Jedro

Tožnica se v pritožbi sklicuje na to, da je tožena stranka v računovodstvu na delovnem mestu referenta zaposlila novo delavko, namesto da bi vsaj to delovno mesto ponudila tožnici, vendar so njene pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Zlasti zato, ker po določbah ZDR-1 delodajalec v primeru odpovedi iz poslovnega razloga nima več obveznosti preverjanja možnosti zaposlitve delavca na drugih delih niti obveznosti ponudbe druge zaposlitve delavcu, če ta možnost obstaja, tako kot je bilo to določeno v prej veljavnem zakonu, to je v ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I/1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 6. 2019 nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi z dne 28. 4. 2011 z odpovedjo z dne 26. 6. 2019 ni prenehala in da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

4. Tožena stranka je dolžna za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje tožečo stranko prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji obračunati plačo, kot če bi delala, od te plače odvesti predpisane davke in prispevke, razliko pa izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, in sicer od vsakega prvega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo.“ Obenem je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških tožene stranke, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Neutemeljeno je bil zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje priče A.A., čeprav je sodišče dopustilo dokaz z vpogledom v spis v sporu, v katerem je A.A. vložila tožbo zoper istega delodajalca zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Priča je bila predlagana (tudi) zato, da bi izpovedala glede nelikvidnosti tožene stranke, česar sodišče ni upoštevalo. Listin iz spisa I Pd 369/2019 sodišče ni presojalo, zato je obrazložitev sodbe pomanjkljiva, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke je nepravilna, saj bi lahko podal mnenje glede poslovanja tožene stranke v konkretni zadevi o neutemeljenosti poslovnega (ekonomskega) odpovednega razloga. Pri tem pritožba izpostavlja, da negativni poslovni rezultati posameznega leta še ne izkazujejo potrebe po prestrukturiranju oziroma zmanjševanju števila zaposlenih, zlasti ker je tožena stranka v letu 2018 odprla novo poslovalnico v B., zaposlila 11 ljudi, nabavila nova prevozna sredstva, programsko opremo,... Tožena stranka ni insolventna, njeno poslovanje in finančni izkazi pa ne izkazujejo odpovednih razlogov po ZDR-1, prav tako pa niso izpolnjeni pogoji za ukrepe finančnega prestrukturiranja po 14. in 15. členu ZFPPPIPP. Tožena stranka je matično družbo dokapitalizirala že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici v letu 2019, ne da bi zahtevala prestrukturiranje z odpovedmi pogodb o zaposlitvi zaposlenim. Tudi v tem sporu bi moralo sodišče, enako kot je to storilo v sporu v zadevi A.A., z izvedencem finančne stroke ugotoviti dejansko stanje glede na diametralno nasprotna stališča pravdnih strank o likvidnosti tožene stranke. Četudi bi bila tožena stranka insolventna, pa bi morala začeti s prestrukturiranjem in nižanjem stroškov pri nazadnje odprti poslovalnici B., ki ni prinašala dobička, delavci pa so bili tam zaposleni le dobro leto, za razliko od tožnice, ki je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 2011 in je bila vseskozi odlična delavka. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj tožena stranka ni ponudila tožnici delovnega mesta referent, ampak je na tem mestu na novo zaposlila C.C. Tožnica je bila zaposlena kot računovodja in je bila nadrejena delavcu D.D., ki je po njeni odpovedi napredoval na delovno mesto vodje računovodstva in kontrolinga, na delovnem mestu referenta pa so zaposlili novo zunanjo delavko. Potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, je obstajala, vse navedeno pa kaže na to, da si tožeča stranka nastavlja svoj kader, ker je bila tožnica z direktorjem nekompatibilna.

