Jedro

V vtoževanem obdobju Palestina ni bila določena kot območje s posebno težkimi razmerami in okoliščinami dela. Sklep za posebne življenjske razmere v tujini je sprejela resorna ministrica, vendar kasneje, z dnem 18. 3. 2016, pri čemer ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče priznati tožniku določen dodatek tudi za vtoževano obdobje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke z dne 8. 10. 2018 in z dne 14. 11. 2018 razveljavi; da je tožena stranka je dolžna tožeči stranki za delo v mednarodni civilni misiji za obdobje od 25. 3. 2015 do 18. 3. 2016 priznati pravico do dodatka za posebne življenjske razmere v tujini v višini 302,55 EUR mesečno ter ji slednjega obračunati in izplačati v skupni višini 3.630,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2018 dalje do plačila; da je tožena stranka je dolžna tožeči stranki za delo v mednarodni civilni misiji za obdobje od 25. 3. 2015 do 24. 3. 2017 obračunati nadurno delo, od bruto zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, ter ji izplačati znesek v višini 3.578,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2018 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po vročitvi sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki, do plačila. Odločilo je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške v višini 911,88 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja, ker je že po temelju zmotno razsodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Iz istega razloga graja neizvedbo predlaganih dokazov, hkrati pa pojasnjuje, da drži, da je listini pod A9 in A14 tožnik predložil v tujem jeziku. Tožnik je pojasnil, da bo naknadno dostavil dokument v uradnem prevodu in v celoti. Za navedeno ni mogel poskrbeti, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zaključilo zadevo že po prvem naroku. Tožnik navaja, da pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil tožnik v prvem odstavku 7. člena določa, da v času opravljanja nalog v tujini javnemu uslužbencu pripadajo plače in dodatki, izračunani na način določen v Uredbi, v 10. členu pa, da je plača za delo v tujini sestavljena iz osnovne plače za delo v tujini ter dodatkov za delo v tujini. Uredba dodatek za posebne življenjske razmere ureja v 16. členu. Tožnik ocenjuje, da je bil pristojni minister, glede na določila Uredbe dolžan določiti območja s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela ter višino dodatka. To je storil šele dne 18. 3. 2016, s čemer je potrdil tožnikove navedbe, da je bil do dodatka upravičen že od začetka opravljanja dela v mednarodni civilni misiji. Prav tako so uslužbenci Ministrstva za zunanje zadeve RS, ki so opravljali delo v istem okolju in v istih okoliščinah kot tožnik, vseskozi prejemali ta dodatek. Prejemali so dodatek v višini 200,00 EUR mesečno, v nadaljevanju pa 300,00 EUR mesečno. Tožnik zatrjuje neupravičeno razlikovanje in opozarja na kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena URS, to pomeni nearbitrarno uporabo prava v razmerju do pravnih subjektov tudi s strani upravne oblasti. Tožnik se sklicuje tudi na tretji odstavek 16. člena ZJU, saj je predmetni dodatek urejen v Uredbi. Uslužbenci Ministrstva za zunanje zadeve RS so delo opravljali v istem okolju in v istih okoliščinah. Tožnik je v razmerju do javnih uslužbencev Ministrstva za zunanje zadeve RS neupravičeno diskriminiran. Opozarja tudi na kršitev 22. člena URS, ki pravi, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi.

Glede plačila za opravljeno nadurno delo tožnik ne oporeka temu, da je bila predmetna pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, ampak izpostavlja, da je stališče, da je že v plači določeni za delo v tujini, vključeno dovoljeno število ur preko polnega delovnega časa in da tožnik do plačila vtoževanih nadur posebej ni upravičen, materialnopravno zmotno. Ni pomembno, da omejitev nadurnega dela iz 144. člena ZDR-1 ni prekoračena. Podzakonski akt in pogodba o zaposlitvi ne smeta omejiti oziroma izključiti pravic, ki jih daje zakon. Nadurno delo je urejeno v ZDR-1. Glede slednjega pa je potrebno uporabiti njegove kogentne določbe. Tožnik meni, da tožniku pripada plačilo nadur. Pri tem ni pomembno, ali gre za nadure znotraj ali zunaj zakonskih omejitev. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, ter zaslišalo tožnika. Ostalih dokaznih predlogov za zaslišanje prič sodišče ni izvedlo, saj za presojo niso bile odločilne. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi št. ... dne 4. 3. 2015, pri čemer je bil napoten na Mednarodno civilno misijo v Palestino od 25. 3. 2015 do 24. 3. 2016, v nadaljevanju pa je sklenil Aneks k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 29. 2. 2016 in se zavezal, da bo delo v okviru Mednarodne civilne misije A. opravljal še v obdobju od 25. 3. 2016 do 14. 3. 2017. Tožnik je pri toženi stranki vložil dne 12. 9. 2018 zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja in zahteval dodatek za posebne življenjske razmere v tujini in plačilo nadurnega dela. V nadaljevanju je tožena stranka njegovo pritožbo dne 14. 11. 2018 zavrnila, tožnik pa je dne 31. 12. 2018 vložil tožbo.

