Jedro

V sodni praksi je sprejeto stališče, da se zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, ne more uspešno upirati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, le s trditvami o prostorski in kadrovski stiski. V primeru, ko bi vsi izvajalci navedli enak zadržek, bi se namreč lahko izkazalo, da je ukrep sprejema na varovani oddelek neizvedljiv. To pa ni sprejemljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tem postopku odločalo o sprejemu nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve. Ugotovilo je, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji za sprejem, ki jih določa 74. člen Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr).

Nasprotni udeleženec, ki je trenutno še nameščen v enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor na podlagi varnostnega ukrepa po 70a členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), trpi za paranoidno shizofrenijo. Ker ob nadaljevanju bolnišničnega zdravljenja ni pričakovati izboljšanja njegovega zdravstvenega stanja, je le to zaključeno. Ker pa zaradi kronificirane bolezenske simptomatike ter zlorabe psihoaktivnih substanc, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, ogroža svoje življenje in življenje drugih ter tudi svoje zdravje(1), potrebuje stalno oskrbo in varstvo. Tega pa v domačem okolju ali na drug način ni mogoče zagotoviti. V konkretnem primeru vzrokov in ogrožanja tudi ni mogoče odpraviti z drugimi oblikami pomoči izven socialno varstvenega zavoda. Nasprotni udeleženec namreč nujno potrebuje kontrolo nad rednim uživanjem zdravil oziroma terapijo, saj bi sicer prišlo do ponovitve akutnega stanja bolezni. Potrebuje tudi možnost sprotnega reševanja konfliktov zaradi frustracijske tolerance. Glede na to, da so vsi štirje zavodi, ki imajo verificirane varovane oddelke, zaradi prezasedenosti podali negativno mnenje glede sprejema nasprotnega udeleženca, je sodišče izbiro oprlo na mnenje izvedenca o tem, kateri je za nasprotnega udeleženca najprimernejši. Z izpodbijanim sklepom je odločilo, da se nasprotnega udeleženca A. A. sprejeme v varovani oddelek Socialno varstvenega zavoda H. (v nadaljevanju SVZ H.) za čas enega leta, šteto od dneva sprejema.

2. Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga SVZ H. Sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Uvodoma opozarja na pogoj, ki je določen v 6. alineji prvega odstavka 76. člena ZDZdr ter Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva, po katerem o izpolnjevanju pogojev za sprejem odloča komisija.

V konkretnem primeru je pritožnik, enako kot ostali trije posebni socialno varstveni zavodi, sodišče obvestil, da nasprotnega udeleženca ne more sprejeti, saj so prostorske kapacitete že presežene in posledično ne more več zagotavljati pogojev, ki jih narekuje Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja. Ima skupaj štiri bivalne enote, ki so popolno zasedene, vanje pa ne more in ne sme sprejeti več kot dvanajst oseb na enoto, saj sicer ne bi mogel več zagotavljati varnosti, ki je predpisana s Pravilnikom o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter postopku njihove verifikacije (v nadaljevanju Pravilnik). Opozarja tudi na to, da je v SVZ H. že sedaj največja koncentracija oseb (v varovanem oddelku ima nameščenih skoraj trikrat več oseb, kot jih je dolžan sprejeti vsak posebni socialnovarstveni zavod) z najhujšimi oblikami motenj, kar že samo po sebi pomeni hudo nevarnost za življenje in zdravje varovancev kot tudi osebja. Ob dodatnih namestitvah je nevarnost še večja. Odgovornosti za varnost osebja in varovancev v takšnih pogojih ne more prevzeti. SVZ H. je dolžan zagotavljati tudi namestitev za varovance, ki so sicer nameščeni na drugih oddelkih, če nastopi potreba za to. Tako je v preteklem letu namestitev na varovanem oddelku začasno potrebovalo kar 91 varovancev, na podlagi sklepa sodišča so bili prisiljeni sprejeti še šest stanovalcev, prejeli pa so še dva sklepa.

Meni, da razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo kot podlago za izbiro zavoda, takšne izbire ne utemeljujejo. Vsi zavodi, ki imajo verificirane oddelke, morajo izpolnjevati enake pogoje. V pogledu strokovnega dela, možnosti psihiatrične obravnave, nadzora in timskega dela so pogoji zato povsod enaki. Ni pa sodišče ugotavljalo, ali imajo enako ali večje število zaposlenih glede na kapacitete. Opozarja še na dolžnost vsakega od zavodov, da preveri možnost izpolnjevanja pogojev za sprejem uporabnika; na to, kdo je uporabnik njihovih storitev; da je zavod izvajalec, ki deluje kot javni zavod ali koncesionar; na dogovor o regijskem nameščanju uporabnikov na varovane oddelke ter na prakso Višjega sodišča v Celju, ki poudarja, da je treba pri odločitvi skrbno raziskati vse okoliščine v smeri oblike institucionalnega varstva, ki jo udeleženec potrebuje in upoštevati tudi prostorske zmožnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V postopku odločanja o sprejemu v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda mora sodišče, poleg ugotovitve obstoja pogojev iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr, odločiti tudi o tem, v kateri zavod naj bo oseba nameščena. Ugotoviti mora, kateri od zavodov lahko osebi nudi potrebno obliko institucionalnega varstva, ki ga zagotavlja država. Pri odločitvi upošteva želje in osebne okoliščine osebe ter morebitni predlog najbližje osebe. Pridobiti mora tudi mnenje zavoda, ki je namenjeno ugotavljanju, ali zavod lahko zagotovi ustrezne pogoje za namestitev osebe v varovani oddelek (79. člen ZDZdr). Ni pa to mnenje za sodišče zavezujoče, saj je le eden od elementov, ki so podlaga za odločitev. V sodni praksi je sprejeto tudi stališče(2), da se zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, ne more uspešno upirati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, le s trditvami o prostorski in kadrovski stiski. V primeru, ko bi vsi izvajalci navedli enak zadržek, bi se namreč lahko izkazalo, da je ukrep sprejema na varovani oddelek neizvedljiv. To pa ni sprejemljivo.

