Jedro

V izreku sodbe sicer res ni opredeljeno, ali gre za neto ali bruto znesek, je pa iz obrazložitve sodbe razvidno, da gre za bruto znesek, prav tako pa je višje sodišče v sodbi, s katero je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, jasno in izrecno zapisalo, da vtoževani znesek predstavlja bruto znesek. Da gre za bruto znesek, je nenazadnje nesporno tudi med samima strankama tega postopka, tudi če to v obeh navedenih sodbah ne bi bilo izrecno pojasnjeno, pa je v sodni praksi že zavzeto stališče, da v primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, ta znesek predstavlja bruto znesek (če v sami sodbi ni izrecno določeno drugače).

Stopnje davkov in prispevkov so kogentno določene v veljavni zakonodaji, ki je javno objavljena in zato velja neizpodbojna pravna domneva, da je znana vsakomur, hkrati pa to pomeni, da je terjatev na ta način dovolj določena in se dolžnikove nasprotne navedbe ter navedbe o neizvršljivosti sodbe izkažejo za neutemeljene.

Ko je dolžniku naloženo plačilo bruto zneska, obveznost ob upoštevanju kogentne davčne zakonodaje in prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika veljavno izpolni tako, da del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov in prispevkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon (na ustrezne podračune), preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I. točki, II. točki in naložitvenem delu III. točke izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Ugovor dolžnika z dne 15. 12. 2022 zoper sklep o izvršbi, opr. št. I 2436/2022 z dne 6. 12. 2022, se zavrne.

II. Dolžnik nosi sam svoje stroške postopka.

III. Dolžnik je upniku dolžan plačati 298,66 EUR stroškov ugovornega postopka, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V presežku se stroškovni predlog upnika zavrne.“

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne, podredno pa njegovo spremembo tako, da se odloči, da je upnik upravičen le do bruto zneska (in ne do neto zneska), ter posledično spremeni tudi datum teka obresti ter odločitev glede povračila stroškov. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Glede na pritožbene navedbe in pravni interes je štelo, da ga dolžnik izpodbija v delu, ki je zanj neugoden, to je v I. točki, II. točki in naložitvenem delu III. točke izreka (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Najprej višje sodišče pojasnjuje, da je v uvodu izpodbijanega sklepa (prav tako tudi v uvodu sklepa o izvršbi) kot upnik zapisana Frančiška A., čeprav je predlog za izvršbo kot upnik vložil Frančišek A. Glede na dejstvo, da sicer identiteta stranke (upnika) ni sporna, višje sodišče ocenjuje, da gre pri taki navedbi le za očitno pisno oziroma tipkarsko pomoto, ki jo sodišče prve stopnje kadarkoli lahko odpravi s popravnim sklepom (328. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).1

7. Sodišče prve stopnje je 6. 12. 2022 na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočnega sklepa in zamudne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 888/2021 z dne 15. 12. 2021 v zvezi s popravnim sklepom z dne 11. 1. 2022, zaradi izterjave glavnice v znesku 6.594,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2021 dalje do plačila, stroškov pravdnega postopka v znesku 520,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2022 dalje do in izvršilnih stroškov.

8. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

9. Dolžnik je v ugovoru uveljavljal, da sodba, na podlagi katere je sodišče dovolilo izvršbo, ni izvršljiva oziroma ni primerna za izvršbo. V konkretnem primeru namreč obstaja pravno razmerje med dolžnikom kot pravno osebo ter upnikom kot fizično osebo, kar pomeni, da plačilo obveznosti zapade tudi pod davčni režim Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Znesek 6.594,76 EUR je namreč bruto znesek, zavezanec za dohodnino pa je fizična oseba, torej upnik, dolžnik je zgolj izplačevalec. Upnik je upravičen do dohodka iz drugega pogodbenega razmerja, od katerega je dolžan plačati dohodnino in prispevke za socialno varnost, in torej ni upravičen do zneska v višini 6.594,76 EUR neto. Dolžnik zato meni, da obveznost ni jasna oziroma ni niti določljiva, saj obseg obveznosti ni poznan, ker upnik ni upošteval dejstva, da mora od bruto zneska plačati tudi dohodnino (za kar se zmanjša bruto znesek). Dodatno je dolžnik še navedel, da je upniku septembra 2021, v času med vložitvijo tožbe in sodbo, obračunal bruto honorar v višini 455,80 EUR in izplačal neto znesek v višini 331,50 EUR, tega obračuna pa upnik ni upošteval in je za ta znesek obogaten. Tako je treba od bruto zneska 6.594,76 EUR odšteti znesek v višini 455,80 EUR, od ostanka odvesti dohodnino in socialne prispevke ter šele tako dobljeni znesek izplačati upniku.

