Jedro

V konkretnem primeru sodišče navedene priče ni zaslišalo kot izvedenke, temveč gre v bistvu za izvedeno pričo, torej kot pričo, ki ima za posebno zaznavanje dejstev posebno strokovno znanje oziroma izkušnje. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, na katere se sklicuje tudi pritožba, zavzelo stališče, da se za pričo, katere izpoved temelji ne le na zaznavanju dejstev in dogodkov, temveč ta dejstva tudi strokovno oceni in obrazloži, glede plačila stroškov upoštevajo določbe, ki jih ZDSS-1 določa za povračilo stroškov za izvedbo dokazov z izvedencem. To pomeni, da je določbo drugega odstavka 68. člena ZDSS-1 potrebno razlagati tako, da tožena stranka trpi ne samo stroške izvedbe dokaza z izvedencem, temveč tudi stroške izvedene priče in to ne glede na končni uspeh strank v postopku.

Takšna razlaga citirane določbe za konkreten primer pomeni, da ima delodajalec v zvezi z zaslišanjem B.B., ki ni bila postavljena kot izvedenec, ampak je bila zaslišana kot priča, ki ima za zaznavanje določenih dejstev strokovno znanje, saj je v podjetju obračunavala plače in je sodelovala v postopku revizije in je šlo torej za t.i. izvedeno pričo, pravico do povrnitve nadomestila plače za njeno odsotnost z dela v višini 50,85 EUR na podlagi 242. člena ZPP v zvezi z 12. in 13. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki ga je v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZDSS-1 dolžan povrniti toženec.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se II. točka izreka spremeni tako, da je znesek v I. točki tega sklepa dolžna plačati tožena stranka v roku 8 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se družbi A. d. o. o. izplača povračilo plačanega nadomestila plače za pričo B.B. v višini 50,85 EUR na poslovni račun A, d. d. (I. točka izreka) ter sklenilo, da sta znesek iz I. točke tega sklepa upravičencu dolžni plačati tožeča in tožena stranka vsaka do polovice, to je vsaka 25,43 EUR v 8 dneh po prejemu tega sklepa (II. točka izreka). Obenem je sklenilo, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. S sklepom se ne strinja, ker sodišče ni upoštevalo 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1). Sodišče je izvedlo dokaz z zaslišanjem priče B.B. preden je izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagali stranki. Tožeča stranka je predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, katerega pa sodišče ni angažiralo, ampak se je odločilo za izvedbo dokaza po uradni dolžnosti. V kolikor bi sodišče izvedlo predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca, zaslišanje priče B.B. sploh ne bi bilo potrebno in ti stroški ne bi nastali. Meni, da bi sodišče moralo povrnitev stroškov zaslišane priče v celoti naložiti toženi stranki. Sodišče je namreč pričo zaslišalo kot osebo, ki naj bi strokovno izpovedala in ocenila dejstva v zvezi z invalidsko pokojnino. Pritožbeno sodišče naj upošteva tudi konkretno sodno prakso.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 360. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavanem primeru, ko je sporna višina pokojninske osnove in invalidske pokojnine, pritožba utemeljeno navaja, da je tožnica predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, sodišče pa se je odločilo za izvedbo dokaza po uradni dolžnosti z zaslišanjem priče B.B. zaposlene pri bivšem tožničinem delodajalcu, ki naj bi strokovno izpovedala o dejstvih, ki se nanašajo na pokojninsko osnovo, konkretno o plačah in njihovem obračunu. Sklep o zaslišanju je sodišče prve stopnje sprejelo ob navzočnosti obeh strank oziroma pooblaščencev, ki odločitvi sodišča niti po vsebini niti glede stroškov za izvedbo dokaza, nista ugovarjali oziroma podali kakršnihkoli pripomb.

6. Sodišče je na obravnavi dne 28. 8. 2018 ta dokaz z zaslišanjem priče B.B. tudi izvedlo. Delodajalec priče je 18. 9. 2018 vložil zahtevek za povračilo nadomestila plače za čas prisotnosti na sodišču. V zahtevku je specificiral višino nadomestila, na podlagi česar je sodišče odločilo, da se mu izplača refundacija osebnega dohodka za pričo B.B. za 4 ure v višini 50,85 EUR, kar ni sporno. Sporno pa je, kdo je znesek v višini 50,85 EUR dolžan plačati.

7. Po določbi drugega odstavka 68. člena ZDSS-1 v zvezi z določbo prvega odstavka istega člena zakona, krije zavod v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj stroške za izvedbo dokaza z izvedencem ne glede na izid postopka.

8. V konkretnem primeru sodišče navedene priče ni zaslišalo kot izvedenke, temveč gre v bistvu za izvedeno pričo, torej kot pričo, ki ima za posebno zaznavanje dejstev posebno strokovno znanje oziroma izkušnje. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, na katere se sklicuje tudi pritožba, zavzelo stališče, da se za pričo, katere izpoved temelji ne le na zaznavanju dejstev in dogodkov, temveč ta dejstva tudi strokovno oceni in obrazloži, glede plačila stroškov upoštevajo določbe, ki jih ZDSS-1 določa za povračilo stroškov za izvedbo dokazov z izvedencem. To pomeni, da je določbo drugega odstavka 68. člena ZDSS-1 potrebno razlagati tako, da tožena stranka trpi ne samo stroške izvedbe dokaza z izvedencem, temveč tudi stroške izvedene priče in to ne glede na končni uspeh strank v postopku.

9. Takšna razlaga citirane določbe za konkreten primer pomeni, da ima delodajalec v zvezi z zaslišanjem B.B., ki ni bila postavljena kot izvedenec, ampak je bila zaslišana kot priča, ki ima za zaznavanje določenih dejstev strokovno znanje, saj je v podjetju obračunavala plače in je sodelovala v postopku revizije in je šlo torej za t.i. izvedeno pričo, pravico do povrnitve nadomestila plače za njeno odsotnost z dela v višini 50,85 EUR na podlagi 242. člena ZPP v zvezi z 12. in 13. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2013, v nadaljevanju: Pravilnik), ki ga je v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZDSS-1 dolžan povrniti toženec.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP II. točko izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je znesek iz I. točke tega sklepa, to je v višini 50,85 EUR, dolžan plačati toženec v roku 8 dni po prejemu tega sklepa.