Jedro

Z odločbo, na katero se sklicuje upravni organ v izpodbijani odločbi, C. C., ni bil postavljen skrbnik za poseben primer, zato bi moral organ o postavitvi skrbnika odločiti z izpodbijano odločbo. Ker tega zaradi zmotne ugotovitve, da je o tem že pravnomočno odločeno, ni storil in ker zato tudi ni vsebinsko presojal tožničinih navedb v zvezi s postavitvijo skrbnika za poseben primer, je odločitev o vrnitvi premoženja pokojnemu C. C. zaradi kršitve 67. člena ZDen že iz tega razloga nezakonita.

Upravičenec ima v primeru, ko se nepremičnina vrne v naravi, pravico zahtevati odškodnino do polne vrednosti, to je do vrednosti premoženja v stanju ob podržavljenju, ki se izračuna ob upoštevanju pravila iz prvega odstavka 44. člena ZDen. Odškodnina, ki se prizna upravičencu, če se vrne nepremičnina, na kateri je le še porušen objekt, ne sme preseči te vrednosti. Povedano drugače, upravičenec, ki se mu v naravi vrne nepremičnina, na kateri je porušen objekt, ne more dobiti več, kot če bi namesto vračila nepremičnine v naravi zahteval odškodnino. V ZDen tako ni podlage za priznanje dodatne odškodnine zaradi stroškov odstranitve ruševin in obnove objekta.

Izrek

I. Tožbama se delno ugodi tako, da se odpravijo 1., 2., 3., 4., 5. in 6. točka izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Kranj št. 321-113/1992-958 z dne 2. 10. 2019 ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. V preostalem delu se tožbi zavrneta.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki A. A. povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR, tožniku B. B. pa v znesku 469,70 EUR, obema v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano prvostopenjsko dopolnilno odločbo je prvostopenjski organ v 1. točki izreka upravičencu C. C., rojenem leta 1865 in umrlem leta 1946, priznal odškodnino v obveznicah v skupni višini 252.821,03 DEM, in sicer za tam navedena podržavljena kmetijska in gozdna zemljišča v skupni vrednosti 8.725,75 DEM (točka 1. a), za podržavljene objekte, ki so danes porušeni, v skupni vrednosti 224.493,91 DEM (točka 1. b) ter tam navedeno podržavljeno premično premoženje, popisano v zapisniku Okrajne komisije za agrarno reformo z dne 21. 4. 1947 v vrednosti 19.601,37 DEM (točka 1. c). V 2. točki izreka je upravičenki D. D., rojeni leta 1874 in umrli leta 1950, priznal odškodnino v obveznicah v skupni vrednosti 79.034,99 DEM, in sicer za tam navedena podržavljena kmetijska in gozdna zemljišča v vrednosti 3.256,68 DEM (točka 2. a), za tam navedena podržavljena stavbna zemljišča v vrednosti 41.502,96 DEM (točka 2. b) ter za podržavljene objekte, ki so porušeni oziroma jih ni mogoče vrniti v naravi, 34.275,35 DEM (točka 2. c). V 3., 4. in 5. točki izreka je odločil, da je zavezanec za vrnitev E., d. d., in določil način plačila odškodnine. V 6. točki izreka je zavrnil zahtevo za dodelitev odškodnine v obliki obveznic za gospodarsko poslopje - toplar, kovano kovinsko ograjo ob cesti in posebno zunanjo ureditev (točka 6. a) in za tam navedene premičnine (točka 6. b). V 7. točki izreka je zavrnil zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 708/2, 1556, 1557, 1563 in 1571 v k. o. ... Odločil je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijane dopolnilne odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ z njo odločil o denacionalizaciji premoženja, podržavljenega C. C. in D. D., in sicer zemljišč, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 19. člena oziroma tretjega odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), o objektih, ki so bili porušeni ali jih ni mogoče vrniti v naravi, ter o premičninah. V zvezi z ugotavljanjem vrednosti premoženja je imenoval izvedence F. F., dr. G. G. in H. H. 3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbi obeh tožnikov.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnica v tožbi navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Trdi, da organ ni odgovoril na njene navedbe ter da manjka presoja mnenj in cenitev v postopku postavljenih izvedencev. Organu očita, da je zavezančeva strokovna pomočnika obravnaval kot izvedenca in cenilca. Uveljavlja, da je priznana vrednost nepremičnega in premičnega premoženja prenizka, glede gospodarskega poslopja pa, da niso upoštevani stroški njegove odstranitve, niti njegova manjvrednost. Nasprotuje zavrnitvi zahtev v 6. in 7. točki izreka in trdi, da o tem odločba nima razlogov. Vztraja, da je vse nepremičnine razen tistih, za katere je ovira obstajala v letu 1991, treba vrniti v naravi. Izpodbija odločitev o postavljenem skrbniku. Uveljavlja, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv, ker ne določa obrestovanja po 1. 6. 2016. Sodišču predlaga naj tožbi in samo odloči o stvari.

5. Tudi tožnik v tožbi uveljavlja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Organu očita, da je upošteval mnenja zavezančevih strokovnih pomočnikov in da se ni opredelil do ugotovitev postavljenih izvedencev. Meni, da bi moral glede na pripombe vlagateljev in razhajanja izvedencev postaviti novega izvedenca. Trdi, da bi moral organ tako glede nepremičnin in premičnin ter temelja in višine dopustiti vsa dokazna sredstva. Uveljavlja, da izpodbijana odločba v zavrnilnem delu ni obrazložena. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano dopolnilno odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

6. Toženka obema tožbama nasprotuje in predlaga njuno zavrnitev. Glede navedb drugega tožnika navaja, da njegove tožbene navedbe niso bile predmet pritožbe.

7. Prizadeta stranka E., d. d., tožbama prav tako nasprotuje in predlaga njuno zavrnitev. Glede položaja strokovnega pomočnika se sklicuje na 63. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Glede vrednotenja premoženja meni, da je treba upoštevati posebne metodologije, določene z ZDen. Glede obrestovanja obveznic trdi, da je določeno z zakonom in podzakonskim predpisom. Strinja pa se s tožbenimi navedbami glede imenovanja skrbnika za poseben primer.

**Dokazni sklep**

8. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu zadeve.

9. Dokazni predlog za izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika je tožnik na naroku umaknil, hkrati pa je predlagal, naj se ta dokaz izvede v obliki predložitve pisne in podpisane pisne izjave stranke. Ker je tožnik dokazni predlog za svoje zaslišanje prvič podal šele v tožbi, ne da bi pojasnil, zakaj tega dokaza ni mogel predlagati že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in v pritožbi, je sodišče ta dokazni predlog, ki je bil kasneje spremenjen v dokazni predlog za predložitev pisne izjave, zavrnilo kot prepozen iz razloga po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Po tej določbi ZUS-1 namreč v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

10. Dokazni predlog za izvedbo dokaza s predložitvijo pisne in podpisane izjave tožnice je bil prvič podan na naroku za glavno obravnavo 26. 10. 2022, to pa je po preteku roka za tožbo. Sodišče je zato ta dokazni predlog zavrnilo kot prepozen iz razloga po prvem odstavku 28. člena ZUS-1. Tožba v upravnem sporu je namreč sodno varstvo pravic in pravnih koristi pravnih subjektov zoper odločitve državnih organov. Skladno z 2. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, izdanih v (formaliziranem) upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu je zato v 28. členu ZUS-1 predpisan prekluziven rok. Po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi in v predhodnem upravnem postopku. V posledici tega enako velja za dokazne predloge oseb, ki se upravnega spora udeležujejo kot stranke na podlagi določb 19. člena ZUS-1. 11. Dokazni predlog za izvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca gradbene stroke je neutemeljen iz razloga po drugem in tretjem odstavku 254. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi sta bila v upravnem postopku postavljena izvedenca gradbene stroke H. H. in F. F., tožnik pa ne uveljavlja, da bi bilo med njunima mnenjema neskladje (ne trdi niti, da bi podala mnenje o istih nepremičninah), ki bi ga ne bi bilo mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedencev. Tožnik se sklicuje le na neskladje med mnenjem postavljenih izvedencev in mnenji strokovnih pomočnikov zavezanca (prizadete stranke E., d. d.), torej na neskladje med mnenji izvedencev in pripombami zavezanca, ne trdi pa, da teh v pripombah zavezanca očitanih neskladij ne bi bilo mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedencev.

**K I. in II. točki izreka**

12. Tožbi sta delno utemeljeni.

13. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta tožnika kot pravna naslednika pokojnih denacionalizacijskih upravičencev v položaju, ki je primerljiv položaju enotnih sospornikov. Toženkin očitek, da tožnik ugovorov, ki jih uveljavlja v tožbi, ni uveljavljal že v pritožbi, zato ni utemeljen glede tistih tožnikovih tožbenih ugovorov, ki so bili predmet tožničine pritožbe.

14. Prav tako uvodoma pojasnjuje, da sta bila tožnika dolžna konkretizirano navajati tožbene razloge v tožbi in da tej zahtevi ne ustreza posplošeno sklicevanje na njune navedbe v upravnem postopku. Tožnika sta bila namreč dolžna v tožbi navesti, na katere trditve, podane v upravnem postopku, ni bilo odgovorjeno. Sodišče je zato v nadaljevanju v zvezi s tožbenim očitkom, da upravni organ ni odgovoril na vse njune pripombe, ta tožbeni razlog presojalo le glede tistih navedb iz upravnega postopka, za katere sta tožnika v svojih tožbah konkretizirano navajala, da upravni organ nanje ni odgovoril. _Glede 1. točke izreka izpodbijane odločbe - premoženje vrnjeno C. C._

15. V 1. točki izreka je upravni organ odločil o vračilu premoženja pokojnemu denacionalizacijskem upravičencu C. C., rojenem leta 1865 in umrlem leta 1946. Glede na določbe prvega in tretjega odstavka 67. člena ZDen se podržavljeno premoženje vrne upravičencu - prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja tudi, če je ta že umrl. V tem primeru se v skladu s tretjim odstavkom 67. člena ZDen premoženje da v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer. Premoženja pokojnemu upravičencu tako ni mogoče vrniti, ne da bi bil prej1 ali hkrati z odločbo o vrnitvi premoženja postavljen skrbnik v smislu 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).2 V skladu z 212. členom ZZZDR je smel skrbnika za poseben primer postaviti tudi organ, pred katerim je potekal postopek, ki je moral o tem takoj obvestiti center za socialno delo, sedaj pa smiselno enako določa 268. člen DZ.

16. Z izpodbijano odločbo je upravni organ v 5. točki izreka odločil, da se premoženje iz 1. točke izreka, ki je bilo vrnjeno pokojnemu C. C., izroči v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer I. I., tožničino nasprotovanje postavitvi I. I. za skrbnika pa je zavrnil z navedbo, da je bilo o postavitvi tega skrbnika že pravnomočno odločeno z odločbo Upravne enote Kranj št. 321-26/93-08/MP, 321-113/92-08/MP z dne 28. 6. 1996. 17. Tožnica v tožbi, kakor tudi prej že v upravnem postopku, uveljavlja, da o postavitvi skrbnika še ni bilo pravnomočno odločeno. Njen ugovor je v delu, ki se nanaša na denacionalizacijskega upravičenca C. C., rojenega leta 1865 in umrlega leta 1946, utemeljen, saj z navedeno odločbo Upravne enote Kranj št. 321-26/93-08/MP, 321-113/92-08/MP z dne 28. 6. 1996, ni bilo odločeno o postavitvi skrbnika za poseben primer glede premoženja, ki se vrača C. C. Iz navedene odločbe z dne 28. 6. 1996 namreč izhaja, da je bil I. I. postavljen kot skrbnik za poseben primer za tam navedeno premoženje pokojnim D. D., r. ... 1974 (pravilno 1874, op. sodišča), u. ... 1950, J. J., r. ... 1896, u. ... 1976, K. K., r. ... 1898, u. ... 1977, M. M., r. ... 1889, u. ... 1972, in N. N., r. ... 1888, u. ... 1964. Ni pa bilo z navedeno pravnomočno odločbo odločeno tudi o postavitvi skrbnika za poseben primer C. C., rojenem ... 1865 in umrlem ... 1946. 18. Ker se skladno z 267. členom DZ (prej 211. členom ZZZDR) skrbnik za poseben primer postavi za določeno vrsto opravil osebi, ni pomembno, na katero premoženje se nanaša navedena odločba z dne 28. 6. 1996, temveč je pomembno, katerim osebam je bil v zvezi s tam določenim premoženje postavljen skrbnik. Po povedanem z odločbo, na katero se sklicuje upravni organ v izpodbijani odločbi, C. C., rojenem ... 1865 in umrlem ... 1946, ni bil postavljen skrbnik za poseben primer, zato bi moral organ o postavitvi skrbnika odločiti z izpodbijano odločbo. Ker tega zaradi zmotne ugotovitve, da je o tem že pravnomočno odločeno, ni storil in ker zato tudi ni vsebinsko presojal tožničinih navedb v zvezi s postavitvijo skrbnika za poseben primer, je odločitev o vrnitvi premoženja pokojnemu C. C. zaradi kršitve 67. člena ZDen že iz tega razloga nezakonita.

