Jedro

Grajo dokazne ocene predstavljajo revizijske trditve (da "račun št. 7/90 ni bil ocenjen v pravilni smeri njegove izdaje" - ker da naj bi bil izstavljen fiktivno, da drugi toženec nikoli ni zahteval plačila, da "pridobljeni kredit s strani tožnice ni bil kadarkoli nakazan tožencu", da "izpodbijani sodbi ... nekritično ocenjujeta navedbe tožnice in prvo ter drugo tožene stranke v zadevi N 27/89 Okrajnega sodišča v Kamniku" ter da "diskriminatorno in nekritično obravnavata tudi primerjavo zaslužkov tožnice in drugo toženca"). Revidenta v tej zvezi sicer zatrjujeta, da naj bi šlo za nasprotja med razlogi sodb in dokazili. V čem konkretno naj bi ta nasprotja bila, revidenta ne povesta, revizijsko sodišče pa kakih nasprotij tudi ne vidi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je lastnica nove hiše, ki je zgrajena na parc. št. 106/I k.o... ter da ta nepremičnina (hiša z zemljiščem) ne spada v solastno premoženje pravdnih strank, pri čemer se prometna vrednost deležev tožencev na tem zemljišču kot odškodnina poračuna v razdelitvenem postopku. Tožence je tudi zavezalo, da morajo tožnici izročiti ustrezno zemljiškoknjižno listino, prva dva toženca pa še, da ji morata povrniti 1.051.258 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo sta se pritožila prva toženka in drugi toženec, pritožbeno sodišče pa je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Staliče obeh sodišč je, da je tožnica z gradnjo na sicer solastnem zemljišču, a z vednostjo oziroma v soglasju s ostalimi solastniki, pridobila (izključno) lastninsko pravico (analogna uporaba 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80 - 36/90).

Zoper to sodbo vlagata revizijo prva toženka in drugi toženec.

Uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (pri čemer pa obrazložita le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 58/2003, v nadaljevanju ZPP) in predlagata spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Navajata, da pritožbeno sodišče neutemeljeno soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča. Menita, da je zmotna ugotovitev, da prva toženka in drugi toženec dogovora o skupni gradnji nista dokazala. Izvedeni dokazi so namreč pokazali, da so se pravdne stranke kot solastniki dogovorili o skupni gradnji na parc. št. 106/I. S skupnim delom in s skupnimi sredstvi so zgradili nadomestno stavbo na račun stare stanovanjske hiše v M. Dogovor med tožnico, prvo toženko in drugim tožencem je bil, da bo vsak od njih po svojih močeh prispeval k skupni gradnji. Sodbi sodišč druge in prve stopnje ne upoštevata dejstva, da sta prva toženka in drugi toženec sodelovala pri gradnji kot investitorja, pri čemer pa nimata ustreznih dokumentov zgolj zato, ker je pisarniško administretivne zadeve v zvezi s skupno gradnjo vodila tožnica. To sta potrdila tako prva toženka kot drugi toženec, pri čemer je drugi toženec predložil celo spisek soinvestiranja v skupno gradnjo, a ga izvedenka ni povzela po pravilih stroke. Tudi račun št. 7/90 ni bil ocenjen v pravilni smeri. Izstavljen je bil namreč le fiktivno, zaradi pridobitve kredita, saj drugi toženec na njegovi podlagi nikoli ni zahteval plačila. Dejstva tako več kot jasno kažejo na kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstajajo nasprotja med razlogi sodb in dokazili. Sodbi sodišč druge in prve stopnje tudi nekritično ocenjujeta navedbe tožnice ter prve toženke in drugega toženca v zadevi N 27/89 Okrajnega sodišča v Kamniku ter diskriminatorno in nekritično obravnavata primerjavo zaslužkov tožnice in drugega toženca. Izvedenka gradbene stroke bi morala izračunati solastninske deleže po zatrjevanih vlaganjih pravdnih strank. Sodišči druge in prve stopnje se v bistvo spora sploh nista spuščali. Bistveno izhodišče je dogovor o skupni gradnji nadomestne stavbe, ne pa nedokazana tožničina trditev, da takšnega dogovora med strankami ni bilo.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 270. člena ZPP), so brez pomena revizijske trditve (tako rekoč vse), ki gredo v tej smeri. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z očitki, da "pritožbeno sodišče v nasprotju z v spisu izkazanimi in dokazanimi dejstvi neutemeljeno soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je tožnica s svojimi sredstvi in delom zgradila predmetno hišo z vednostjo in soglasjem tožencev, ter tako na ogirinaren način pridobila lastninsko pravico na predmetni nepremičnini, prav tako pa v nasprotju z izvedenimi dokazi zatrjuje, da prvo toženca "dogovora o skupni graditvi nista dokazala", da "dejansko iz izvedenih dokazov .... jasno izhaja, da so se pravdne stranke kot solastniki dogovorili o skupni gradnji", da je med njimi "obstajal skupen dogovor, da tožnica in prvo in drugo tožena stranka, skupaj kot solastniki zemljišča in stare stavbe .... s skupnim delom in skupnimi sredstvi zgradijo nadomestno stavbo na račun stare stanovanjske stavbe v M.", ter da "dogovor med pravdnimi strankami brez tretje tožene stranke je bil, da vsak od udeležencev tega dogovora po svojih močeh prispeva k skupni gradnji".

Iz istega razloga je jalova tudi revizijska navedba, da sodbi sodišča druge in prve stopnje "ne upoštevata dejstva, da sta prvo in drugo tožena stranka sodelovali pri citirani gradnji kot investitorja, pri čemer pa glede na to, da je pisarniško administrativne zadeve v zvezi s to skupno novogradnjo vodila tožnica, toženca zgolj iz tega razloga nimata ustreznih dokumentov". Enako velja za naslednjo revizijsko trditev: "Tako prvo kot drugo tožena stranka sta izpovedali, drugo tožena stranka pa je v spis predložila spisek njegovega soinvestiranja v skupno gradnjo, ki pa ga izvedensko mnenje, ki sta ga oba toženca strokovno grajala, ne povzema po pravilih stroke. Šele tovrstna ocena lahko da delno izhodišče za morebitne določitve deležev sodelujočih v skupni gradnji". Grajo dokazne ocene predstavljajo tudi nadaljne revizijske trditve (da "račun št. 7/90 ni bil ocenjen v pravilni smeri njegove izdaje" - ker da naj bi bil izstavljen fiktivno, da drugi toženec nikoli ni zahteval plačila, da "pridobljeni kredit s strani tožnice ni bil kadarkoli nakazan tožencu", da "izpodbijani sodbi ... nekritično ocenjujeta navedbe tožnice in prvo ter drugo tožene stranke v zadevi N 27/89 Okrajnega sodišča v Kamniku" ter da "diskriminatorno in nekritično obravnavata tudi primerjavo zaslužkov tožnice in drugo toženca"). Revidenta v tej zvezi sicer zatrjujeta, da naj bi šlo za nasprotja med razlogi sodb in dokazili. V čem konkretno naj bi ta nasprotja bila, revidenta ne povesta, revizijsko sodišče pa kakih nasprotij tudi ne vidi. Glede tega revizijskega očitka (ki je zgolj ponovljen pritožbeni očitek - le da v še bolj pavšalni obliki) velja zato vse, kar je tožencema odgovorilo že pritožbeno sodišče (gl. 3. odstavek na 3. strani izpodbijane sodbe).

Ker je na ugotovljeno dejansko stanje (pritožbeno sodišče ga je pregledno razčlenilo - gl. alineje na 4. strani spodaj in na 5. strani izpodbijane sodbe) materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.