6. V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da je upravičen do dodatka za delo v tujini, pri čemer navaja, da dodatek ne more biti odvisen od arbitrarne odločitve pristojnega ministra. V skladu z drugim odstavkom 10. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nasl. - Uredba) je ugotovitev, ali delo v določenem predstavništvu v tujini oziroma misiji izpolnjuje navedene pogoje v pristojnosti pristojnega ministra. Člen 2 Uredbe ureja plače in druge prejemke javnih uslužbencev na diplomatskih predstavništvih, konzulatih in uradih Republike Slovenije v tujini, pripadnikov slovenske vojske in mednarodnih in drugih vojaških dolžnosti, ali pri skupnih poveljstvih ali enotah mednarodnih organizacij, drugih organih, predstavništvih ali službah mednarodnih organizacij javnih uslužbencev, ki so napoteni v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije ter drugih javnih uslužbencev, ki so napoteni v tujino.

7. Dodatek za posebne življenjske razmere v tujini ureja 16. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba, Ur. l. RS, št. 14/09 in nasl.), ki določa, da javnim uslužbencem v tujini, ki opravljajo naloge na območjih, na katerih so življenjske razmere ali okoliščine dela posebno težke (zlasti izjemno visoke ali nizke temperature, slabe higienske razmere, huda onesnaženost, izpostavljenost kužnim nalezljivim boleznim in epidemijam, obstoj zdravju škodljivih in strupenih snovi ter radioloških, bioloških in kemičnih snovi), pripada dodatek v višini 302,55 EUR. Območja s posebno težkimi življenjskimi razmerami in okoliščinami dela ter višino dodatka določi minister, pristojen za javnega uslužbenca, v konkretnem primeru minister za notranje zadeve.

V vtoževanem obdobju Palestina ni bila določena kot območje s posebno težkimi razmerami in okoliščinami dela. Sklep za posebne življenjske razmere v tujini je sprejela resorna ministrica, vendar kasneje, z dnem 18. 3. 2016, pri čemer ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da bi moralo sodišče priznati tožniku določen dodatek tudi za vtoževano obdobje. Tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da gre za neenakopravno obravnavo, češ da naj bi bili policisti neenakopravno obravnavani v primerjavi z uslužbenci ministrstva za zunanje zadeve na misiji, ker so delali v enakih pogojih. Tako ne drži, da bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom v smislu 14. člena Ustave RS, saj kot navedeno, je za določitev dodatka pristojen resorni minister, v konkretnem primeru minister za notranje zadeve in tako tožnik ni bil diskriminiran glede na sprejeti sklep Ministrstva za zunanje zadeve. Ob tem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru o kršitvi 22. člena Ustave RS, ker naj ne bi bilo tožniku omogočeno enako varstvo pravic v razmerju do zaposlenih na zunanjem ministrstvu. Veljavna Uredba namreč določa, da območja z dodatkom za posebne življenjske razmere določa pristojni minister.

8. Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor glede plačila 252 nadur za opravljanje dela v času od 25. 3. 2015 do 24. 3. 2017. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi, v kateri se je s toženo stranko v 7. členu dogovoril, da mu v času opravljanja nalog v tujini pripada plača in dodatki, izračunani na način, določen v Uredbi. Ob tem Uredba v četrtem odstavku 6. člena določa, da je plača za delo v tujini določena za povprečno mesečno delovno obveznost in dovoljeno število ur dela prek polnega delovnega časa. Člen 10 pogodbe o zaposlitvi tudi določa, da je plača za delo v tujini določena za povprečno mesečno delovno obveznost in dovoljeno število ur dela preko polnega delovnega časa. Pri tem ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnika, da se delavec ne more odpovedati plačilu pravic, ki jih daje zakon. Tako 10. člen pogodbe o zaposlitvi kot četrti odstavek 6. člena Uredbe določata, da je že v plači, določeni za delo v tujini, vključeno dovoljeno število ur preko polnega delovnega časa. Zato tožnik do plačila vtoževanih nadur posebej ni upravičen. Tožnik pa niti ni zatrjeval, da bi opravil višje število nadur, kot je določeno v tretjem odstavku 144. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1). Tako je bila pogodba o zaposlitvi skladna z Uredbo, ki jo je sprejela Vlada RS glede na pooblastila iz prvega odstavka 3. člena ZSPJS.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP.