Jedro

Potem, ko je tožena stranka pravilno ugotovila, da je treba vlogo stranke obravnavati kot predlog za obnovo postopka, ni imela več podlage, da je o tej vlogi odločala kot o pritožbi.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se 1. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 8. 1. 2001, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbo zdaj tožeče stranke v 1. točki izreka zavrgla, v 2. točki izreka pa je odločila, naj Območna geodetska uprava A, Izpostava A pritožbo tožeče stranke z dne 17. 3. 2000 šteje kot predlog za obnovo postopka. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ z odločbo v zemljiškem katastru ugotovil in evidentiral spremembe katastrskih podatkov za parceli št. 31 in 32/2, obe k.o. B. Odločba je bila izdana lastnici navedenih parcel AA. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila prvostopna odločba izdana 13. 8. 1984. Dokončna in pravnomočna je postala 24. 1. 1996. (Pri)tožnik je na prvostopno odločbo podal pritožbo dne 17. 3. 2000. Ker je prvostopna odločba postala pravnomočna pred vložitvijo pritožbe, je s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom ni mogoče več izpodbijati, temveč se lahko zahteva obnova postopka. Zato je tožena stranka pritožbo kot prepozno zavrgla v skladu s 1. odstavkom 239. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) in naložila prvostopnemu organu naj pritožbo obravnava kot predlog za obnovo postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita. Že v pritožbi je navedla, da je prvostopno odločbo prejela 1. 3. 2000 in v petnajstih dneh od dneva prejema vložila pravočasno pritožbo. Zaključek tožene stranke, da je postala prvostopna odločba dokončna in pravnomočna, ker je bila vročena AA, je nezakonit. Predmet prvostopne odločbe je bila delitev parc. št. 31 in 32/2 k.o. B, ki je še vedno predmet postopka po pokojni BB in je v zemljiški knjigi vpisana plomba s prepovedjo razpolaganja do pravnomočno zaključene pravdne zadeve. Tožeča stranka je lastnica sosednje parcele št. 32 k.o. B in spremembe brez soglasja lastnika te parcele niso dopustne, poleg tega pa na parc. št. 31 k.o. B stoji tudi garaža v izmeri 28 m2, ki je njena last. Glede na navedene okoliščine tožeča stranka meni, da bi morala biti stranka v postopku, pa ji prvostopni organ tega statusa ni priznal. Prvostopna odločba zato ne more postati pravnomočna v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, ker ji ni bila nikoli vročena in je tako šteti rok za pritožbo za tožečo stranko od tedaj, ko je odločbo prejela. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Stranka z interesom v tem postopku AA, v odgovoru na tožbo navaja, da tožeči stranki, ki je njen sedaj že pokojni brat (ki je umrl 24. 3 2001), ni mogel biti v postopku priznan status stranke, saj ni bil nikoli lastnik predmetnih dveh parcel. Tožnika je pok. mati BB z oporoko razdedinila, vse nepremično premoženje pa z oporoko naklonila stranki z interesom. Zapuščinski postopek po materi res še ni končan zaradi spora o nujnem deležu, ki ga uveljavlja tožnik, toda prvostopna odločba in njena izvršitev v naravi nima na izid spora nobenega vpliva. Tožba je zato brezpredmetna, saj odločitev, ki je s tožbo napadena, ne posega v pravice in interese tožnika Kar pa zadeva garaže, ki jo je zgradil tožnik na parceli št. 31, ki ni njegova last, pa stranka z interesom navaja, da je črnogradnja in zato ne more služiti kot argument za uveljavljanje interesov in pravic.

Tožba je delno utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

Po ZUP/86 (Ur. list SFRJ, št. 47/86 - preč. bes. v zvezi z 324. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. list RS, št 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) je pritožba edino redno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati konkretni upravni akt prve stopnje, ki še ni postal dokončen v upravnem postopku. Dokončen postane upravni akt v vsakem primeru, ko se izteče pritožbeni rok za stranke, ki jim je bila prvostopna odločba vročena, če pritožbe niso vložile oziroma, ko je o pritožbi stranke, ki je pritožbo vložila pravočasno, odločeno v pritožbenem postopku. Zoper dokončno odločbo pritožbe kot rednega pravnega sredstva ni mogoče več vložiti. Za vložitev pritožbe zoper prvostopno odločbo so upravičene tudi stranke, ki v postopku niso sodelovale, pa menijo, da bi zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi v njem morale sodelovati. V takem primeru se šteje, da so pritožbo vložile pravočasno, če jo vložijo, dokler ni končan postopek za stranke, ki so sodelovale v postopku. Po izteku tega roka je treba njihovo pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka, in sicer iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86 oziroma skladno s 324. členom ZUP, po 9. točki 260. člena ZUP. To pravilo, ki ga je izoblikovala doslej enotno izvajana praksa, je izrecno uzakonil novi ZUP v 235. členu, ki določa, da če se stranka, ki ni bila udeležena v postopku, pritoži tedaj, ko se je pritožbeni rok že iztekel za vse stranke, ki so bile udeležene v postopku, se pritožba obravnava kot predlog za obnovo postopka.

V obravnavanem primeru je tožnik vložil pritožbo potem, ko je postala prvostopna odločba v predmetnem postopku dokončna in tudi pravnomočna. Glede na tako stanje stvari je tožena stranka, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pravilno ugotovila, da je treba tožnikovo prepozno pritožbo obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Kljub pravilni ugotovitvi pa je odločitev tožene stranke v 1. točki izreka, v kateri je odločila o pritožbi in jo zavrgla, napačna. Potem ko je tožena stranka pravilno ugotovila, da je treba vlogo stranke obravnavati kot predlog za obnovo postopka, ni imela več podlage, da je o tej vlogi odločala kot o pritožbi. Zato je njeno odločitev v 1. točki izreka izpodbijane odločbe treba odpraviti. Pravilna pa je odločitev tožene stranke v 2. točki izreka. Z napotilom prvostopnemu organu, naj šteje pritožbo kot predlog z obnovo postopka, je tožena stranka zadevo vrnila prvostopnemu organu in se s tem izrekla za nepristojno za odločanje o predlogu. Po presoji sodišča je ravnala tožena stranka pravilno, saj iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bila lahko pristojna za odločanje o predmetnem predlogu za obnovo postopka.

Glede na navedeno je sodišče tožbi delno ugodilo in 1. točko izpodbijane odločbe odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), glede 2. točke izreka pa je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.