3. V dopolnitvi pritožbe (z dne 26. 10. 2020) tožeča stranka pritožbenemu sodišču pošilja izvedensko mnenje iz spisa I Pd 369/2019. Dopolnitev je poslana prepozno, po izteku pritožbenega roka in potem, ko je pritožbeno sodišče zadevo že obravnavalo na seji senata in odločilo o pritožbi, zato je ni bilo mogoče upoštevati.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Tožnica neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče A.A., ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z navedbami, da ta priča ni delala v računovodstvu toženke, da tožnica ni natančno konkretizirala okoliščin v zvezi z ravnanjem toženkinega direktorja, o katerem naj bi ta priča izpovedala (da naj bi se hotel znebiti nekompatibilnih delavcev), ter da ta priča ni primerna za izpovedovanje o „poslovanju toženke nasploh“, ker se poslovanje toženke izkazuje s poslovnimi listinami, iz navedb tožnice pa ne izhaja, da bi ta priča izpovedala o kakršnihkoli drugačnih podatkih, ki iz njih ne izhajajo. Utemeljeno pa je bil zavrnjen tudi dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj bi - glede na obrazložitev predloga, ki ga je podala tožnica - potrdil, da negativen poslovni rezultat posameznega leta še ne izkazuje potrebe po prestrukturiranju in potrebe po zmanjševanju števila zaposlenih, preveril, na kakšen način je v primerjavi s preteklim obdobjem toženka zmanjšala stroške in ali se je to dejansko odrazilo v izboljšanju kapitalske ustreznosti in odpravi insolventnosti, odgovoril na vprašanje, če lahko poslovna odločitev kot je odpoved pogodb o sodelovanju ter prevzem in zaposlitev voznikov in kombijev kratkoročno pomeni zgolj stroške in potrdil, da dejanski efekt odhoda izvoznega kupca na poslovanje toženke ni bil 20 %, temveč zgolj nekaj %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvedenec glede na obseg podatkov v spisu na vsa ta vprašanja niti ne bi mogel odgovoriti ter pravilno obrazložilo, da o tem, ali negativen poslovni rezultat delodajalca utemeljuje potrebo po zmanjševanju števila zaposlenih, presoja sodišče in ne izvedenec. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da presojanje poslovnih odločitev delodajalca oziroma njihove smotrnosti presega pristojnosti sodišča v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, prav za to pa se tožnica neutemeljeno zavzema tudi v pritožbi.

8. Tožena stranka je v odpovedi med drugim navedla, da je bila prisiljena zmanjševati stroške (tudi) na področju delovnih razmerij, ker je ugotovila, kje lahko posluje z manjšim številom izvajalcev. Poslovne odločitve, ki jih izpostavlja pritožba, to je odprtje nove poslovalnice eno leto pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, zaposlitev novih delavcev v tej poslovalnici, najem vozil za poslovanje te poslovalnice ipd. nimajo nikakršne povezave s tožnico in obravnavano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in niso predmet preverjanja v delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Iz tega razloga tudi preverjanje poslovanja tožene stranka oziroma ugotavljanje, ali so bili podani pogoji za ukrepanje na strani tožene stranke po določbah ZFPPIPP, na kar se sklicuje pritožba, z izvedencem finančne stroke ni bila potrebna in je bil ta dokazni predlog utemeljeno zavrnjen. Pri tem seveda ni pomembno, ali je v podobnem sporu (druge delavke zoper istega delodajalca) sodišče tak dokaz izvedlo ali ne.

9. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje ugotovitve in stališča: - Tožnica je bila pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 4. 2011 (A1) za nedoločen čas na delovnem mestu računovodkinje.

- Toženka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z odpovedjo dne 26. 6. 2019 (A2), v kateri je navedla, da ima slabe poslovne rezultate, izgubo in insolventnost, ki terja ukrepe finančnega prestrukturiranja skladno z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ter da je v sklopu ukrepov za znižanje stroškov prisiljena v zmanjšanje števila zaposlenih na delovnih mestih, katerih zasedba ni nujno potrebna. Glede na organizacijo ter delovni proces v sklopu računovodstva in kontrolinga je toženka ugotovila, da zasedba delovnega mesta računovodkinje ni potrebna, saj lahko nemoten proces zagotovi z razdelitvijo dela med referenta v računovodstvu ter vodjo kontrolinga in financ, del nalog, vezan na kontakt s kupci, pa bodo prevzele posamezne prodajne hiše same.

- Toženka je dokazala zatrjevani ekonomski in posledični organizacijski poslovni razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, kar je sodišče natančno obrazložilo zlasti v točkah 11 do 22 obrazložitve izpodbijane sodbe.

