Jedro

Tožnik ni izkazal, da bi imel v svoji izvorni državi težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. V tožbi opozarja na Smernice UNHCR o otroških prošnjah za azil iz leta 2009, iz katerih izhaja, da je glede na zatrjevane okoliščine mladoletnega prosilca za mednarodno zaščito (družinsko nasilje) potrebno ugotoviti tudi, ali je ta lahko pripadnik določene družbene skupine upoštevaje njegove posebne okoliščine. Glede na (podane tožnikove navedbe) spor okoli dediščine ter tožnikovo pričanje zoper strica, tudi po presoji sodišča ne gre za družinsko nasilje niti v smislu opredelitve družinskega nasilja po določilih 3. in 3. a člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je mladoleten in prihaja iz Ljudske demokratične republike Alžirije, za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države (prva alineja drugega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti ; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi spora s stricem, ki naj bi mu grozil s smrtjo. Glede na zatrjevano mladoletnost tožnika, ki v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta, mu je bila v postopku postavljena zakonita zastopnica.

3. V nadaljevanju obrazložitve toženka povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj na osebnem razgovoru. Toženka je v postopku ugotavljala, ali je tožnikova izvorna država zanj varna država. Po navedbah je Alžirijo zapustil skupaj z očetom pred približno letom dni. Očeta je na poti grška policija vrnila v Turčijo, nato je od tam odšel nazaj v Alžirijo, tožnik pa je iz Grčije s prijateljem nadaljeval pot proti Sloveniji, kjer je bil prijet. Po seznanitvi z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije Alžirijo uvrstila na seznam varnih izvornih držav, je tožnik povedal, da je po smrti dedka zaradi dediščine prišlo do spora med tožnikovim očetom in njegovim bratom, torej tožnikovim stricem. Ker je stric na podlagi ponarejenih dokumentov dobil večji del zemlje, zato ga je tožnikov oče prijavil policiji. Iz maščevanja je stric napadel tožnikovega očeta in ga fizično poškodoval. Tožnik je napad videl in zoper strica pričal na sodišču. Strica so obsodili na poldrugo leto zapora. Po prestani zaporni kazni mu je stric pričel groziti s smrtjo, zato je tožnik skupaj z očetom, kateremu je stric prav tako grozil s smrtjo, zapustil Alžirijo. Tožnik je policiji prijavil le eno grožnjo od treh, in dejali so mu, da sama grožnja še ničesar ne pomeni. Stric ga sicer nikoli ni fizično napadel. Povedal je še, da tožnikov oče ve, da je tožnik v Sloveniji, tožnik pa ne ve ali je stric očetu še kaj grozil, saj z njim ni veliko v stiku. Na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi v Alžiriji ostal, je povedal, da bi stric lahko uresničil svojo grožnjo. Na vprašanje, kako to, da je njegov oče še živ, saj je stric grozil tudi njemu, je tožnik povedal, da tega ne ve, meni pa, da se oče lažje brani. Pooblaščenec ga je nato pozval, da je opisal, kako je stric napadel očeta ter svoje pričanje na sodišču. Povedal je tudi, da v času, ko sta bila z očetom odsotna, preostala družina s stricem ni imela težav. Šolanje je tožnik zaradi revščine opustil že približno dve leti pred odhodom iz Alžirije. Povedal je še, da se boji strica, ker pije in jemlje prepovedane substance, zato tudi meni, da je svoje grožnje sposoben uresničiti. Prvo grožnjo je prejel, ko ga je stric nekega dne počakal pred kavarno in mu dejal, da ga bo ubil. Drugič je tožniku zagrozil, ko je bil ta na nogometnem igrišču, tretjič pa še preden je šel v zapor. Povedal je še, da ne ve za vsoto denarja, okoli katerega je tekel spor, niti kako velika je sporna nepremičnina, vredna pa je okoli 50.000 EUR. Kaj se v Alžiriji sedaj dogaja, tožniku ni znano.

4. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno. Tožnik je navajal družinske težave in pri njem ne gre za preganjanje zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Ne dvomi, da prihaja iz Alžirije, čeprav v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Meni, da kljub temu, da je tožnik kot povod za odhod iz države navajal spor s stricem, mu ne more slediti zaradi številnih nelogičnih trditev in vrzeli. Med drugim je tožena stranka zaznala neskladje v tem, kdaj se je spor pričel, in sicer leta 2016 ali 2017. Prav tako težko sprejema tožnikovo navedbo, da se stric po tem, ko je tožnik z očetom Alžirijo zapustil, pri preostali družini ne bi pozanimal, kje sta glede na izrečene grožnje s smrtjo, saj živi le približno 100 m stran. Razen tega tudi ne more pa niti mimo neskladnih navedb o domnevnih grožnjah. Tožnik je sprva dejal, da mu je stric pričel groziti po prihodu iz zapora, ob koncu osebnega razgovora pa, da mu je grozil že pred odhodom v zapor. Kot nelogične toženka ocenjuje tudi same grožnje in meni, da v kolikor bi stric grožnje želel uresničiti, bi jih lahko. Ne glede na navedeno pa še ugotavlja, da četudi bi se dogodki zgodili, kot jih je tožnik opisal, pristojne institucije v Alžiriji očitno delujejo. Slednje izhaja prav iz tožnikovih navedb, da je bil stric zaradi fizičnega napada na tožnikovega očeta zaprt, poleg tega je sodišče razsodilo tudi v sporu v zvezi z zapuščino. Zgolj na podlagi prijave ene grožnje nikakor ni dopustno sklepati, da mu država pomoči ne bi želela ali ne bi mogla nuditi. Tožnik bi moral (neuspešno) prijaviti vse grožnje, da bi lahko trdil, da mu dostop do organov zaščite ni bil omogočen.

5. V nadaljevanju toženka ugotavlja, da tožnik svojih navedb ni izkazal s kakršnimikoli listinskimi dokazili. V razgovoru je tudi večkrat omenil slabo ekonomsko stanje družine. Dodaten dvom v njegove navedbe se kaže tudi v zvezi s sprenevedanjem o sporni dediščini, saj o tem sprva ni vedel povedati nič, kasneje pa je znal navesti celo vrednost spornega zemljišča. Na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da tožnik ni upravičen do nobene oblike mednarodne zaščite, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države, iz njegovih navedb pa ne izhaja, da Alžirija zanj ne bi bila varna. Zato je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj iz tožnikovih navedb nikakor ni mogoče zaključiti, da bi mu ob vrnitvi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, saj je sam tožnik povedal, da ga v izvorni državi nihče ni fizično napadel. Četudi je sicer navajal, da mu je stric grozil s smrtjo, vendar upoštevaje vse navedeno teh groženj ni mogoče šteti kot ogroženost v smislu 28. člena ZMZ-1. Glede na zatrjevano tožnikovo starost je toženka upoštevala določbo drugega odstavka 14. člena in drugo alinejo prvega odstavka 16. člena ZMZ-1. Prav tako je upoštevala peti odstavek 16. člena ZMZ-1 ter Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, po kateri so otrokove koristi glavno vodilo. Ker ima tožnik v izvorni državi starša, tri brate in štiri sestre ter teto, pri kateri je večkrat bival, ter še druge sorodnike, ki so sicer bolj oddaljeni, toženka meni, da bo zanj dobro poskrbljeno in vrnitev zanj ne bi predstavljala grožnje, saj je očitno, da vrnitev ne predstavlja kakršne koli grožnje niti za tožnikovega očeta, ki se je sam vrnil v Alžirijo. Tožnik je do odhoda živel v varnem okolju in imel urejeno bivališče, kamor se lahko vrne. Omenil je sicer, da je zaradi revščine opustil šolanje, vendar je tudi povedal, da ni delal in je za hobi igral nogomet. Glede na navedeno tožena stranka sklepa, da bo zanj ob vrnitvi v izvorno državo zagotovljen primeren sprejem in nega.

6. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, podredno pa, da naj zadevo vrne v ponoven postopek.

7. V tožbi navaja, da ni njegova krivda, da ni predložil osebnega dokumenta s sliko, češ da je domače najprej prosil, da mu dokument pošljejo po pošti, a ker je pošta draga, jih je nato prosil, da mu na telefon pošljejo fotografijo osebnega dokumenta, ki pa je še ni prejel. Meni, da je napačen zaključek tožene stranke, da je njegova prošnja očitno neutemeljena, češ da je v Alžiriji življenjsko ogrožen s strani strica. Zaradi stričevih groženj je bil v šoku, kar se še vedno odraža na njegovem slabem psihičnem zdravju. Strah ga je, da bo stric v primeru njegove vrnitve grožnjo uresničil. Tožena stranka bi morala pridobiti in preučiti aktualne informacije o tožnikovi izvorni državi in glede na tožnikove izjave presojati, ali je tožnikov strah, da postane žrtev svojega strica, utemeljen.

8. Meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila, da je navajal zgolj nepomembne okoliščine, češ da je navajal okoliščine, iz katerih bi lahko izhajalo, da je kot mladoletnik žrtev družinskega nasilja in posledično pripadnik posebne družbene skupine v smislu četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Meni, da bi tožena stranka njegovo prošnjo morala obravnavati v rednem postopku in mu omogočiti, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago. Morala bi ga tudi seznaniti, na podlagi katerih informacij je bila Alžirija določena za varno izvorno državo. Upoštevaje tožnikove navedbe, bi morala pridobiti aktualne informacije o stanju v državi, ki zadevajo posebnosti mladoletnikov kot zavrnjenih prosilcev za azil, ki zatrjujejo, da se nimajo možnosti vrniti v varen kraj v Alžiriji. Sklicuje na sodbo VS RS št. X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 in tudi na sodbo VS RS I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016, ki v 9. odstavku določa, da je namen mednarodne zaščite varstvo osebe pred bodočim preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Meni, da obstajajo glede na tožnikove navedbe utemeljeni razlogi za prepričanje, da se mu resna škoda lahko ponovi. Poudarja, da iz njegovih izjav smiselno izhaja, da Alžirija zanj ni varna država zaradi strahu pred družinskim nasiljem.

9. Meni, da tožena stranka ni upoštevala načela varovanja otrokovih koristi niti smernic UNHCR o otroških prošnjah za azil iz leta 2009, češ da ni dovolj, da se mladoletnemu prosilcu v skladu z zakonom zagotovi zastopanje po zakonitem zastopniku in pooblaščencu. Naloga tožene stranke je, da jo v postopku vodijo načela največje koristi otroka, ki mora biti vodilo tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev njegovih absolutnih pravic in se mora odražati tako v dokaznem bremenu tožene stranke ter standardih dokazovanja. Naloga tožene stranke ne bi smela biti iskanje posameznih vrzeli v pripovedi tožnika, ki je bil v času groženj star med enajst in dvanajst let, ampak mu po svojih najboljših močeh pomagati.

10. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Tožnik je bil obravnavan na način, primeren njegovi starosti in stopnji duševnega razvoja, postavljena vprašanja so bila jasna in razumljiva. Pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru je tožnik imel ob sebi poleg pooblaščenca tudi skrbnika. Meni, da tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj preganjanja, kjer gre glede na navedbe očitno za družinsko zadevo, o kateri je odločalo tudi sodišče in delovala policija. Organi so torej sposobni nuditi zaščito. Tožnik v postopku ni izkazal potrebne intenzivnosti preganjanja, kot tudi ne zadostne intenzitete resne škode ob morebitni vrnitvi v Alžirijo. Meni, da tožnik, ki naj bi prijavil le eno grožnjo, ni vložil zadostnega truda v ureditev situacije v izvorni državi. Zato se potreba po tem, da pridobi informacije o izvorni državi, ni pojavila. Pojasnjuje, da ga je z uporabo koncepta varne izvorne države pravilno seznanila. Prav tako se sama sklicuje na sodbo VS RS št. X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 in izpostavlja 15. točko iz katere med drugim izhaja, da organ prosilca ob seznanitvi z uporabo koncepta varne izvorne države ni dolžan soočiti z informacijami, ki so bile podlaga za uvrstitev države na seznam varnih izvornih držav. Prosilec mora namreč navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država ni varna zanj in ne, da ni varna na splošno. Poudarja še, da razlogi, ki jih je tožnik navajal, izhajajo iz družinskega spora glede dediščine med tožnikovim očetom in stricem. Groženj strica pa ne gre jemati kot družinsko nasilje in ga zato ne uvršča med posebno družbeno skupino. V zvezi s tem napotuje na 77. točko Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. Navaja še, da tožnik ni mladoletnik, ki se ob vrnitvi v Alžirijo ne bi imel kam vrniti, saj ima tam ožjo družino s katero je v stikih. Posebej izpostavlja, da se je v tem času v Alžirijo vrnil tudi tožnikov oče, ki težav s stricem očitno ni več imel. 11. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri vztraja, da bi morala tožena stranka odločati v rednem postopku.

12. Tožba ni utemeljena.

13. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ). Če je prosilec mladoletna oseba brez spremstva, zakon še bolj strogo določa pogoje za odločanje v pospešenem postopku, saj je ta možnost organu dana le v primeru uporabe koncepta varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (1. alineja drugega odstavka 49. člena istega zakona), oziroma, če obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da prosilec predstavlja grožnjo za javni red, javno varnost ali državno varnost Republike Slovenije ali je bil zaradi tehtnih razlogov ogrožanja javnega reda, javne varnosti ali državne varnosti odstranjen iz države (2. alineja drugega odstavka istega člena). To pomeni, da lahko organ prošnjo mladoletnega prosilca zavrne, če ob upoštevanju določenih procesnih garancij ugotovi, da prosilec prihaja iz varne izvorne države in očitno ne izpolnjuje pogojev za priznane mednarodne zaščite, ker ni navajal tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali zaključek, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.

14. Po pregledu spisa in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

15. Kot glavni razlog za odhod iz države je tožnik navajal težave s stricem, ki je zaradi spora v zvezi z dediščino in tam predloženimi lažnimi dokumenti ter posledično prijavo, ki jo je zoper strica podal tožnikov oče, pričel groziti tožnikovemu očetu in tožniku, ki je zoper strica, ki je njegovega očeta fizično napadel, pričal na sodišču. Zaradi groženj sta tožnik in njegov oče Alžirijo nato zapustila, vendar se je tožnikov oče iz Grčije vrnil domov v Alžirijo, tožnik pa je pot nadaljeval, dokler v Sloveniji ni bil prijet s strani policije.

16. Glede na navedeno se sodišče strinja z oceno toženke (5. in 6. stran obrazložitve izpodbijane odločbe), da tožnik ni izkazal, da bi imel v svoji izvorni državi težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik sicer v tožbi opozarja na Smernice UNHCR o otroških prošnjah za azil iz leta 2009, iz katerih izhaja, da je glede na zatrjevane okoliščine mladoletnega prosilca za mednarodno zaščito (družinsko nasilje) potrebno ugotoviti tudi, ali je ta lahko pripadnik določene družbene skupine upoštevaje njegove posebne okoliščine. Glede na (podane tožnikove navedbe) spor okoli dediščine ter tožnikovo pričanje zoper strica, tudi po presoji sodišča ne gre za družinsko nasilje niti v smislu opredelitve družinskega nasilja po določilih 3. in 3. a člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND). V skladu s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1 za posebno družbeno skupino šteje skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je lahko temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, ali pa skupina, ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo kot tako dojema družba, ki jo obkroža. Upoštevaje navedeno definicijo posebne družbene skupine tožnika glede na njegove navedbe ni moč šteti kot pripadnika takšne. Sodišče namreč ne sledi tožniku v njegovem zatrjevanju, da njegove težave pomenijo družinsko nasilje. Tožnik je namreč v izvorni državi živel skupaj s svojo primarno družino, zatrjevane težave s stricem pa imajo svoj izvor v sporu zaradi dediščine med stricem in tožnikovim očetom. Tožena stranka je glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca pravilno presodila, da tožnik ni izkazal, da bi šlo v njegovem primeru za lastnosti preganjanja v smislu 26. člena ZMZ-1 in v smislu določbe 1 A člena Ženevske konvencije, že zato ne, ker ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju.

17. Kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru, je tožnik dejal, da je policiji prijavil zgolj eno stričevo grožnjo, a so mu odgovorili, da ne morejo ničesar storiti, ker gre zgolj za grožnjo (stran 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Sodišče se tudi v tem delu strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da slednje ne pomeni, da organi zaščite v Alžiriji ne bi delovali, še zlasti ob tem, da so glede na tožnikove navedbe pred sodiščem urejali tako spor v zvezi z zapuščino, policiji pa podali prijavo zaradi stričevega fizičnega nasilja, zaradi česar je bil stric tudi obsojen in zaprt. Ob tem sodišče še dodaja, to tožnik v izvorni državi fizičnega nasilja nikoli ni utrpel, od vrnitve v Alžirijo pa ni nikakršnega nasilja niti ponovnih groženj prejel niti tožnikov oče, s katerim sta iz Alžirije prvotno odšla skupaj s tožnikom. Prav tako se zdi sodišču pomembno izpostaviti še, da stric v času odsotnosti tožnika in njegovega očeta, ostali tožnikovi družini težav ni povzročal, niti ni po njiju povpraševal. 18. Zato tudi tožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016, ne daje podlage za drugačno odločitev. Vrhovno sodišče (ki je v svoji sodbi zapisalo, da je namen mednarodne zaščite varstvo osebe pred bodočim preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo in da je v tem okviru že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1 ali že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda že neposredno grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje uresničile - 9. točka obrazložitve), je namreč svojo odločitev sprejelo na drugačni pravni in dejanski podlagi. Kot je v nadaljevanju zapisalo VS RS v 10. točki obrazložitve te sodbe, je potrebno upoštevati tudi, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1). Če prosilec svoj strah utemeljuje le s preteklimi dogodki, to v povezavi z morebitnim bodočim preganjanjem ali resno škodo zahteva presojo, ali bi se taki dogodki lahko ponovili v primeru njegove vrnitve v izvorno državo. V tem pogledu je zato pomembno, ali je mogoče že minule dogodke povezati z enim od razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 ter z intenzivnostjo in oblikami dejanj preganjanja iz 26. člena, oziroma ko gre za tveganje nastanka resne škode iz druge alineje 28. člena ZMZ-1 s presojo, ali je minula ravnanja subjekta preganjanja mogoče opredeliti kot mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. Sodišče se je do tega vprašanja že opredelilo v 17. in 18. točki te obrazložitve, saj tožnik ni izkazal ne potrebnih razlogov preganjanja niti potrebne intenzivnosti preganjanja, kar je pravilno ocenila že tožena stranka v izpodbijani odločbi.

