Jedro

Ker stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, torej tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, bi tožnica za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

To ne velja le v primerih, če je pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem dejansko sklenjena in že obstaja delovno razmerje (za določen ali nedoločen čas), temveč tudi v primeru, ko delavec še v času razmerja, za katerega uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, najprej zahteva ugoditev obstoja delovnega razmerja, to razmerje pa kasneje preneha.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v II. točki izreka v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka delno spremeni, tako da se glasi: „Ugotovi se, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 4. 1. 2010 do 30. 6. 2011. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 4. 1. 2010 do 30. 6. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto administrator V, vključno z bruto plačo, odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plače, zmanjšano za že prejeta izplačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsake posamezne plače do plačila, ter ji izplačati regres za letni dopust za leto 2010 in polovico regresa za leto 2011, odvesti pripadajoče davke in izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. dalje do plačila, v roku 15 dni od pravnomočnosti, da ne bo izvršbe.

Višji zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 30. 6. 2011, poziv na delo, izročitev pogodbe o zaposlitvi, priznanje pravic iz delovnega razmerja po 30. 6. 2011 ter plačilo polovice regresa za letni dopust za leto 2011, se zavrne.“ Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 4. 1. 2010 dalje, naložilo toženi stranki, da jo pozove na delo na delovno mesto administratorja V, ter ji izroči pogodbo o zaposlitvi, naložilo toženi stranki, da tožnici od 4. 1. 2010 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z bruto plačo, odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, zmanjšano za že prejeta izplačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsake posamezne plače do plačila, ter ji izplača regres za letni dopust za leto 2010 in 2011, odvede pripadajoče davke ter izplača neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. dalje do plačila v roku 15 dni. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 277,50 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je tožnica pravočasno uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki. Pri tej je opravljala dela po podjemnih pogodbah, vendar so bila to dela, ki so jih zaposleni opravljali v okviru delovnega procesa; tožnica je opravljala vse naloge delovnega mesta „administrator V“, ki je bilo sistemizirano, za delo na tem delovnem mestu pa je imela tudi ustrezno strokovno izobrazbo ter ustrezen strokovni izpit. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka s tožnico sklepala pogodbe o delu v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), saj so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, zaradi česar je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 4. 1. 2010 dalje, za reintegracijo in reparacijo – kot izhaja iz izreka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in spremenilo odločitev o stroških postopka, tako, da je te odmerilo v višini 555,00 EUR (I. točka izreka), pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka), ter odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

4. Med drugim je kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnica vložila tožbo le za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ne pa tožbe v zvezi s prenehanjem tega razmerja. Navedlo je, da ZDR v zvezi z Zakonom o obrambi (ZObr) ter Zakonom o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR. Pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena za nedoločen čas, lahko preneha le na načine, ki jih določa ZDR v 75. členu, zato je tožnici delovno razmerje z iztekom zadnje pogodbe o delu prenehalo nezakonito.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja na določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), po katerem je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju, trajanju in prenehanju delovnega razmerja, kar izhaja tudi iz 41. člena tega zakona. Tožnica je tožbo vložila le za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ne pa tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja. Tožbo je vložila dne 17. 5. 2011 – v času, ko je še vedno opravljala delo, saj je zadnjo pogodbo sklenila do 30. 6. 2011. Ko je z delom prenehala, bi morala vložiti tudi tožbo za ugotovitev, da ji delovno razmerje ni (zakonito) prenehalo. Po datumu dejanskega prenehanja delovnega razmerja tudi ne more biti več elementov delovnega razmerja. Odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in sicer odločbe v zadevi VIII Ips 136/2011, ob praktično identičnem dejanskem stanju pa tudi od odločitve v sodbi pritožbenega sodišča Pdp 857/2013 z dne 17. 12. 2013. Dejstvo je, da zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni bil postavljen. Sodišče prve stopnje je odločalo o nečem, o čemer sploh ne bi smelo. S tem je bistveno kršilo določbe postopka; to je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (339. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ne glede na to je pritožbeno sodišče tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je kršilo določbe Zakona o sodiščih, ZDR ter obstoječo sodno prakso. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče zavrne zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 7. 2011 dalje, zavrne zahtevek za poziv na delo, izročitev pogodbe o zaposlitvi, zavrne zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 30. 6. 2011 dalje ter zavrne zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2011. 6. Tožnica v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da odločba v zadevi VIII Ips 136/2011 ni primerljiva. Delavec lahko zahteva ugotovitev nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če je ta odpovedana, to pa pomeni, če ima z delodajalcem sklenjeno pogodbo za določen oziroma nedoločen čas. To ni bil tožničin primer.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka, ki ga tožena stranka smiselno povezuje s kršitvijo po prvem odstavku 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ne gre za to, da naj bi sodišči prve in druge stopnje odločali o ničemer, kar ni bilo predmet zahtevka. Tožnica je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja; iz sodb ne izhaja, da bi sodišči odločali o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Sodišči sta odločali v okvirih zahtevka, vendar sta glede na dejanske ugotovitve spregledali, da le na podlagi zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, tožnici po 30. 6. 2011, ko je prenehalo tudi pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ni moglo priznati delovnega razmerja za nedoločen čas in posledično odločiti o reintegraciji, dolžnosti izročitve pogodbe o zaposlitvi ter ji priznati pravice iz delovnega razmerja tudi po 30. 6. 2011. Navedeno pa ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, temveč zmotno uporabo materialnega prava.