19. Poleg navedenega razloga je v zvezi s premoženjem, vrnjenem v 1. b) in 1. c) točki izreka, utemeljen tudi ugovor tožnikov, da odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

20. V zvezi s to presojo sodišča uvodoma pojasnjuje, da strokovni sodelavec posamezne stranke ne glede na svoj siceršnji strokovni status (npr. status izvedenca, vpisanega v imenik sodnih izvedencev) nima položaja izvedenca v postopku, niti kakšnega drugega samostojnega položaja, temveč se njegove izjave in mnenja štejejo za navedbe stranke, katere strokovni pomočnik je. Kaj drugega ne izhaja niti iz 63. člena ZUP/86, na katerega se sklicuje prizadeta stranka. To pomeni, da je treba mnenja strokovnjakov, ki jih je predložila prizadeta stranka, obravnavati kot navedbe in pripombe prizadete stranke.

21. Glede premoženja iz 1.b) točke izreka izpodbijane odločbe upravni organ na 17. do 19. strani obrazložitve strnjeno povzema ugotovitve v postopku postavljenih izvedencev F. F. in H. H. za gospodarski objekt na parc. št. 755/1, poslovno-stanovanjsko hišo na parc. št. 702/3, gospodarsko poslopje - valilnico na parc. št. 702/1, mali enojni kozolec na parc. št. 703, veliki enojni kozolec na parc. št. 703 in enojni kozolec na parc. št. 700 in enojni kozolec na parc. št. 710/1, vse k. o. ... Nato na 19. strani izpodbijane odločbe povzema pripombe prizadete stranke (in sicer v obliki pripomb in vrednosti, ki jih je ugotovil zavezančev strokovni pomočnik). Na 20. strani navaja svoje ugotovitve o vrednosti stavbišč in faktorje, ki jih je glede na Navodilo3 treba upoštevati pri ocenjevanju vrednosti kozolcev, ne da bi hkrati ugotovil tudi vrednost kozolcev. Na straneh 22 do 26 (pri čemer se vmes ukvarja tudi s premičnim premoženjem) povzema navedbe tožnikov in prizadete stranke ter izjave izvedencev H. H. in F. F. V drugem odstavku na strani 26, potem ko najprej povzema navedbe prizadete stranke, in svojo ugotovitev glede vrednosti zemljišča pod porušenim objektom, ugotovi, da odškodnina za gospodarsko poslopje znaša 172.828,48 DEM, ne da bi razložil, kako je do te ugotovitev prišel, to je predvsem, zakaj meni, da so pripombe prizadete stranke E., d. d., utemeljene. V nadaljevanju na straneh 26 do 29 spet povzema navedbe strank. Na strani 29 in 30 upravni organ ob sklicevanju na določbe Navodila, relevantne za vrednotenje zemljišča pod objektom, ter na 18. člen Navodila (v zvezi s ptičnicami) in 24. člen Navodila (v zvezi z gospodarskim poslopjem) ugotovi, da „ni mogel upoštevati vrednosti objektov, pri katerih vztrajata cenilca, in sicer F. F. glede stanovanjske hiše, valilnice in ptičnice, ter H. H. glede gospodarskega poslopja, ampak mora upoštevati vrednosti, ki so izračunane v skladu z določbami Navodila“. Na podlagi tega ponovi, da odškodnina za poslopje znaša 172.828,48 DEM (to je 194.637,17 DEM - 21.808,69 DEM, kolikor znaša vrednost v naravi vrnjenega zemljišča pod porušenim objektom). V nadaljevanju organ glede objektov povzema pripombe na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, na strani pa 33 pojasnjuje, da ni mogel upoštevati vrednosti, ki so jih izračunali in ugotovili izvedenci, postavljeni v postopku, ker niso bile izračunane v skladu z določbami Navodila.

