Jedro

Ker je pritožbeno sodišče napačno povzelo del izpovedbe priče o dejstvu, ki ni bistveno, ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ne gre za protispisnost, ki bi bila očitna in na podlagi katere bi bil napravljen sklep o goljufivem namenu obsojenca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega G. N. s sodbo z dne 16. 5. 2017 spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let ter nadaljnji pogoj, da oškodovancu D. G. v roku osemnajst mesecev povrne 6.900,00 EUR. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Oškodovancu D. G. je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 6.900,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 dalje ter ga naložilo obsojencu v plačilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7. 3. 2018 zavrnilo pritožbo zagovornikov obsojenega G. N. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 320,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenčeva zagovornika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. O odgovoru državne tožilke se obsojenec in zagovornika niso izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika z navedbami, da opis dejanja v izpodbijani sodbi nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ostajata na ravni zatrjevanja, da obsojencu dejanje ni dokazano. Drugače kot sodišče prve in druge stopnje vrednotita obsojenčev zagovor in oškodovančevo izpovedbo. Trdita, da oškodovanec ni bil spravljen v zmoto, ne strinjata se z razlogi pritožbenega sodišča, ki je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje o obsojenčevem goljufivem namenu in o njegovem ravnanju, s katerim je oškodovanca spravil v zmoto v zvezi z opravljanjem hišniških del na objektu AA (točka 7 sodbe sodišča druge stopnje, ki je pritrdilo obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje v točkah 13 in 14 ter točka 8 sodbe sodišča druge stopnje o pravilni oceni izpovedb prič D. B., M. A. in M. B., ki so potrdili oškodovančevo izpovedbo). Tudi z navedbami, da oškodovanec ni mogel biti v zmoti o vlogi obsojenca, da so oškodovančeve navedbe neresnične, da si je stvari izmislil, da bi bilo njegovo izpovedbo potrebno presojati v luči resnicoljubnosti, zagovornika ne presegata uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za navedbe, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, saj obsojencu ni mogoče očitati, da je oškodovanca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto.

7. Kot kršitve procesnega zakona, ki jih presoja Vrhovno sodišče, je mogoče oceniti navedbe v zahtevi o napačnem povzemanju dela izpovedbe priče V. R. v točki 9 sodbe sodišča druge stopnje ter o tem, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb.

8. Navedbe, da je pritožbeno sodišče napačno presodilo, da je obsojenec oškodovanca tudi v zvezi z objektom na ... zavajal z lažnimi navedbami in da si je oškodovanec slednje izmislil ter citiranje izpovedbe priče R., ne pomenijo uveljavljanja kršitve zakona, ampak izpodbijanje dokazne ocene v pravnomočni sodbi. Zagovornika tudi trdita, da je pritožbeno sodišče napačno povzelo „stanje spisa“, ko je v točki 9 obrazložitve sodbe navedlo, da se je obsojenec prijavil na razpis za upravnika na ... in da je bil izbran, čeprav se obsojenec ni prijavil sam, temveč preko gospodarske družbe G., d. o. o. in ni bil izbran. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni zagovornikov podana, ker se je pritožbeno sodišče zmotno oprlo na dejstva, ki izhajajo iz trditev oškodovanca o vlogi obsojenca na ..., ki niso podprte z dokazi v spisu in ker je pritožbeno sodišče napačno povzelo, da je bil obsojenec na ... izbran za upravnika. Zagovornika navajata, da navedena okoliščina predstavlja odločilno dejstvo z vidika presoje obstoja zmote pri oškodovancu, ker se je oškodovanec skliceval na ravnanje obsojenca v zvezi z objektom na ..., da bo poskrbel, da bo izgubil posel tudi na drugih objektih.

9. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je oškodovancu lažno prikazoval, da ga člani nadzornega odbora in etažni lastniki AA želijo zamenjati, in da mu lahko pomaga, da ohrani posel na objektu, s čimer je zapeljal oškodovanca, da mu je v obdobju od 1. 1. 2009 do 1. 10. 2014 plačeval vsak mesec po 100,00 EUR. V opisu dejanja v pravnomočni sodbi je navedeno, da je obsojenec z navedbami nadaljeval tudi po tem, ko je dne 7. 3. 2014 ponovno postal predsednik nadzornega odbora na naslovu AA, da je oškodovancu tudi večkrat povedal, da če bo komu povedal, da mu plačuje vsak mesec 100,00 EUR, bo dobil „šipko“ (palico) čez vrat in da bo izkoristil svoj vpliv in poskrbel, da bo izgubil posel tudi drugje v Ljubljani. V točki 16 sodbe je sodišče prve stopnje pri presoji oškodovančeve izpovedbe, ki jo je ocenilo v celoti kot verodostojno, opisalo tudi, da je obsojenec oškodovancu dejal, da naj bi imel v bloku (...) družinsko kolegico ter da naj bi bil povezan z gospo V. R., ki je bila predsednica nadzornega odbora in da je rekel, da ga lahko tam vrže ven. Sodišče je ugotovilo, da je priča V. R., na zaslišanju, zanikala, da bi poznala obsojenca ter da bi imel kakršenkoli vpliv nanjo (zapisnik o glavni obravnavni z dne 26. 8. 2016). Kot izhaja iz zapisnika o obravnavi je priča povedala, v katerih letih je oškodovanec opravljal hišniška dela na objektu na ..., povedala pa je tudi, da se je obsojenec preko podjetja G., d. o. o. prijavil na razpis za upravnika, ter da se je takrat prijavilo deset kandidatov in kot je mogoče povzeti in zapisa izpovedbe priče, nihče od prijavljenih ni bil izbran. Pritožbeno sodišče je v točki 9 pri presoji pritožbenih navedb z zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, navedlo, da čeprav je priča V. R. povedala, da je bil oškodovanec hišnik v objektu na ..., prej, kot je ona spoznala obsojenca, glede katerega je zanikala kakršnokoli prijateljsko ali sorodstveno razmerje, s tem oškodovanec ni bil postavljen na laž, kot smiselno zatrjujejo pritožniki. Presojo je povezalo z načinom storitve kaznivega dejanja (v celoti) ter izpovedbama prič I. O. in M. B. (tudi točka 16 sodbe sodišča prve stopnje), pri presoji, ali je obsojenec ravnal z goljufivim namenom (I. O. je izpovedal, da je obsojenec od njega zahteval nekakšno provizijo; M. B. – vzdrževalec dvigal – pa, da mu je obsojenec dejal, da lahko dobi drugega, pa še 50,00 EUR zraven). Pritožbeno sodišče je v točki 9 v nasprotju z izpovedbo priče R. zapisalo, da je bil obsojenec izbran, ko se je prijavil na razpis za upravnika na objektu ... V povezavi s presojo sodbe sodišča prve stopnje v točki 16 pa je ocenilo, da ni mogoče izključiti možnosti, da je obsojenec oškodovanca tudi v zvezi z objektom na ... v Ljubljani zavajal z lažnimi navedbami. Okoliščina, da je pritožbeno sodišče v nasprotju z izpovedbo priče R. zapisalo, da je bil obsojenec izbran na razpis kot upravnik na ..., ni odločilna, saj ta okoliščina ni niti zatrjevana v opisu dejanja. V točki 16 sodbe je sodišče prve stopnje presojalo oškodovančevo izpovedbo tudi v zvezi z ravnanjem obsojenca do oškodovanca, ko je dobil delo na objektu na ... in je v tem kontekstu pri presoji obsojenčevega goljufivega namena uporabilo izpovedbo priče R. Če je pritožbeno sodišče napačno povzelo del izpovedbe te priče o dejstvu, ki ni bistveno, ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ne gre za protispisnost, ki bi bila očitna in na podlagi katere bi bil napravljen sklep o goljufivem namenu obsojenca, o lažnem in goljufivem prikazovanju dejstev oškodovancu, ki so se tudi v zvezi z delom na objektu na ..., oziroma kot je zapisano v opisu dejanja „drugje v Ljubljani“ kazali v prikazovanju, da bo obsojenec izkoristil svoj vpliv in da bo poskrbel, da bo oškodovanec izgubil posel. Goljufivi namen je obrazložen in utemeljen in s tem tudi oškodovančeva zmota na podlagi presoje oškodovančeve izpovedbe ter navedb prič in okoliščine, o kateri je izpovedala priča R. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po navedenem ni podana.

10. Zagovornika trdita, da se višje sodišče v sodbi ni niti z besedo opredelilo do pritožbenih navedb, da gre ob izostanku zmote pri oškodovancu in njegovi odločitvi, da bo kljub temu obdolženemu vsak mesec izročil denarni znesek, za drugačno razmerje med obsojencem in oškodovanim. Z navedbami zagovornika nakazujeta na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je presodilo relevantne pritožbene navedbe v zvezi s presojo uveljavljenega pritožbenega razloga in presojo, ali je obsojenec oškodovanca spravil v zmoto tako, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil in na ta način pridobil protipravno premoženjsko korist. Opredelilo se je do teze v pritožbi, da zmote pri oškodovancu ni bilo. Z navedbami vložnika ponovno zatrjujeta, da dejansko stanje v sodbi ni pravilno ugotovljeno in uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej da dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona, niso zanesljivo ugotovljena.

11. Vrhovno sodišče je po navedenem zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju tarifnih številk 7112, 71113 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ob upoštevanju taksne tarife 8301 v povezavi s količnikom za odmero takse po 16. členu ZST-1 ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca in trajanja ter zahtevnosti postopka.