Jedro

Nepopolnost tožbe v smislu 180. člena ZPP in njena obravnava brez predhodne odprave te procesne pomanjkljivosti ne pomenita absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 359. člena ZPP, ampak bi lahko šlo za kršitev po 8. točki drugega odstavka 359. člena ZPP, saj toženi stranki zaradi nepopolne tožbe ne bi bila dana možnost polne izjasnitve v postopku. Takšna kršitev pa se sodišču prve stopnje ni pripetila, saj je obravnavalo tožbo, ki je imela tožbeni zahtevek. Le-ta je bil postavljen že v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kjer je tožeča stranka (tam upnik) navedla, naj sodišče izda sklep o izvršbi z vsebino, da se dolžniku naloži, da v 8 dneh po vročitvi tega sklepa poravna upnikovo terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom I Pg 428/2005 z dne 23.10.2012 izreklo: „ I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Ig 844/2005 z dne 29.9.2005 se vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka, kjer je toženi stranki naloženo plačilo zneska 46.569,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.607.964, 00 SIT od 30.11.2004 do 31.12.2006 in od zneska 19.228,69 EUR od 1.1.2007 dalje, od zneska 6,552.036,00 SIT od 7.1.2005 do 31.12.2006 in od zneska 27.341,16 EUR od 1.1.2007 dalje ter izvršilne stroške v znesku 562,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 134.700,00 SIT od 14.10.2005 do 31.12.2006 in od zneska 562,09 EUR od 1.1.2007 dalje, vse v 15 dneh. II. Pobotni ugovor tožene stranke se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 2.726,87 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.“ Zoper to odločbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo tožeče stranke zavrže, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, tožečo stranko pa zaveže k povrnitvi stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba najprej povzame, da je sodišče prve stopnje štelo, da je glede ugovornih navedb tožene stranke in v zvezi z njenim pobotnim ugovorom, da je glede njih že pravnomočno razsojeno v postopku pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod I Pg 53/2007. Sodišče prve stopnja meni, da gre v sporni zadevi in v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu za isti tožbeni predlog in isto dejansko stanje, ker se je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu vtoževala razlika med plačanim delom pogodbene cene in rešenimi deli filtrirne naprave po 637. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je še navedlo, da je sodišče v Slovenj Gradcu preizkusilo tožbeni zahtevek tožene stranke (v Slovenj Gradcu tožeče stranke) iz vseh dejanskih in pravnih podlag, torej z vidika odgovornosti za stvarne napake, iz naslova garancije in iz naslova opustitve pojasnilne dolžnosti ter da zato ni dopusten pobotni ugovor iz iste dejanske in pravne podlage. Zahtevek iz naslova pogodbene kazni naj ne bi bil utemeljen, ker je bila obveznost tožeče stranke sprejeta, ob sprejemu pa dolžniku ni bilo sporočeno, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Tožena stranka po stališču sodišča prve stopnje naj ne bi izkazala odstopa od pogodbe in ni bilo ugovorov glede izdelave in montaže filtra JFJC 70.000 m³/uro za odsesavanje prahu.

Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici katere je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in tožbo tožeče stranke zavreči, saj je sodišče prve stopnje odločalo brez postavljenega zahtevka. Vsaka tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katere tožnik opira zahtevek ter dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, kakor tudi podatke, ki jih mora imeti vloga po 105. členu ZPP. Tožeča stranka pa tožbenega zahtevka ni postavila, torej, da se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka z naložitvijo plačila v sodbi določenih denarnih zneskov. Sodišče prve stopnje je odločalo brez postavljenega zahtevka, ki je izključno v dispoziciji pravdnih strank. Gre za neobstoječo tožbo, ki jo je potrebno zavreči. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje povsem zmotno menilo, da gre za že razsojeno zadevo - res iudicata, saj je s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I Pg 53/2007 z dne 26.10.2011 namreč sodišče razsojalo zgolj o zahtevkih tožeče stranke iz naslova opustitve pojasnilne dolžnosti in odgovornosti tožeče stranke (kot tožene stranke v postopku I Pg 53/2007) iz naslova garancije.

Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 19.10.2012 podala navedbe, da se je v sodbi z dne 26.10.2011 izrecno navedlo,da o stvarnih napakah v zvezi z izvršenim delom sodišče ni odločalo (I. in II. odstavek na strani tri obrazložitve sodbe). Tako nikakor v tem delu ne gre za učinek materialno pravne pravnomočnosti, po katerem ne bi bilo dopustno v tem postopku odločati v smislu neizpolnitve naročila ali izpolnitve z njegovo napako. S sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 173/2007 z dne 10.9.2007 je namreč to sodišče v postopku I Pg 53/2005 pritožbi tožeče stranke ugodilo in v celoti razveljavilo sodbo sodišča I. stopnje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo le o delu zahtevka tožeče stranke (kot tožene stranke v tem pravdnem postopku). Identiteto tožbenih zahtevkov namreč predstavlja tako tožbeni temelj kot sam zahtevek. Tako je sodišče prve stopnja v tem delu zmotno uporabilo določila o materialnopravni pravnomočnosti, ki ne dopušča ponovnega sojenja v isti zadevi in s tem posledično zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno štelo, da tožena stranka ni podala določnih trditev glede neizpolnitve pogodbe in odstopa od pogodbe , saj je tožena stranka kot kupec, ki je plačala kupnino, smela uveljavljati vrnitev dela kupnine v obliki kondikcijskega zahtevka zaradi preveč plačanega in sodišče prve stopnje bi o tem lahko odločalo kot o predhodnem vprašanju.

Tako bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o vseh postavljenih ugovorih tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe o podjemu, znižanja plačila, ugovora izpolnitve s stvarnimi napakami in nenazadnje o postavljenem pobotnem ugovoru.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe neutemeljeno prevalilo dokazno breme v zvezi z uveljavljanjem znižanja kupnine zaradi pogodbene kazni, saj tožeča stranka ni podajala navedb, da tožena stranka ne bi nemudoma sporočila, da si pridrži pravico do uveljavljanja pogodbene kazni od delni izpolnitvi obveznosti, tako da bi moralo sodišče ob upoštevanju 212. člena ZPP šteti ta dejstva za priznana. Tako je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Tožeča stranka meni, da so zmotne pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v zadevi odločilo brez tožbenega zahtevka, saj je jasno, če je vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi, da je s tem odločalo o tožbenem zahtevku in je v celoti ravnalo v skladu z veljavnimi določbami ZPP. Tožena stranka vtoževanim računom ni nasprotovala niti po temelju niti po višini, uveljavljala je le pobotni ugovor, ki pa je temeljil na njenem zahtevku, o katerem se je odločalo pred sodiščem v Slovenj Gradcu v zadevi I Pg 53/2007, kjer pa je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. Pobotni ugovor je zato bil povsem pravilno zavržen.

Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti v sporni zadevi na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev strank: - tožeča stranka je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 11.5.2005 (( račun št. ... z dne 29.11.2004 za filter tip ... 70.000 m³/h na znesek 19.228,69 EUR (prej 4.607.964,00 SIT) in račun št. ... z dne 6.1.2005 za filter tip ... 72.000 m³/h na znesek 27.341,16 EUR (prej 6,522.036,00 SIT)) zahtevala izdajo sklepa o izvršbi za plačilo glavnice 46.569,85 EUR s pripadki (prej 11,160.000,00 SIT s pripadki) in predlagala, da se zoper toženo stranko, tedaj kot dolžnika, dovoli predlagana izvršba zaradi poplačila dolgovanega zneska; navajala je, da je s toženo stranko 15.7.2003 sklenila pogodbo o izdelavi in dobavi filtra tip ... 70.000 m³/h za odsesovanje prahu iz čistilnice in filtra tip ... 72.000 m³/h za odsesovanje kupolk elektroinduktivnih peči in odžveplavanja; pogodbeni rok je bil 28.2.2004, ki pa se je na zahtevo tožene stranke prestavil na 22. teden v letu 2004; med strankama ni bilo nobenih nesoglasij glede izdelave in montaže filtra JFJC 70.000,00 m³/h, ki je bil prevzet z zapisnikom 27.7.2004, nato 3.9.2004 izročena tehnična dokumentacija in 1.10.2004 opravljen še tehnični prevzem; s strani tožene stranke ni bilo nobene reklamacije glede obratovanja filtra, prav tako ni bilo ničesar rečeno glede zamude in uveljavljanja pogodbene kazni; v zvezi s filtrom ... 72.000 m³/h za odsesovanje kupolk elektroinduktivnih peči in odžveplavanja pa res teče med sedaj pravdnima strankama pravda pod Pg 53/2005 pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, kjer je tožeča stranka v tej pravdi tožena stranka, kjer pa je zahtevek povsem neutemeljen; tožena stranka je tožeči stranki pred izdelavo ponudbe poslala listino „Meritev temperature na izpustu kupolne peči“, iz katere je razvidno, da najvišja temperatura dosega 374 °C in je to najvišjo temperaturo pred podpisom pogodbe potrdil zastopnik tožene stranke; šele 28.2.2004 je tožena stranka prvič navedla, da pričakuje izvedbo filtra, ki bo prenesel temperaturo 500 °C, vendar ji je bilo pojasnjeno kakšen je bil pogodbeni dogovor; 4.3.2004 je bil sklenjen Aneks k Pogodbi in tožena stranka takrat ni imela nobenih pripomb glede temperature; 14.7.2004 je bil opravljen prevzem filtra in ni bilo ugotovljenih nobenih pomanjkljivosti; nato je 21.7.2004 sledil opomin tožene stranke, v katerem govori o prekoračitvi roka, opozarja na nekatere napake, pri tem pa ni bilo nič zapisanega glede temperature; 20.1.2005 je tožena stranka poslala reklamacijo filtra za odsesovanje kupolk in postavila 30-dnevni rok za odpravo napak, tožena stranka je zamudila vse roke za reklamiranje napak, prvič je v dopisu z dne 20.1.2005 tožena stranka uveljavljala pogodbeno kazen za filter 70.000,00 m³/h v višini 9.614,34 EUR (prej 2.303.982,00 SIT); tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka prišla v zamudo pri izvedbi del in je zato dolžna plačati penale 9.614,34 EUR v zvezi z izdelavo filtra ... 70.000,00 m³/h; tožeča stranka pa je drugi filter za odsesovanje kupolk izvedla tehnično in konstrukcijsko nepravilno in ima tožena stranka do nje odškodninski zahtevek po II. odstavku 637. člena OZ, ki ga uveljavljala v postopku pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod Pg 53/2005, kjer vtožuje 222.935,75 EUR s pripadki (prej 53,424.324,00 SIT); tožena stranka je uveljavljala tudi ugovor neizpolnitve oziroma izpolnitve s stvarnimi napakami, ki se po mnenju izvedenca ne dajo odpraviti in to škodo predstavlja vsoto vseh plačil tožeči stranki, zmanjšano za rešene dele, tako da škoda znaša 222.935,75 EUR, kar podredno uveljavljala v pobot; uveljavlja tudi znižanje kupnine iz naslova garancije in meni, da je posel šteti kot enoten posel, ne glede kje se je napaka pojavila; filter za odsesovanje kupolk je bil 14.7.2004 prevzet s pridržkom, da se bo tehnični prevzem izvršil v kompletu obeh filtrov po predaji tehnične dokumentacije; tožeča stranka je sporočila, da je bil tožbeni zahtevek tožene stranke, ki ga je vtoževala pred sodiščem v Slovenj Gradcu in ga v tej pravdi uveljavlja v pobot, v celoti pravnomočno zavrnjen s sodbo Pg 53/2007 z dne 26.10.2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 10/2012 z dne 15.3.2012 in sklepom VS RS z dne 17.6. 2012 zavržena revizija; tožena stranka je trdila, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu odločeno zgolj o zahtevkih tožene stranke iz naslova opustitve pojasnilne dolžnosti in iz naslova garancije, v tej sodbi pa je izrecno rečeno, da o stvarnih napakah v zvezi z izvršenim delom ni odločalo in ne gre za učinek pravnomočno razsojene zadeve ter ne gre za identiteto zahtevkov; tožena stranka je podredni pobotni ugovor postavila na znesek 90.320,00 EUR; Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo v sporni zadevi brez postavljenega tožbenega zahtevka, torej na podlagi nepopolne tožbe in da bi moralo tožbo zavreči, ne pa odločati, kot da je tožba popolna in da je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je po stališču pritožbenega sodišča povsem neutemeljen.

Predvsem ne drži, da izpodbijana odločba nima razlogov ali do so ti razlogi ali nejasni ali sami s sabo v nasprotju, kar predstavlja očitano kršitev, pri čemer pritožba niti ne pove, v čem naj bi se kazala ta kršitev, temveč meni le, da tožba ni bila popolna in bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči. Nepopolnost tožbe v smislu 180. člen ZPP in njena obravnava, brez predhodne odprave te procesne pomanjkljivosti pa ne pomeni hkrati absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka, ampak bi lahko šlo za morebitno kršitev po 8. točki drugega odstavka, saj toženi stranki zaradi nepopolne tožbe ne bi bila dana možnost polne izjasnitve v postopku. Slednjega pa tožena stranka v pritožbi niti ne uveljavlja.

Sicer pa se takšna kršitev sodišču prve stopnje ni pripetila, saj je obravnavalo tožbo, ki je imela tudi tožbeni zahtevek in je ta bil postavljen že v izvršilnem postopku, ko je tožeča stranka v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine navedla, naj sodišče izda sklep o izvršbi v vsebini: „Dolžniku se naloži, da v 8 dneh po vročitvi tega sklepa poravna upnikovo terjatev: 1. glavnico: 11.160.000,00 SIT; 2. zakonske zamudne obresti: - od zneska 4,607.964,00 SIT od 30.11.2004 dalje do plačila, - od zneska 6,522.036,00 SIT od 7.1.2005 dalje do plačila; 3. izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dalje do plačila ter vse nadaljnje izvršilne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o njihovi odmeri dalje do plačila“ in dovoli izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve...

Sklep o izvršbi Ig 2005/00844 z dne 29.9.2005, ki ga je sodišče izdalo na podlagi prej navedenega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine je tako glasil: “1. Dolžniku se naloži, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa upniku poravna v predlogu navedene terjatve. 2 sodišče dovoli predlagano izvršbo. 3. stroški upnika se odmerijo na 134.700,00 SIT.“ Po zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki je veljal v času, ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (Uradni list RS št. 51/98, 75/2002, 16/2004, 46/2005) je po 41. členu ZIZ moral predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vsebovati tudi zahtevo, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški, verodostojno listino, na podlagi katere je zahteval izvršbo,pa je moral upnik priložiti predlogu.

Navedeno pomeni, da sklep o izvršbi obsega poleg klasičnega dovolilnega dela, tipičnega za sklep o izvršbi na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, še poseben naložitveni del-kondemnatorni del, ki nalaga dolžniku plačilo v predlogu navedene terjatve (dajatveni ali kondemnatorni del). Izvršilno sodišče odloča pri izvršbi na podlagi verodostojne listine tudi o obstoju in utemeljenosti tožnikovega dajatvenega zahtevka (1).

Po drugem odstavku 62. člena ZIZ, ki je urejal postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je določeno, da v primeru, če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja in opravljena izvršilna dejanja. Sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

Prej navedeno v obravnavni zadevi pomeni, da je po ugovoru tožene stranke, tedaj še kot dolžnika, izvršilno sodišče s sklepom z dne 21.11.2005 sklep o izvršbi z dne 29.9.2005 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, to je v 2. točki izreka in sklenilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku. Pomeni pa tudi, da je predlog za izvršbo že vseboval tožbeni zahtevek, le glede utemeljenosti tega tožbenega zahtevka se je odločalo v pravdnem postopku po pravilih za izdajo plačilnega naloga glede na napotilno ureditev po 62. členu ZIZ.

Za plačilni nalog je značilno, da z njim sodišče izreče, da je tožena stranka dolžna v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po prejemu plačilnega naloga izpolniti tožbeni zahtevek skupaj s stroški, ki jih je odmerilo sodišče ali pa v istem roku ugovarjati zoper plačilni nalog (433. člen ZPP).

Če je po 62. členu ZIZ opredeljeno, da se po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, to nedvomno pomeni, da je predlog za izvršbo že vseboval tožbeni zahtevek in da je izvršilno sodišče s sklepom toženi stranki naložilo plačilo po tem tožbenem zahtevku, le da je zaradi obrazloženega ugovora v pravdnem postopku bilo potrebno odločiti ali se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi tudi glede naložitvenega dela, torej presoditi ali je tožbeni zahtevek utemeljen ali ne (tretji odstavek 436. člena ZPP).

Tako je sodišče prve stopnje po vsem navedenem odločalo na podlagi popolne tožbe, ki je vsebovala tudi tožbeni zahtevek, trditveno podlago, ki je logično predlog za izvršbo ne obsega, pa je tožeča stranka ustrezno podala v pravdnem postopku, v katerem se je odločalo ali se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi ali ne.

Pritožbeni očitek o neobstoječi tožbi, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči, se pokaže kot neutemeljen.

Pritožba v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zavrže pobotni ugovor tožene stranke, meni, da je ta odločitev zmotna, ker da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je ta bil uveljavljan iz naslova stvarnih napak, ki se niso dale odpraviti in je tožena stranka v pobot uveljavljal posledično škodo v znesku 90.320,00 EUR, o tem pa s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu Pg 53/2007 z dne 26.10 2011 ni bilo odločeno: pritožba meni, da to jasno izhaja iz I. in II. odstavka na strani tri obrazložitve te sodbe, kjer sodišče navede, da o stvarnih napakah v zvezi z izvršenim delom ne bo odločalo.

Pritožba sicer soglaša s pravilnimi procesno pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti ali je o stvari že pravnomočno razsojeno in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP). Soglaša s tem, da je potrebno pri presoji ali gre za pravnomočno razsojeno zadevo oceniti ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka.

Subjektivna identiteta je podana, kadar v obeh zadevah nastopata isti stranki, četudi v obrnjenih vlogah, pri čemer je v procesnem smislu tudi pobotni ugovor šteti kot tožbo. Pritožbeno ni sporna subjektivna identiteta, ko je sodišče prve stopnje (10. točka izpodbijane sodbe) ugotovilo, da sta v zadevi Pg 53/2007 pred sodiščem v Slovenj Gradcu pravdni stranki isti le v zamenjani vlogah.

Sporno pa je pritožbeno ali obstaja tudi objektivna identiteta, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka v sporu v Slovenj Gradcu kot tožeča stranka vtožuje razliko med plačanim delom pogodbene cene in rešenimi deli filtrirne naprave, da zahteva od tožene stranke povrnitev škode in znižanje plačila po 637. členu Obligacijskega zakonika in da je njen tožbeni zahtevek sodišče obravnavalo v okviru instituta odgovornosti za stvarne napake in v okviru odgovornosti iz naslova garancije ter da tožena stranka kot tožeča stranka v pravdi v Slovenj Gradcu zahteva razliko med vrednostjo že plačanega dela filtrirne naprave in rešenimi deli in ta tožbeni zahtevek opredeli kot odškodninski oziroma kot zahtevek iz naslova znižanja kupnine oziroma kot zahtevek za vračilo plačila razlike ter presodilo, da je sodišče v Slovenj Gradcu tožbeni zahtevek presojalo in preizkusilo iz vseh pravnih podlag, ko ga je obravnavalo z vidika odgovornosti za stvarne napake, iz naslova garancije in iz naslova pojasnilne dolžnosti.

Pritožba trdi, da s sodbo v Slovenj Gradcu ni bilo odločeno glede tožbenega zahtevka iz naslova stvarnih napak in iz tega naslova nastale škode toženi stranki v razliki med plačanimi zneski tožeči stranki in rešenimi deli, kar tožena stranka uveljavlja v pobot, vendar pa pritožba v zvezi s tem citira le I. In II. odstavek na strani tri obrazložitve te sodbe, pa še to nedosledno, saj je sodišče v 4. točki obrazložitve zapisalo: “V smislu navedenih razlogov Višjega sodišča je sodišče v ponovljenem postopku obravnavalo še z vidika odškodninske odgovornosti tožene stranke iz naslova opustitve pojasnilne dolžnosti in z vidika odgovornosti tožene stranke,“ ni pa zapisalo, da bo spor obravnavalo zgolj z vidika teh dveh pravnih podlag, kot zavajujoče trdi pritožba.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, da je sodišče v Slovenj Gradcu tožbeni zahtevek tožeče stranke obravnavalo na naslednjih pravnih podlagah: z vidika garancije – 17. točka in 18. točka obrazložitve - tožbeni zahtevek je kot nesklepčen zavrnilo; z vidika stvarnih napak kot jamčevalni zahtevek – 22. točka obrazložitve - tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnjen zaradi zamude rokov za grajanje napak - z vidika opustitve pojasnilne dolžnosti (23 - do 28. točka obrazložitve), kar izhaja tudi iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 10/2012 z dne 15.3.2012, s katero je zavrnjena pritožba tožeče stranke in potrjena sodba Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu Pg 53/207 z dne 26.10.2011. Pritožbeno sodišče je v 5. točki obrazložitve navedlo: „Preizkusilo je vse pravne podlage iz katerih bi lahko, glede na zatrjevana dejstva tožnice, izhajalo, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen, saj ga je obravnavalo v okviru odgovornosti za stvarne napake, iz naslova garancije in iz naslova opustitve pojasnilne dolžnosti. Z ugotovitvami in zaključki, da je tožnica zaradi opustitve dolžnosti pravočasnega obvestila o napakah izvršenega dela izgubila upravičenja iz naslova jamčevanja (členi 633 in 634 OZ), da iz dejstva, ki ji je navedla v zvezi z zahtevkom iz naslova garancije ne izhaja tista pravna posledica, ki je zatrjevana v zahtevku in da ni dokazala opustitve pojasnilne dolžnosti toženca (tretji odstavek 625. člena OZ), pritožbeno sodišče v celoti soglaša.“ Pritožba po navedenem neutemeljeno zatrjuje, da s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu ni bilo odločeno tudi o tožbenem zahtevku tožeče stranke z vidika stvarnih napak in neutemeljen je pritožbeni očitek o neobstoji objektivne identitete spora, zato je pravilna procesno pravna odločitev sodišča prve stopnje, da je pobotni ugovor tožene stranke zavrglo, ker je o njem že bilo pravnomočno odločeno.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožba zmotno razume bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo očita sodišču prve stopnje, iz razloga, ker je zavrglo pobotni ugovor zaradi že pravnomočne odločitve v zvezi z njim, saj bi ta kršitev bila podana, če bi sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru vsebinsko odločalo,in bi prezrlo, da je o njem že pravnomočno odločeno, torej mora biti podana obratna procesna situacija, kot jo razume pritožba.

Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o postavljenih materialno pravnih ugovorih neizpolnitve pogodbe o podjemu, znižanju plačila, ugovoru izpolnitve s stvarnimi napakami in o pobotnem ugovoru do višine izterjevane terjatve tožeče stranke, je ravno tako neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje pobotni ugovor v zvezi s stroški nastalimi zaradi izpolnitve z napako, zavrglo in že pojasnjenih razlogov, torej je o tem odločilo.

Odločilo je tudi o ugovoru neizpolnitve (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in pritožba niti ne pove, v čem teh razlogov ne sprejema, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da je ugovor neizpolnitve po 101. členu OZ mogoče podati le dotlej, dokler upnik ne sprejme izpolnitvenega predmeta pogodbe in stranka lahko šteje kot neizpolnitev pogodbe tudi nepravilno izpolnitev, torej izpolnitev s stvarnimi in pravnimi napakami ter sme takšno izpolnitev zavrniti. Takoj pa, ko stranka izpolnitev sprejeme, torej preide predmet izpolnitve v njeno premoženjsko sfero, pa ji ostanejo jamčevalne sankcije (2). Toženi stranki so potem, ko je sporni filter tip ... 72.000 m³/h prevzela, ostali jamčevalni zahtevki (znižanje kupnine, razlika med plačano pogodbeno ceno in rešenimi deli), ki jih je tudi uveljavljala, pa je o njih že bilo pravnomočno odločeno v zadevi P 53/2007 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu in sodišče prve stopnje o njih niti ni smelo več vsebinsko odločati.

Zmotni so tudi pritožbeni očitki v zvezi s predpravdnim materialno pravnim ugovorom pogodbene kazni, kot ga je zatrjevala tožena stranka in v tej pravdi uveljavljala zaradi tega višini tožbenega zahtevka, saj ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožeča stranka ugovarjala pravočasnosti uveljavljanja pogodbene kazni po petem odstavku 251. členu OZ, ker je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 25.4.2006 (listna številka 13 - 20 spisa) navedla, da glede izdelave in montaže filtra ... 70.000 m³/h za odsesovanje prahu iz čistilnice med strankama ni bilo nobenih nesoglasij in da je bil tehnični prevzem 1.10.2004, tožena stranka ni imela nobenih reklamacij glede tega filtra in tožeča stranka tudi ni prišla v zamudo pri montaži; v vlogi z dne 22.10.2007 (listna številka 31-33 spisa) pa je še dodala, da se je tožena stranka z dopisom z dne 20.1.2005 sklicevala na zamudo in uveljavljala pogodbeno kazen vendar neutemeljeno.

Tožena stranka sama je potrdila, da je z dopisom svojega odvetnika z dne 20.1.2005 uveljavljala pogodbeno kazen, potem ko je to še prej navedla na izpisku odprtih postavk z dne 3.1.2005 (vloga tožene stranke z dne 18.5.2006, listna številka 22-24 spisa).

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je izjava tožene stranke o uveljavljanju pogodbene kazni prepozna, saj je bil tehnični prevzem filtra 1.10.2004 in tedaj so bile toženi stranki znane vse okoliščine v zvezi z zatrjevano zamudo pri izdobavi filtra 70.000 m³ in tedaj je nastopil trenutek, ko bi morala tožeči stranki sporočiti, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, šele s 3.1.2005 napovedana zahteva za plačilo pogodbene kazni pa je vsekakor prepozna in tožena stranka iz naslova pogodbene kazni ne more doseči znižanja svoje pogodbene obveznosti.

Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZP pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

Sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje podalo natančne in jasne razloge glede utemeljenosti vtoževanega tožbenega zahtevka, potem ko je pravilno zavrnilo vse materialno pravne ugovore tožene stranke in ko je pravilno zavrglo njen pobotni ugovor. Tožena stranka kot naročnik del pri tožeči stranki kot izvajalcu del, je temu dolžna plačati še vtoževani znesek, ki ga predstavlja neplačani del pogodbene vrednosti (619. člen OZ), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ), pri čemer je sodišče prve stopnje smelo skladno z Zakonom o uvedbi eura (ZUE) namesto tolarjev zneske navesti v evrih (13. člen tega Zakona) in enako glede zakonskih zamudnih obresti izreči, da te od 1.1.2007 tečejo od evrskih zneskov.

Tožena stranka ni konkretno in obrazloženo izpodbijala izreka izpodbijane sodbe o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal kakšnih upoštevnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke tako glede izpodbijane sodbe kot glede izpodbijanega sklepa zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča niti k razjasnitvi stvari, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).

Op. št. (1): primerjaj Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 9.12.1999 Op. št. (2): primerjaj M. Juhart, v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga GV Založba, Ljubljana 2003, stran 555 in 556