10. Upnik je v odgovoru na ugovor dolžnikove navedbe v zvezi z neprimernostjo izvršilnega naslova označil za pavšalne in neutemeljene, saj izvršilni naslov vsebuje jasno, konkretizirano in specificirano denarno obveznost dolžnika, ki je nedvomno izvršljiva. Terjatev, ki je predmet tega postopka, je izvršljiva in temelji na izvršilnem naslovu, ki je prav tako izvršljiv, sodišče pa je vezano na izvršilni naslov in ni upravičeno samo presojati pravilnosti izreka oziroma vprašanja o tem, ali je oseba, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena kot upravičenec, upravičena do izplačila denarne terjatve. Pri tem je bistveno, da dolžnik sam terjatve, ki je predmet tega postopka, ni plačal ne upniku ne pristojnim organom, ki so opravičeni do plačila davkov in prispevkov, ki jih dolžnik omenja v ugovoru. Dolžnik pa bi ugovore, ki bi se nanašali na plačilo davkov in prispevkov, lahko uveljavljal le, če bi slednje sam plačal neposredno davčnim organom. O plačilu davkov in prispevkov se je že opredelilo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 14. 9. 2022 in sicer, da bo davke in prispevke plačal davčni zavezanec oziroma zavezanec za plačilo prispevkov, zavezanec za plačilo pa je upnik in ne dolžnik. Dolžnikove navedbe v zvezi s plačilom davkov so tako neutemeljene in namenjene zgolj izmikanju plačila. Nadalje upnik še pojasnjuje, da so neutemeljene in neizkazane tudi dolžnikove navedbe o kakršnemkoli plačilu. Dolžnik zatrjevanega plačila sploh ni izvedel, sicer pa ugovoru tudi ni predložil nobenega potrdila o plačilu in niti ni opredelil, kdaj konkretno naj bi plačal zatrjevani znesek. Slednje je pomembno zaradi presoje o tem, ali lahko dolžnik dejstva, ki se nanašajo na domnevno plačilo sploh uveljavlja v izvršilnem postopku glede na časovne meje pravnomočnosti.

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikov ugovor zavrnilo, odločitev pa je pravilna, čeprav deloma iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče. 12. Skladno s prvim odstavkom 17. člena ZIZ sodišče izvršbo dovoli na podlagi izvršilnega naslova, med katere po 1. točki drugega odstavka istega člena sodi tudi izvršljiva sodna odločba. Sodna odločba je po prvem odstavku 19. člena ZIZ izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Po prvem odstavku 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.

13. Dolžnik v ugovoru najprej navaja, da predložena sodba ni primeren izvršilni naslov, ker obveznost ni dovolj določljiva oziroma njen obseg ni poznan, saj ni upoštevano dejstvo, da je treba od bruto zneska plačati tudi dohodnino in prispevke za socialno varnost. Sodišče prve stopnje je take navedbe zavrnilo s sklicevanjem na načelo stroge formalne legalitete in z obrazložitvijo, da obveznost dolžnika v izvršilnem naslovu ni opredeljena kot bruto ali neto znesek, zato jo je potrebno izpolniti natančno tako, kot se glasi, to pa pomeni, da mora dolžnik upniku plačati prav tolikšen znesek kot izhaja iz izvršilnega naslova. Navedbe glede davčnih obremenitev zneska je sodišče prepoznalo kot nerelevantne, saj da plačilo obveznih dajatev upoštevaje vsebino izvršilnega naslova in veljavno zakonodajo ne predstavlja dolžnikove obveznosti, zato je njegova skrb glede plačila teh dajatev povsem neupravičena. Dolžnikova obveznost je namreč zgolj to, da upniku plača denarno terjatev v višini 6.594,76 EUR, ki izhaja iz izvršilnega naslova, kdaj in na kakšen način bo upnik kot zavezanec za plačilo dohodnine plačal z zakonom določene dajatve, pa ni v domeni dolžnika.

14. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da se ni mogoče strinjati z zaključkom sodišča, da v izvršilnem naslovu navedeni znesek 6.594,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2021 dalje do plačila ne predstavlja bruto zneska. V izreku sodbe sicer res ni opredeljeno, ali gre za neto ali bruto znesek, je pa iz 11. točke obrazložitve sodbe razvidno, da gre za bruto znesek, prav tako pa je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 745/2022 z dne 14. 9. 2022, s katero je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, jasno in izrecno zapisalo, da vtoževani znesek predstavlja bruto znesek. Da gre za bruto znesek, je nenazadnje nesporno tudi med samima strankama tega postopka, tudi če to v obeh navedenih sodbah ne bi bilo izrecno pojasnjeno, pa je v sodni praksi že zavzeto stališče, da v primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, ta znesek predstavlja bruto znesek (če v sami sodbi ni izrecno določeno drugače).2

15. Znesek, ki ga je dolžnik dolžan plačati upniku na podlagi predložene sodbe, je torej bruto znesek, od katerega je treba odvesti še ustrezne davke in prispevke. Stopnje davkov in prispevkov so kogentno določene v veljavni zakonodaji, ki je javno objavljena in zato velja neizpodbojna pravna domneva, da je znana vsakomur3, hkrati pa to pomeni, da je terjatev na ta način dovolj določena in se dolžnikove nasprotne navedbe ter navedbe o neizvršljivosti sodbe izkažejo za neutemeljene.