19. Okoliščine, ki jih je za zapustitev izvorne države navajal, je tožena stranka presodila kot nepomembne za izpolnitev pogojev za mednarodno zaščito, s čimer se strinja tudi naslovno sodišče. 20. Glede na navedeno sodišče meni, da tožnik ni uspel izkazati, da Alžirija zanj ne bi bila varna država in da mu organi te države ne bi hoteli ali ne bi mogli nuditi ustrezne zaščite, zato je po presoji sodišča pravilna ocena tožene stranke, da so v konkretnem primeru podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 1. alineje drugega odstavka 49. člena ZMZ-1. Alžirija je z Odlokom Vlade RS nedvomno razglašena za varno izvorno državo, s čimer je bil seznanjen tudi tožnik, sporno pa tudi ni, da je tožnik državljan Alžirije (1. alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Izpolnjen pa je po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, tudi kriterij iz 2. alineje, saj tožnik ni izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija zanj osebno ne bi bila varna izvorna država.

21. Prav tako ne drži tožbeni očitek, da bi tožena stranka napačno uporabila koncept varne izvorne države. Kot je razvidno iz upravnega spisa je tožena stranka tožnika obvestila, da je Alžirija na seznamu varnih izvornih držav po Odloku Vlade RS (stran 6 prošnje za mednarodno zaščito z dne 20. 10. 2020) in ga izrecno vprašala, zaradi katerih osebnih razlogov se v Alžirijo ne more vrniti, pri tem pa mu tudi z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je bila tožniku tekom celotnega upravnega postopka zagotovljena pravna pomoč tako s postavljeno zakonito zastopnico kot tudi z zastopanjem po ustrezno usposobljenem pooblaščencu. Sodišče pri tem še dodaja, da iz sodbe VS RS X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 ne izhaja, da bi moral upravni organ tožnika seznaniti z informacijami na podlagi katerih je bila njegova država uvrščena med varne z Odlokom Vlade RS. S tem, ko ga seznani z uporabo koncepta varne izvorne države, je tožnik tisti, ki mora navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država ni varna zanj in ne, da ni varna na splošno (15. točka obrazložitve).

22. V konkretnem primeru je potrebno poudariti tudi, da tožnik ni mladoletnik, ki sodi v skupino mladoletnih zavrnjenih prosilcev za azil, ki zatrjujejo, da se nimajo v Alžirijo kam vrniti. Kot izhaja iz tožnikovih navedb tekom celotnega postopka, in v katere nista podvomili ne tožena stranka ne sodišče, ima tožnik v Alžiriji družino, s katero je živel, preden je zapustil izvorno državo. Živel je s starši, štirimi brati in tremi sestrami. Z vsemi je glede na dane izjave povezan in v dobrih odnosih, saj je Alžirijo celo zapustil skupaj z očetom, ki se je kasneje v izvorno državo prostovoljno sam tudi že vrnil. Bistveno v tej zadevi je tudi to, da je tožnik tudi sedaj, ko se nahaja v Sloveniji, v stiku s svojo družino, saj kot je povedal, je z njimi v kontaktu. Upoštevaje vse navedeno tudi sodišče ugotavlja, da je imel tožnik v Alžiriji urejeno bivališče, kamor se bo lahko vrnil. 23. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

24. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.1 1 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.