Jedro

Določba prvega odstavka 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Drugi odstavek istega člena določa, da če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.

Iz sodne prakse izhaja, da gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da v izreku sodbe izreče pogoj, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Prisodi tožniku torej nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahteval. Teorija v primeru delne neizpolnitve poudarja, da je treba izhajati iz okoliščin primera. Če je popolna izpolnitev bistven element med strankama, je treba delno delno neizpolnitev obravnavati enako kot neizpolnitev, sploh če obveznost nasprotne stranke ni deljiva. Ta ima v tem primeru pravico uveljavljati ugovor v celoti in zadržati svojo izpolnitev toliko časa, dokler stranka, ki zamuja, ni pripravljena izpolniti manjkajočega dela pomanjkljive izpolnitve.

Tožničina izpolnitev je deljiva (plačilo kupnine po delih), toženkina pa ne (izstavitev zk. listine), zato je toženkin ugovor neizpolnjene pogodbe utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom 000 v korist tožnika do 287/1000, ob njeni istočasni izpolnitvi pogodbene obveznosti, to je plačilu 91.653,62 EUR na transakcijski račun tožene stranke po pogodbi o dolgoročnem kreditu z dne 2. 7. 2007 št. K 811/2007, vse v roku 60 dni.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini z ID znakom 000 v korist tožnika do 287/1000. Tožeči stranki je naložilo toženi plačati stroške postopka v višini 2.474,67 EUR v roku 15 dni.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in Višjemu sodišču v Ljubljani predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo njene pravdne stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, njej pa povrne pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v pritožbi.

5. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je tožena stranka po rednem izpisku iz zemljiške knjige lastnica nepremičnine z ID znakom parcele 000 do celote. Tožeča stranka je 23. 1. 2013 kot kupec sklenila s toženo stranko kot prodajalcem prodajno pogodbo. Predmet pogodbe je prej navedena nepremičnina, na kateri je vpisana lastninska pravica E. d. o. o., L. do celote in ki v naravi predstavlja stanovanjsko poslovni objekt na naslovu L. in se prodaja 287/1000 del nepremičnine. Kupnina je bila določena v višini 113.069,11 EUR in se jo je zavezala plačati tožeča stranka v preostanku 91.653,62 EUR na transakcijski račun tožene stranke po pogodbi o dolgoročnem kreditu z dne 2. 7. 2007 (3. in 4. člen Prodajne pogodbe, št. pogodbe K 818/2997). Iz vpogleda v redni izpis iz sodnega registra za toženo stranko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v stečajnem postopku.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za vzajemno neizpolnjeno pogodbo v smislu 2. točke drugega odstavka 24. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), saj nobena od strank svoje obveznosti iz prodajne pogodbe ni izpolnila v celoti. Iz podatkov spisa še izhaja, da je bila ob pričetku stečaja tožena stranka lastnica sporne nepremičnine, tožeča pa je plačala le manjši del kupnine. Stečajno sodišče je štelo, da se je tožena stranka z razlogi za odstop od pogodbe po določilih ZFPPIPP seznanila že ob sami prijavi terjatve, pri čemer je tožeča stranka takrat le prijavila terjatev in uveljavljala izločitveno pravico na tej nepremičnini, ni pa upravitelja obvestila o vzajemno delno neizpolnjeni dvostranski pogodbi. To je upravitelj izvedel šele v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 2176/2015, ko je to dejstvo v tisti zadevi navedla tožnica. Ko je upravitelj zahteval razvezo pogodbe zaradi vzajemno neizpolnjenih obveznosti, je stečajno sodišče njegov predlog kot prepozen zavrnilo.

7. V tem postopku tožeča stranka zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za citirani del nepremičnine, za katero kupnine nesporno ni plačala v celoti, pač pa le v manjšem delu. Kupnina je znašala 113.069,11 EUR, neplačanih je ostalo še 91.653,62 EUR, torej pretežni del tožničine obveznosti. Na drugi strani tožena stranka zatrjuje, da tožnica v sporni nepremičnini stanuje, česar zadnja ni zanikala.

8. Materialnopravni razlogi sodišča prve stopnje so napačni. V primeru, ko je ena od pogodbenic v stečajnem postopku, ni mogoč odstop od pogodbe po tretjem odstavku 117. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj za primere neizpolnitve pogodbe velja specialna ureditev po 267. členu ZFPPIPP o odstopu od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe.

9. Prav pa ima tožena stranka, ki v pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2018 (list. št. 31) navaja, da podrejeno, za primer, da bi sodišče štelo, da pogodba obstoji in da jo tožena stranka mora izpolniti, ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler je ne izpolni tožnica.

10. Določba prvega odstavka 101. člena OZ določa da, če v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Drugi odstavek istega člena določa da, če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.

11. Iz sodne prakse1 izhaja, da gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da v izreku sodbe izreče pogoj, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Prisodi tožniku torej nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahteval.2

12. Teorija3 v primeru delne neizpolnitve poudarja, da je treba izhajati iz okoliščin primera. Če popolna izpolnitev bistven element med strankama, je treba delno delno neizpolnitev obravnavati enako kot neizpolnitev, sploh če obveznost nasprotne stranke ni deljiva. Ta ima v tem primeru pravico uveljavljati ugovor v celoti in zadržati svojo izpolnitev toliko časa, dokler stranka, ki zamuja, ni pripravljena izpolniti manjkajočega dela pomanjkljive izpolnitve.

13. Kot že navedeno, tožničina izpolnitev je deljiva (plačilo kupnine po delih), toženkina pa ne (izstavite zk. listine), zato je toženkin ugovor neizpolnjene pogodbe utemeljen.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo izstavitev iz zemljiškoknjižne listine, tožeči stranki pa da plača manjkajoči del kupnine. Določilo je rok za izpolnitev 60 dni (313. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki bo na eni strani omogočil tožnici, da zbere potrebna sredstva, če jih nima, na drugi pa bo omogočil priliv sredstev v stečajno maso tožene stranke, sledil načelu hitrosti stečajnega postopka in toženki dal čas za pripravo listin za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Po tehtanju vseh okoliščin je pritožbeno sodišče ocenilo rok 60 dni kot primeren.4

15. Glede na to, da je vsaka od strank deloma uspela, je pritožbeno sodišče stroške odmerilo po uspehu in vsaki stranki v breme naložilo lastne stroške pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Glej sklep VS RS II Ips 253/2015 z dne 8.6.2017. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 266/1993 z dne 27. 1. 1994, II Ips 561/1999 z dne 11. 5. 2000, II Ips 661/2001 z dne 29. 8. 2002 in II Ips 456/2004 z dne 25. 1. 2006, primerjaj tudi A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2005, str. 31 3 Glej Juhart. M., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, 2003, 1. knjiga str. 555. 4 Glej Ude. L., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga. str. 55 in nasl.