16. Dolžnik v pritožbi priznava, da upniku na podlagi izvršilnega naslova pred vložitvijo predloga za izvršbo še ni ničesar plačal, zato vprašanje načina izpolnitve obveznosti tako iz naslova glavnice kot iz naslova zakonskih zamudnih obresti še niti ni relevantno. Vseeno pa je pojasniti, da dolžnik v opisanem primeru, ko mu je naloženo plačilo bruto zneska, obveznost ob upoštevanju omenjene kogentne davčne zakonodaje in prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika4 veljavno izpolni tako, da del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov in prispevkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon (na ustrezne podračune), preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Dolžnik je v tem primeru plačnik davka po tretjem odstavku 125. člena ZDoh-2, ki v imenu davčnega zavezanca (upnika) in za njegov račun izračuna, odtegne in plača davek, zato tudi ni mogoče pritrditi razlogovanju sodišča prve stopnje, da to vprašanje ni v domeni dolžnika in da je njegova skrb glede plačila teh dajatev povsem neupravičena. Dolžnikova obveznost, da izračuna, odtegne in plača davek v imenu in na račun upnika, nastane v trenutku izplačila dohodka, ob pojasnjenem pa se za neutemeljene izkažejo dolžnikove navedbe, da bi moral davčni režim zneska izhajati že iz same sodbe, saj ta njegova obveznost v času pravde še ni obstajala.5 Do trenutka plačila davkov in prispevkov zakonske zamudne obresti tečejo od celotnega priznanega bruto zneska, zato so neutemeljeni tudi očitki o napačni določitvi osnove za obrestovanje in napačni določitvi datuma teka obresti. Opisan način izpolnitve pa tudi ne poseže v načelo stroge formalne legalitete, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava, s katero se le dodatno konkretizira vsebino dolžnikove obveznosti iz izvršilnega naslova.

17. V pritožbi dolžnik pojasnjuje, da lahko obveznost pravilno izpolni le na podlagi sestave obračuna oziroma da brez tega ne more v naprej obračunati davkov in prispevkov, ter da je upniku 2. 11. 2022 posredoval tak obračun, vendar se upnik o tem ni hotel pogovarjati in je rajši vložil predlog za izvršbo. Take navedbe, s katerimi uveljavlja nezmožnost izpolnitve zaradi nesodelovanja upnika, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj dolžnik ne pojasni, zakaj jih ne bi mogel brez svoje krivde podati že v ugovoru z dne 14. 12. 2022. Ne glede na to pa so take navedbe tudi neutemeljene ob upoštevanju zgoraj pojasnjenih kogentnih zakonskih določb, s katerimi so stopnje davkov in prispevkov jasno določene in tak obračun dolžnik lahko napravi brez sodelovanja upnika.

18. Podredno je v ugovoru dolžnik še uveljavljal, da je upniku septembra 2021, v času med vložitvijo tožbe in sodbo, obračunal bruto honorar v višini 455,80 EUR in izplačal neto znesek v višini 331,50 EUR, tega obračuna pa upnik ni upošteval in je za ta znesek obogaten. Sodišče prve stopnje je te navedbe zavrnilo s sklicevanjem na časovne meje pravnomočnosti in obrazložilo, da bi jih dolžnik moral uveljavljati že v pravdnem postopku. Glede na to, da dolžnik v pritožbi le ponavlja neutemeljene zahteve po upoštevanju tega zneska, se višje sodišče v tem delu v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki jih sprejema kot materialnopravno pravilne.

19. Ker dolžnik z ugovorom po pojasnjenem ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo tudi, da sam krije svoje stroške ugovora in da mora upniku povrniti njegove stroške ugovornega postopka. Ob dejstvu, da upnik postopek vodi na podlagi izvršilnega naslova, obveznosti iz katerega dolžnik prostovoljno ni izpolnil, namreč ni mogoče govoriti, da bi upnik stroške postopka dolžniku povzročil neutemeljeno, kot zmotno uveljavlja v pritožbi (šesti odstavek 38. člena ZIZ), medtem ko so bili upnikovi stroški odgovora na dolžnikove navedbe nedvomno potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Po višini je sodišče upnikove stroške odmerilo skladno z Odvetniško tarifo.

20. Po pojasnjenem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih I. točki, II. točki in naložitvenem delu III. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnik z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi, zato sam krije svoje stroške odgovora (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Kot je upnik sodišče opozoril že v vlogi z dne 5. 12. 2022. 2 Prim. VSRS Sklep II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017, VSL Sklep I Ip 1381/2020 z dne 12. 1. 2021, VSL Sklep II Ip 1591/2019 z dne 11. 11. 2019, VSC Sklep I Ip 367/2020 z dne 29. 10. 2020. 3 Ignorantia iuris nocet. 4 „Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik.“ 5 Prim. VSRS Sklep II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017, VSL Sklep II Ip 1591/2019 z dne 11. 11. 2019.