Jedro

Tožnik je upravičen do odpravnine v višini, kot je zapisana v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, četudi presega odpravnino, do katere bi bil upravičen na podlagi zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 2.165,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja delovnega razmerja, to je od 16. 4. 2008 do dejanskega plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 366,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po vročitvi sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

Zoper navedeno sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila 109. čl. ZDR in same odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedenim določilom ZDR tožena stranka delavcu ob odpovedi ni obračunala višje odpravnine, kot jo določa 2. odstavek, temveč je pri tem obračunu storila očitno napako, ki jo je tekom postopka tudi pojasnila. Tožena stranka je bila na podlagi 109. čl. ZDR dolžna izplačati le toliko, kot je izvršila, to pa je znesek 8.663,71 EUR. Pomoto pri izračunu odpravnine je tožena stranka tožniku pojasnila že pred pravdo, pa tudi tekom pravde. Pri tem tožena stranke trdi, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo 4. odst. 109. čl. ZDR. Sicer pa na zmotnost odločitve kaže tudi dejstvo, da sodišče ugotavlja, da nobena od strank sodišču ni predložila pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2006 oz. kolektivne pogodbe, ki se je uporabljala v konkretnem primeru. Dejstvo je, da bi tovrsten dokaz in s tem upravičenost do višje odpravnine, kot jo je tožena stranka izplačala, sklicujoč se na 109. čl. ZDR, moral predložiti tožnik. Poleg tega pa kolektivna pogodba predstavlja predpis, ki bi ga bilo dolžno sodišče upoštevati, ne glede na to, ali so se stranke sklicevale nanj. Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za priznanje višje odpravnine, kot je bila tožniku že izplačana. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 15. 4. 2008 na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, da je tožena stranka na račun odpravnine tožniku izplačala znesek 8.663,71 EUR, ter da je imel tožnik v citirani odpovedi zapisano, da mu na račun odpravnine pripada znesek 10.829,60 EUR, v skladu z določilom 109. čl. ZDR.

Sodišče prve stopnje se v predmetni odločitvi pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso, iz katere je razvidno, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je v skladu z 2. odst. 7. čl. ZDR treba upoštevati, da se s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo lahko določijo višje odpravnine (tako npr. sodba VS RS opr. št. VIII Ips 84/2006 z dne 9. 5. 2006). Glede na takšno materialnopravno razumevanje določbe 109. čl. ZDR, interpretacija sodišča prve stopnje, glede posameznih odstavkov 109. čl. ZDR, ni odločilna za presojo v tem individualnem delovnem sporu. Analogno prej navedenemu materialnopravnemu izhodišču Vrhovnega sodišča RS, delodajalec lahko tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prizna pravico, ki je zanj (za delavca) ugodnejša, kot jo določa zakon, kolektivna pogodba ali kot je bila morda določena v pogodbi o zaposlitvi.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranski zavezujoč pravni posel (enostranska izjava volje) na področju delovnega prava, katerega posledice so tudi premoženjskopravna upravičenja, ki so kot taka podvržena presoji izpodbojnosti pravnega posla ob analogni uporabi 94. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Za presojo pravnih učinkov je tako odločilna izjavljena volja (18. čl. OZ). Od tega splošnega pravila pa ureditev v OZ odstopa takrat, ko bi uporaba splošnega pravila privedla do neustreznega izida, torej v primerih grožnje, prevare in zmote (oziroma dosledneje bistvene in opravičljive zmote). Za napake volje je kot sankcija predvidena izpodbojnost (preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi skupaj s premoženjskopravnimi upravičenji, ki iz nje izhajajo po tem, ko jo delavec že prejme, namreč ni več možen), tožena stranka pa takšnega nasprotnega zahtevka v tem individualnem sporu ni postavila, zato so tudi njene pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne. Tožena stranka je ves čas trdila, da je v konkretni situaciji prišlo do pomote oz. da je pri izračunu odpravnine prišlo do očitne napake. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče pojasnjuje, da razhajanje med želeno in izjavljeno voljo ni upoštevno, če bi izjavitelj za to razhajanje moral vedeti oz. bi ga lahko ugotovil, če bi pri izjavljanju volje ravnal z dolžno skrbnostjo. V takem primeru ima interes dobrovernega naslovnika prednost pred interesom (neskrbnega) izjavitelja.

Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazovala niti dokazala, da je ravnala z dolžno skrbnostjo, niti ni osporavala tožnikovi dobrovernosti. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je prvi izračun odpravnine napravilo tajništvo, ter da je bil na napako opozorjen s strani računovodstva takrat, ko bi moralo biti opravljeno izplačilo. Iz redne odpovedi (priloga A2) je razvidno, da je zakoniti zastopnik tožene stranke odpoved dne 18. 2. 2008 podpisal. Kot zakoniti zastopnik, katerega izjava o odpovedi ima pravnoveljavne učinke, bi pred podpisom takšne izjave nedvomno moral preveriti kakšen (minimalni) znesek odpravnine tožniku pripada po veljavnih predpisih, zato v postopku pred sodiščem lastne odgovornosti glede izjavljene volje ne more prelagati na tajništvo ali računovodstvo. Če bi v konkretnem primeru zakoniti zastopnik pri izjavljanju volje ravnal z dolžno skrbnostjo, bi za razhajanje med želeno in izjavljeno voljo moral vedeti oz. bi razhajanje lahko pravočasno ugotovil. Razlogov, ki bi zakonitega zastopnika opravičevali, da bi tako ravnal, tožena stranka niti tekom postopka na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku ni navajala.

Tako je zaključiti, da tožniku pripada zahtevana razlika odpravnine, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).