5. In za tak primer gre tudi v tej zadevi. V pritožbenem postopku tako ni izpodbijano, da je pritožnik eden od izvajalcev institucionalnega varstva v varovanem oddelku, ki ima potrebno verifikacijo. Poleg njega so takšni zavodi še Dom N., Dom L. in SVZ D. Vsi so sodišče prve stopnje obvestili, da so njihove prostorske omejitve presežene in zato nasprotnega udeleženca ne morejo sprejeti. Vsi, ne le pritožnik, so svoje trditve ustrezno argumentirali(3). Drugih razlogov, ki bi lahko pomenili oviro za sprejem, niso navajali in tega pritožnik v pritožbi niti ne trdi. Res je sicer, da so morali vsi zavodi, saj imajo verificirane oddelke, izpolnjevati enake kadrovske, tehnične in prostorske pogoje po Pravilniku, a to samo po sebi še ne pomeni, da so v vseh pogledih izenačeni. Vedno je namreč mogoče, da je posamezen zavod glede določenega pogoja boljši od drugega. Sodišče prve stopnje je zato pri izbiri zavoda svojo odločitev utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca, ki je pritožnika v pogledu načina dela (timsko delo, razpoložljiv psihiater, spremljanje in nadzor) zaradi potreb nasprotnega udeleženca označil za najbolj primernega. Ob tem sodišče tudi ni bilo vezano na dogovor o regijskem nameščanju uporabnikov na varovane oddelke, ki naj bi bil sprejet na ravni Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ne le, da zakon podlage za to ne daje, z njim niti ni bilo seznanjeno.

6. V zvezi z izbiro zavoda, v katerega bo sprejet nasprotni udeleženec, je neutemeljen tudi očitek, da bi moralo sodišče konkretneje preverjati, ali imajo posamezni zavodi, ki imajo verificirane varovane oddelke, enako ali večje število zaposlenih glede na število varovancev ter (vsaj tako je razumeti pritožbo) s tem obseg (sicer pri vseh ugotovljene) prekoračitve kapacitet. To namreč ni naloga sodišča v tem postopku. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da pritrjuje pritožniku, da se zaradi prostorske in kadrovske stiske v zavodih zmanjšuje varnost varovancev in zaposlenih, prihaja pa tudi do prekoračitve največjega števila oseb, ki so po 4. členu Pravilnika lahko nameščene v eni bivalni enoti (največ dvanajst oseb). Vendar pa gre pri tem za sistemski problem države, ki ga je slednja na sistemski ravni tudi dolžna rešiti in s tem omogočiti spoštovanje predpisov, ki jih je sama sprejela in s katerimi se je zavezala, da bo osebam, ki za to izpolnjujejo pogoje, nudila institucionalno varstvo na predpisanem (tehničnem, prostorskem in kadrovskem) nivoju. Povedano drugače: problema preobremenjenosti zavodov ni mogoče reševati tako, da se ukrepa sprejema v varovani oddelek sploh ne izvede.

7. Pritožnica se v pritožbi sklicuje tudi na Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva ter mnenje, ki ga glede sprejema poda Komisija za sprejem, vendar ne obrazloži, kakšen pomen naj bi imel ta pravilnik in mnenje komisije v konkretnem primeru ob upoštevanju, da se v pravilniku predpisan postopek (in mnenje komisije) uporablja za sprejem oseb, ki vložijo prošnjo (in ne za tiste, ki so v zavod sprejete na podlagi sklepa sodišča). Pritožbeno sodišče na ta del pritožbe bolj konkretno zato ne more odgovoriti. Enako velja za pritožbene navedbe o tem, kako so zavodi registrirani, kdo je uporabnik in v kakšni statusni obliki zavodi izvajajo institucionalno varstvo.

8. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Op. št. (1): V psihiatrično bolnišnico je že bil pripeljan zaradi fizičnega nasilja in obravnavan zaradi kaznivega dejanja, bil je nasilen do svojcev (s kladivom je poškodoval očeta), poskušal je storiti tudi samomor.

Op. št. (2): Primerjaj sklep VS RS II Ips 351/2013, sklep VSL I Cp 2211/2015, sklep VSK II Cp 415/2014 in druge.

Op. št. (3): Glej mnenje Doma N. na list. št. 10 in 83, Doma L. na list. št. 13 in 74 ter SVZ D. na list. št. 9 in 81.