22. Upravni organ ima prav, da se v skladu z določbami 44. člena ZDen vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, ki pa se določi na podlagi podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi 44. in 85. člena ZDen. Prav ima tudi, da je zato treba izvedeniška mnenja v upravnem postopku postavljenih izvedencev presojati glede na določbe Navodila, ki je relevanten predpis za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin in premičnin v postopku denacionalizacije. Vendar pa imata tožnika prav, da upravni organ tega ni opravil na način, ki bi omogočal preizkus izpodbijane odločitve.

23. Glede gospodarskega poslopja iz prve alineje 1. b) točke izreka izpodbijane odločbe, za katerega je bila priznana odškodnina v višini 172.828,48 DEM, je upravni organ na dveh mestih razumljivo pojasnil vrednost zemljišča pod stavbo (21.808,69 DEM) in razloge za to, da je to vrednost odštel od ugotovljene vrednosti za stavbo. Glede vrednosti stavbe 194.637,17 DEM4, ki jo upošteva upravni organ, iz 19. strani odločbe izhaja, da gre za vrednost, ki jo je zatrjevala prizadeta stranka E., d. d., z utemeljitvijo, da „predpisanega faktorja za objekte prve kategorije Fk = 0,60 zaradi boljše kvalitete izvedbe ni mogoče spreminjati, kot je to (Fk = 0,75) storil H. H.“. Na dveh mestih, kjer organ ugotavlja vrednost gospodarskega poslopja (str. 26 in 29) pa organ (prav tako ob sklicevanju na navedbe E., d. d.) vrednost 194.637,17 DEM povezuje s 24. členom Navodila. Ta določa, da v primeru, če ima posamezen objekt hkrati značilnosti objektov iz prvega in drugega odstavka 16. člena ter 17. člena tega navodila, se tak objekt v celoti vrednoti po njegovih prevladujočih značilnostih. Iz navedenega očitno ni mogoče ugotoviti, kakšni so bili razlogi upravnega organa, da je sledil s strani E., d. d., zatrjevani vrednosti stavbe 194.637,17 DEM, zato odločbe v temu delu ni mogoče preizkusiti.

24. Preizkusiti pa ni mogoče niti odškodnine za ostale objekte iz 1. b) točke izreka izpodbijane odločbe, saj zanje upravni organ v izpodbijani odločbi niti ne navaja ugotovljene vrednosti, še toliko manj pa kako jih je ugotovil. Sodišče je namreč te vrednosti lahko našlo le v povzetkih pripomb prizadete stranke E., d. d. 25. Enako velja za ocenjeno premično premoženje v 1. c) točki izreka izpodbijane odločbe. Tudi vrednost tega premoženja je mogoče najti le v delu obrazložitve, ki povzema pripombe prizadete stranke E., d.d. Izpodbijane odločitve torej tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

26. Ne glede na ugotovljeno kršitev, ki narekuje odpravo izpodbijane odločitve v tem delu, sodišče na temu mestu (zaradi ekonomičnosti vodenja nadaljnjega postopka) dodaja, da tožnica nima prav, ko v zvezi z gospodarskim poslopjem uveljavlja povračilo stroškov njegove odstranitve, in trdi, da ni bila ugotovljena njegova manjvrednost. 27. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila nepremičnina, na kateri je nekdaj stalo to poslopje, že vrnjena v naravi, z izpodbijano odločbo pa je določena odškodnina za porušen objekt. Zmanjšanje vrednosti nepremičnine, do katere je prišlo po podržavljenju, ureja 26. člen ZDen. Nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, se upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju (prvi odstavek 26. člena ZDen). Upravičenec lahko namesto vračila zahteva polno odškodnino (drugi odstavek 26. člena ZDen). Navedeno pomeni, da ima upravičenec v primeru, ko se nepremičnina vrne v naravi, pravico zahtevati odškodnino do polne vrednosti, to je do vrednosti premoženja v stanju ob podržavljenju, ki se izračuna ob upoštevanju pravila iz prvega odstavka 44. člena ZDen. Odškodnina, ki se prizna upravičencu, če se vrne nepremičnina, na kateri je le še porušen objekt, ne sme preseči te vrednosti. Povedano drugače, upravičenec, ki se mu v naravi vrne nepremičnina, na kateri je porušen objekt, ne more dobiti več, kot če bi namesto vračila nepremičnine v naravi zahteval odškodnino. V ZDen tako ni podlage za priznanje dodatne odškodnine zaradi stroškov odstranitve ruševin in obnove objekta. Enako velja tudi za ostale nepremičnine, za katere tožnica navaja smiselno enake razloge.

_Glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe - premoženje vrnjeno D. D._

28. V zvezi s premoženjem, vrnjenim v 2. točki izreka izpodbijane odločbe D. D., ni utemeljen tožničin tožbeni ugovor, da o postavitvi skrbnika še ni bilo pravnomočno odločeno. Z odločbo Upravne enote Kranj št. 321-26/93-08/MP, 321-113/92-08/MP z dne 28. 6. 1996, na katero se sklicuje upravni organ, je bilo namreč odločeno tudi o postavitvi skrbnika za poseben primer D. D., rojeni ... 1974 (pravilno 1874, op. sodišča) in umrli ... 1950, torej upravičenki do premoženja iz 2. točke izpodbijane odločbe, in sicer tudi v zvezi z nepremičninami s parc. št. 638, 639, 640, 676 in 7545 iz vl. št. 290 k. o. ...

29. Za premoženje iz 2. a) točke izreka izpodbijane odločbe (podržavljena kmetijska in gozdna zemljišča s parc. št. 638, 639, 640 in 676, k. o. ...) je upravni organ vrednost ugotovil ob upoštevanju Odloka6, kar je pojasnil na 16 in 17. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Razlogi za nemožnost vrnitve tega premoženja v naravi so navedeni na 12. strani obrazložitve izpodbijane odločbe. Organ namreč ugotavlja, da se te nepremičnine sedaj nahajajo na območju avtocestnega odseka Podtabor - Naklo, kar v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Zakona o cestah (ZCes-1) pomeni, da je podana ovira iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Za presojo obstoja te ovire za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi je po ustaljeni sodni praksi odločilno stanje v času odločanja o vračanju.7

30. Glede premoženja iz 2. b) točke izreka izpodbijane odločbe (zazidano in nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče na parc. št. 754) je upravni organ svoje ugotovitve o vrednosti navedel v prvem odstavku na str. 20 izpodbijane odločbe, vendar pa jih ni pojasnil na način, kot je to storil za kmetijska in gozdna zemljišča, temveč se sklicuje na cenitve cenilcev, ki pa so dejansko navedbe prizadete stranke E., d. d. Tudi vrednotenje stavbnih zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč po določbah 13., 14. in 15. člena Navodila pa je upravni organ dolžan opraviti sam in za to (praviloma) ne potrebuje pomoči izvedenca. Navedeno pomeni, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in da je zato podana bistvena kršitev pravil postopka.

31. Za objekte iz 2. c) točke izreka izpodbijane odločbe, to je za gospodarski objekt - valilnico na parc. št. 754/1, gospodarski objekt - ptičnico na delih parc. št. 754/2 in 755/1 in kamnito obzidje na par. št. 754/1 in 754/2, vse k.o. ..., velja enako kot za objekte iz 1. b) točke izreka izpodbijane odločbe. Upravni organ namreč tudi te objekte obravnava na istih straneh obrazložitve izpodbijane odločbe kot objekte iz 1. b) točke izreka (gl. 20. do 25. točko obrazložitve te sodbe). Tožnika zato tudi za te objekte utemeljeno uveljavljata, da izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe namreč tudi za te objekte ne navaja vrednosti, ki jo je ugotovil, še toliko manj pa kako jo je ugotovil. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane odločbe vrednosti teh objektov, ki so navedene v izreku, lahko našlo le v povzetkih pripomb E., d. d. (z izjemo objekta iz prve alineje 2. c) točke izreka izpodbijane odločbe, za katerega se E., d. d., strinja z oceno izvedenca H. H., ne pa z oceno izvedenca F. F.), in tako ni moglo preizkusiti, kako je vrednost teh objektov ugotovil upravni organ. Ker tudi v tem delu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, je prav tako podana bistvena kršitev pravil postopka.