- Na podlagi skladnih izpovedi zaslišanih prič in zakonitega zastopnika ter listin v zvezi s poslovanjem tožene stranke je bilo ugotovljeno, da je toženka v času odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi slabo poslovala, da se je njena izguba iz konca leta 2018 do junija 2019 sicer nekoliko zmanjšala, vendar je tudi ob odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi 2019 poslovala z izgubo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi izhaja, da so se pri toženi stranki izvajali različni ukrepi (odprtje nove prodajne hiše, uvedba novega informacijskega sistema ...) za uspešno nadaljnje poslovanje v letu 2019 pa je bila izvedena tudi dokapitalizacija tožene stranke s strani matične družbe.

- Poleg ekonomskega je bil ugotovljen in dokazan tudi dejanski organizacijski poslovni razlog, iz katerega je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Zlasti iz izpovedi direktorja toženke, priče D.D.in E.E. izhaja, do kakšnih organizacijskih sprememb v računovodstvu toženke je prišlo pred odpovedjo tožničine pogodbe o zaposlitvi. Razlogi za spremembe so bili med drugim uvedba novega računalniškega sistema, ustanovitev lastnega oddelka kontrolinga in računovodstva, sprememba lastništva v matični družbi, spremembe na področju komuniciranja s kupci ipd., posledica pa prerazporeditev tožničinega dela, ki se je v največji meri zmanjšalo z reorganizacijo, na ostale zaposlene, zaradi česar je potreba po njenem delu po pogodbi o zaposlitvi prenehala.

- Reorganizacija računovodstva v času odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi je bila dejansko izvedena. Iz organigrama toženke z dne 20. 3. 2019 (B3) izhaja, da so pred odpovedjo tožničine pogodbe o zaposlitvi v računovodstvu in kontrolingu toženke delali vodja F.F., referent D.D. in tožnica. Iz potrdil o prijavi (B18) izhaja, da je bila nova referentka v računovodstvu C.C. pri toženki v delovno razmerje prijavljena z dnem 14. 11. 2019, F.F. pa je bila z 17. 9. 2018 odjavljena.

10. Poslovni razlog je podan, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št.21/13 s sprem., ZDR-1). Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani (prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka skladno s prvim in drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 v obravnavani pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostno in ustrezno obrazložila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi ocene izvedenih dokazov pa je pravilno zaključilo, da je poslovni odpovedni razlog - ekonomski, zlasti pa organizacijski - dokazan in da je dejansko obstajal. Pritožbeno pritrjuje tudi zaključku, da poslovni razlog v obravnavanem primeru ni bil le navidezen in da tožena stranka postopka odpovedi ni zlorabila oziroma izvedla prav z namenom, da bi se znebila tožnice, zato so tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče torej soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala obstoj dejanskega ekonomskega in organizacijskega poslovnega razloga in da zasedba tožničinega delovnega mesta ni bila nujno potrebna glede na reorganizacijo delovnega procesa v oddelku računovodstva in kontrolinga, ki je bila izvedena z razdelitvijo tožničinega dela med referenta v računovodstvu in vodjo kontrolinga in financ in prodajne hiše, s čimer je tožena stranka lahko zagotovila nemoten delovni proces in dosegla bolj smotrno poslovanje. Reorganizacija računovodstva je bila izvedena v juniju 2019, na tej podlagi pa je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnica se v pritožbi sklicuje na to, da je tožena stranka v računovodstvu na delovnem mestu referenta zaposlila novo delavko, namesto da bi vsaj to delovno mesto ponudila tožnici, vendar so njene pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Zlasti zato, ker po določbah ZDR-1 delodajalec v primeru odpovedi iz poslovnega razloga nima več obveznosti preverjanja možnosti zaposlitve delavca na drugih delih niti obveznosti ponudbe druge zaposlitve delavcu, če ta možnost obstaja, tako kot je bilo to določeno v prej veljavnem zakonu, to je v Zakonu o delovnih razmerjih iz leta 2002 (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Poleg tega pa tožena stranka tudi v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na to, da se je nova delavka zaposlila pri toženi stranki šele 14. 11. 2019, to je po prenehanju delovnega razmerja tožnice, in potem, ko je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tedanja vodja računovodstva in kontrolinga F.F. 13. Pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob ugotovitvi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga zakonita, tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti zavrnilo. Glede na takšno odločitev pa je utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).