ljubljana 1988, stran 195). Navedeni odločbi sta bili sprejeti na isti pravni podlagi, to je ob uporabi 623. člena ZOR, ki je relevanten tudi v obravnavani zadevi.

8. Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje brez opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ni utemeljen. Sodišči nižjih stopenj sta namreč le različno interpretirali določbo 6. člena Kooperantske pogodbe, kar pa ni bilo povezano z ugotavljanjem dejanskega stanja. Šlo je le za razlago pogodbe (njenega 6. člena), ne pa morebiti za ugotavljanje pogodbene volje strank. Pri razlagi konkretne pogodbene določbe se prvenstveno izhaja iz njene umeščenosti v kontekst celotne pogodbe ter iz vrste in namena sklenjene pogodbe (šele podredno pa iz skupnega namena pogodbenikov). Glede na to, da gre pri obravnavani pogodbi za pogodbo o delu (kooperantsko pogodbo), pri kateri je odplačnost bistvena sestavina (623. člen ZOR), bi moral biti prenos rizika za primer stečaja investitorja izrecno in jasno določen, kar pa iz določbe 6. člena Kooperantske pogodbe ne izhaja. Dogovor, da bo naročnik plačal izvajalcu tedaj, ko bo njemu plačal investitor, namreč ne ureja situacije, če investitor sploh ne bi plačal. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje s strani sodišča druge stopnje tako temelji na drugačni pravni interpretaciji in razumevanju določbe 6. člena Kooperantske pogodbe, ne pa na drugače ugotovljenem dejanskem stanju. Sicer pa je takšna interpretacija sodišča druge stopnje po oceni Vrhovnega sodišča tudi materialnopravno pravilna.

9. Tožena stranka pri očitku, da ji je bila kršena pravica do izjavljanja, ne navede natančneje, katera so tista odločilna dejstva, o katerih se naj ne bi imela možnosti izjaviti, niti ne pojasni, kako bi ta dejstva lahko pripeljala do drugačne odločitve (prvi odstavek 339. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Zato tudi ta očitek ni utemeljen.

10. Uveljavljani revizijski razlogi glede na navedeno niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ter prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka ni uspela s pravnim sredstvom, zato je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. Stroški odgovora na revizijo skupaj z 20% DDV in sodno takso znašajo 1.786,33 EUR. Sicer pa tožena stranka sama krije stroške revizije.