_Glede 6. točke izreka izpodbijane dopolnilne odločbe_

32. V 6. točki izreka izpodbijane odločbe je upravni organ zavrnil zahtevo za dodelitev odškodnine v obliki obveznic za gospodarsko poslopje - toplar, kovano kovinsko ograjo, posebno zunanjo ureditev in določene premičnine. Tožnika v tem delu izpodbijani odločbi očitata, da nima razlogov.

33. Glede gospodarskega poslopja - toplarja, ki je bil zgrajen na kmetijskem zemljišču s sedanjo pare. št. 725/3 k.o. ..., očitek tožnikov ni utemeljen. Upravni organ namreč na 20. strani obrazložitve ugotavlja, da denacionalizacijska upravičenca v C. C. in D. D., nikoli (torej tudi ne pred podržavljenjem) nista bila lastnika te nepremičnine. Drugostopenjski organ, ki pritrjuje prvostopenjskemu organ, v tem delu dodaja, da je preveril indentifikacijska potrdila in zemljiškoknjižne izpiske, ki ne dokazujejo, da bi bila ta nepremičnina podržavljena navedenima upravičencema. Ugotavlja pa tudi, da ta nepremičnina niti ni predmet (pravočasne) zahteve za denacionalizacijo. Po presoji sodišča ti razlogi zadostujejo za preizkus pravilnosti odločitve in omogočajo, da se tožnika (ki sicer nosita trditveno in dokazno breme o tem, da je bilo to premoženje podržavljeno njunemu pravnemu predniku) z njimi soočita z nasprotnimi argumenti, česar pa nista storila.

34. Utemeljeno pa tožnika uveljavljata, da izpodbijana odločba nima razlogov za zavrnitev zahteve za odškodnino za kovano kovinsko ograjo ob cesti na sedanjih parc. št. 755/2, 754/1 in 754/2 ter posebno zunanjo ureditev na sedanjih parc. št. 754/1, 754/2 in 755/2, vse k.o. ... Drugostopenjski organ pravilnost odločitve prvostopenjskega organa v tem delu sicer dopolnjuje z navedbo, da je predmet vrednotenja po ZDen le tisto, za kar je tako določeno v podzakonskih predpisih, sprejetih na njegovi podlagi, vendar pa s tem nepravilnosti ni odpravil. Kaj je predmet denacionalizacije, določa ZDen. Iz 2. člena ZDen izhaja, da je predmet denacionalizacije vrnitev podržavljenega premoženja. Po prvem odstavku 8. člena ZDen pa se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Zakaj se kovana kovinska ograja in posebna zunanja ureditev ne štejeta za premoženje, upravni organ ne na prvi ne na drugi stopnji ni pojasnil. 35. Prav tako tožnika utemeljeno uveljavljata, da glede zavrnitve zahteve za vrnitev premičnin, popisanih v zapisniku Okrajne komisije za agrarno reformo v Kranju z dne 21. 4. 1947, ki so naštete v 6. točki izreka izpodbijane odločbe, izpodbijana odločba nima razlogov. Iz 21. strani obrazložitve izpodbijane odločbe sicer izhaja, da je upravni organ zahtevo v tem delu zavrnil, ker izvedenec kljub pozivom ni opravil cenitve. Tožnik utemeljeno opozarja, da ima upravni organ v primeru neodzivnosti izvedenca na voljo ustrezne ukrepe v določbah 192. člena ZUP. Pomanjkljivosti izpodbijane odločbe pa v tem delu ni odpravil niti drugostopenjski organ, ki sicer navaja, da so lesna masa in drugi plodovi upoštevani že pri vrednotenju zemljišč. To glede na določbe Odloka, po katerem se vrednotijo kmetijska in gozdna zemljišča, sicer drži,8 vendar pa to ne velja za pohištvo in kmetijsko opremo, ki je našteta med premičninami, za katere je upravni organ zavrnil zahtevo.

36. Izpodbijane odločitve pa ni mogoče preizkusiti niti glede premičnin, popisanih v tožnikovi vlogi z dne 21. 3. 2019. Tožnik ima prav, da ni jasno, kaj je razlog za zavrnitev zahteve v tem delu. Upravni organ namreč na 22. strani izpodbijane odločbe navaja dva kontradiktorna razloga, to je da podržavljenje ni bilo izkazano z listinami in (v zvezi s pravilom, da se kot podržavljene štejejo premičnine v podržavljenih objektih)9 da se premičnine niso v celoti nahajale v objektih O. domačije. Nobenega od navedenih razlogov pa ne obrazloži. Te pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski organ, ki zgolj pavšalno navaja, da podržavljenje ni bilo izkazano z listinami.