10. Tožnica je vložila tožbo na sodišče dne 16. 5. 2011, to je v času, ko ji še ni potekla zadnja pogodba o delu, s katero se je zavezala opravljati dela v obdobju od 1. 3. 2011 do 30. 6. 2011. V tožbi in pred tem je pri delodajalcu zahtevala ugotovitev nezakonitega sklepanja pogodb o delu oziroma ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Ob ugotovitvi elementov delovnega razmerja, je bilo tudi ugotovljeno, da je razmerje med strankama (za katero je bilo ugotovljeno, da ima vse elemente delovnega razmerja) prenehalo s potekom zadnje pogodbe o delu, to je 30. 6. 2011. Ker stranki po tem datumu nista bili več v pogodbenem razmerju, torej tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, bi tožnica za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Če bi torej tožnica želela doseči pravice iz delovnega razmerja tudi po 30. 6. 2011, bi morala uveljaviti in doseči tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

11. To ne velja le v primerih, če je pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem dejansko sklenjena in že obstaja delovno razmerje (za določen ali nedoločen čas), temveč tudi v primeru, ko delavec še v času razmerja, za katerega uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, najprej zahteva ugoditev obstoja delovnega razmerja, to razmerje pa kasneje preneha. Tudi v primeru, če delavec uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja šele po tem, ko je razmerje, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja, prenehalo, mora zahtevati ne le ugotovitev obstoja delovnega razmerja, temveč tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja takšnega razmerja (oziroma smiselno enega od načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi). Takšno stališče je revizijsko sodišče zavzelo že v sodbi in sklepu VIII Ips 136/2011 z dne 19. 6. 2012, pa tudi v sodbi VIII Ips 54/2014 z dne 13. 5. 2014 (v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 857/2013 z dne 17. 12. 2013 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 428/2013 z dne 15. 5. 2013).

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče poseglo v odločitev sodišč druge in prve stopnje (upoštevajoč izrek sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe tožene stranke v zvezi s priznanjem pravic iz delovnega razmerja tožnici – sodba sodišča druge stopnje v II. točki izreka, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v I., II. in III. točko izreka), tako da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki le v obdobju 4. 1. 2010 do 30. 6. 2011, tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja od 4. 1. 2010 do 30. 6. 3011, pri tem pa ji priznalo tudi regres za letni dopust za leto 2010 in le polovico regresa za letni dopust za 2011 (1). Takšna odločitev temelji na določbi tretje alineje prvega odstavka 162. člena ZDR (v povezavi z ZJU), po kateri ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem (kar je slučaj pri tožnici), v takšnem primeru pa ima delavec pravico le do sorazmernega dela regresa (četrti odstavek 131. člena ZDR), torej v tožničinem primeru do polovice regresa za letni dopust za leto 2011. Glede na navedeno odločitev je revizijsko sodišče zavrnilo tudi višji zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 30. 6. 2011, poziv na delo in izročitev pogodbe o zaposlitvi, priznanje pravic iz delovnega razmerja po 30. 6. 2011 ter plačilo druge polovice regresa za letni dopust za leto 2011. To tudi pomeni, da je reviziji tožene stranke ugodilo skoraj v celoti, zavrnilo pa jo je v delu, v katerem je predlagala tudi odločitev o celotni zavrnitvi zahtevka tožnice za plačilo regresa za letni dopust za leto 2011. 13. Ker tožena stranka ni zahtevala tudi spremembe odločitve o stroških postopka, revizijsko sodišče o tem ni odločalo, odločitev o revizijskih stroških oziroma stroških odgovora na revizijo pa je odpadlo, ker jih stranki nista priglasili. Tudi sicer gre za spor o obstoju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

Op. št. (1): V samo obliko izreka ni poseglo, saj v zvezi s tem ni bilo revizijskih očitkov.