37. Po povedanem je tudi glede 6. točke izreka utemeljen tožbeni očitek, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev pravil postopka.

_Glede 7. točke izreka izpodbijane dopolnilne odločbe_

38. Neutemeljeno pa tožnika uveljavljata, da upravni organ ni obrazložil zavrnitve zahteve za denacionalizacijo parc. št. 708/2, 1556, 1557, 156,3 in 1571 k.o. ... Upravni organ namreč na 30. strani izpodbijane odločbe ugotavlja, da te nepremičnine sploh niso bile podržavljene. Ugotavlja, da so na podlagi odločbe OLO Celje okolica, Poverjeništva za kmetijstvo - komisije za agrarno reformo, št. 114/1 z dne 4.4.1949 te nepremičnine ostale v lasti upravičenca - tedaj že J. J. 39. Po presoji sodišča ti razlogi zadostujejo za preizkus pravilnosti odločitve in omogočajo, da se tožnika (ki sicer nosita trditveno in dokazno breme o tem, da je bil to premoženje podržavljeno njunemu pravnemu predniku) z njimi soočita in z konkretnimi nasprotnimi argumenti taki ugotovitvi nasprotujeta. Tega tožnika v tožbi nista storila, saj zgolj s posplošenimi navedbami vztrajata, da izpodbijana odločba v tem delu ni obrazložena. Tožba je zato v temu delu neutemeljena.

_Sklepno_

40. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-2 tožbama delno ugodilo in odpravilo 1., 2. in 6. točko izreka izpodbijane odločbe. Zaradi povezanosti 1. in 2. točke izreka (s katerima je odločeno o vrnitvi premoženja upravičencema v obliki odškodnine) s 3., 4. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe (s katerimi je odločeno o zavezancu in načinu izpolnitve njegove obveznosti), je izpodbijano odločbo odpravilo tudi v temu delu. Na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 je zadevo v navedenem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V preostalem delu, to je glede 7. točke izreka izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbi kot neutemeljeni zavrnilo.

41. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. Skrbnika za poseben primer glede vrnjenega premoženja bo moral postavil tudi pokojnemu C. C., rojenem ... 1865 in umrlem ... 1946, pri čemer bo moral vsebinsko presoditi s tem povezane tožničine navedbe. Glede vsega premoženja, o katerem bo odločil, bo moral odločitev pojasniti na tak način, da jo bo mogoče preizkusiti. Pri tem naj glede na kompleksnost zadeve obrazložitev ustrezno strukturira. Posebej naj povzame le najbolj bistvene navede strank, obrazložitev pa nato strukturira glede na posamezno premoženje iz izreka odločbe, tako da bo jasno, na katero premoženje iz izreka se nanaša posamezni del obrazložitve, kaj so ugotovitve organa in zakaj posamezne navedbe strank niso bile upoštevane. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 pa je dolžan upoštevati tudi ostala stališča sodišča glede uporabe materialnega prava in postopka.

**K III. točki izreka**

42. Sodišče je tožbama ugodilo, zato sta tožnika v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

43. Zadeva je bila sicer rešena na glavni obravnavi, ki pa se je tožnica, ki v postopku ni imela pooblaščenca, ni udeležila. Zato se ji po prvem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 evrov.

44. Tožnika je v postopku zastopala odvetnica, ki se je udeležila glavne obravnave, zato se ji po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 EUR.

45. Stroške je toženka tožnikoma dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1 Gl. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS U 1493/94. 2 ZDen se izrecno sklicuje na tedaj veljavni 211. člen ZZZDR, sedaj pa je inštitut skrbnika za poseben primer urejen v 267. členu in nadaljnjih členih Družinskega zakonika (DZ). 3 Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. 4 Izvedenec H. H. je ugotovil vrednost 243.296,46 DEM - gl. 17. in 18. stran izpodbijane odločbe. 5 Glede parc. št. 754/1 in 754/2 k. o. ..., glej 14. in 15. stran obrazložitve izpodbijane odločbe. 6 Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. 7 Npr. sodbi tega sodišča I U 1597/2020 in U 1249/2020. 8 Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips. 210/2013. 9 Drugi odstavek 18. člena ZDen.