Jedro

Opravljanje redarske službe v gostinskem lokalu je delo s povečano nevarnostjo, za katero objektivno odgovarja njen imetnik. Sodišče prve stopnje odmeri pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v času, ko o zadevi odloči. Od dneva izdaje prve sodbe tečejo zamudne obresti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku znesek 848.380,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi po zakoniti obrestni meri od 7.12.1993 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 144.840,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 16. dne od izdaje sodbe dalje, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je v odškodninskem sporu ugotovilo, da je bil tožnik protipravno poškodovan dne 4.6.1990, ko ga je vinjeni gost ustrelil v trebuh. V vzročni zvezi s tem dejanjem je tožnik trpel nepremoženjsko škodo, za vse to pa je objektivno odgovoren toženec, pri katerem je tožnik pogodbeno opravljal delo redarja. Zato je sodišče določilo pravično odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode v naslednjih zneskih: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 500.000,00 tolarjev, za strah 300.000,00 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 tolarjev, skupaj torej 1.300.000,00 tolarjev. Ker je tožnik že prejel delno odškodnino od neposrednega povzročitelja škode, je sodišče odštelo tolarsko protivrednost 6.000 nemških mark, to je 451.620,00 tolarjev in tožniku prisodilo 848.380,00 tolarjev s pripadki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča vlaga pravočasno revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Navaja, da je sodišče prve stopnje prvič razsodilo dne 22.12.1992 in je tožniku prisodilo 900.000,00 tolarjev odškodnine. Po razveljavitvi sodbe pa je sodišče prve stopnje sedaj prisodilo kar 848.380,00 tolarjev iz naslova polovične odškodnine. Ker se je tožena stranka nato pritožila, da gre za prekoračitev tožbenega zahtevka in je višje sodišče pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za revalorizacijo, revident navaja, da je bila tedaj minimalna inflacija in da se ta kompenzira z zamudnimi obrestmi. Toženec tudi vztraja pri trditvi, da ni objektivno odgovoren za nastalo škodo, saj ni imel s tožnikom niti pogodbenega, niti delovnega razmerja. Nobene pogodbe o varovanju lokala ni sklenil in ni organiziral take službe. Pač pa se mu je tožnik prikazoval kot kvalificiran redar in odstranitev gosta iz lokala je potekala brez zapletov. Škodno dejanje se je kasneje odvijalo pred lokalom in ni v zvezi z njegovo odstranitvijo iz lokala, temveč gre za osebno maščevanje. Zato meni, da okoliščine izključujejo objektivno odgovornost tožene stranke na podlagi 174. in 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). V zvezi s poravnavo med tožnikom in gostom poudarja, da se je že začela izvrševati, zato meni, da tožnik ne bi smel vložiti tožbe le proti njemu kot imetniku lokala. Ob upoštevanju prejetega zneska 6000 nemških mark in sedaj prisojenega zneska bi tožnik prejel skoraj 17.000 nemških mark odškodnine, kar presega znesek sklenjene poravnave. Poleg tega so prisojeni odškodninski zneski previsoki, pravdni stroški pa niso pravilno odmerjeni.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da sta bili pravdni stranki v medsebojnem poslovnem odnosu, saj je tožnik opravljal redarsko službo v toženčevem gostinskem lokalu M. P. proti plačilu, - da je tožnik v toženčevem interesu opravljal delo oz. dejavnost s povečano nevarnostjo, saj je moral odstranjevati iz lokala vinjene osebe, ki so potencialni povzročitelji konfliktov ali jih že povzročajo, - da tožnik gosta, ki ga je poškodoval, pred tem osebno ni poznal in da se je dogodek odvil v zvezi z opravljanjem redarske dejavnosti pri tožencu.

Zato toženčev očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločali o vzročni zvezi in o toženčevi objektivni odgovornosti, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje in zlasti sodišče druge stopnje je na 4. strani izpodbijane sodbe natančno obrazložilo, da je po 174. členu ZOR za škodo v zvezi s takim delom objektivno odgovoren toženec, ki je organiziral redarsko dejavnost v svojem lokalu, in da bi se svoje odgovornosti po določilu prvega odstavka 177. člena ZOR lahko rešil le v primeru višje sile ali v primeru, če bi dokazal, da je bilo ravnanje gosta, ki je poškodoval tožnika, mogoče odvrniti ali se mu izogniti, česar pa v danem primeru ni dokazal. Tudi toženčev revizijski očitek, češ da bi moral tožnik tožiti poleg toženca tudi neposrednega povzročitelja škode ni utemeljen, saj gre v danem primeru za navadno (in ne enotno) materialno sosporništvo.

V zvezi z revizijsko navedbo o prekoračitvi tožbenega zahtevka je treba najprej opozoriti na že več kot eno desetletje enotno sodno prakso, po kateri sodišče prve stopnje odmeri pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v času, ko o zadevi odloči, in tečejo zamudne obresti od pravične denarne odškodnine od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena (primerjaj npr. pravno mnenje, sprejeto na zvezni skupni seji jugoslovanskih sodišč 29.5.1987, Poročilo VSS, 1/87, str.4; ali načelno pravno mnenje, sprejeto na skupni seji sodišč združenega dela in rednih sodišč dne 30.3.1989, Poročilo VSS, 2/89, str.5). Zato sta sodišči prve in druge stopnje pri drugi odmeri pravnega standarda pravične odškodnine dne 7.12.1993 pravilno upoštevali razmere v času sojenja pred sodiščem prve stopnje, in je bila odškodnina višja od tiste, ki je bila odmerjena dne 22.12.1992. Seveda pa so tudi zamudne obresti od prisojene odškodnine začele teči od izdaje sodbe dalje in niso opravile revalorizacijske vloge, kot zmotno navaja revident. Zato tudi v reviziji zatrjevana bistvena kršitev postopka zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka ni podana, saj sta sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah vsakič posebej natančno ocenili vse izvedene dokaze in okoliščine, ki so vplivale na določitev odškodnine.

Sodišči prve in druge stopnje sta za ugotovljene oblike in obseg nepremoženjske škode, ki jo je trpel tožnik, tudi pravilno uporabili določilo 200. in 203. člena ZOR. Tožnikove telesne bolečine, strah in duševne bolečine sta individualizirali na podlagi njegove izpovedbe, ki jo je pisno in ustno pojasnil izvedenec dr. E. S., kar je omogočilo objektivizacijo škode in primerjavo s podobnimi primeri v sodni praksi. Prav ta primerjava pa pokaže, da revizijski očitek, češ da sta prvo in drugo sodišče odmerili previsoko odškodnino, ni utemeljen. Tožnik je mlad človek, ki je prestal dovolj hude in dolgotrajne telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter hud primarni in sekundarni strah, zlasti pa so in bodo še dolgo navzoče njegove duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tako se izkaže, da je odškodnina v skupnem znesku 1.300.000,00 tolarjev pravična. Da tožnik ne bi prejel dvakratne odškodnine za isto škodo in da bi toženemu ne onemogočil regresnega zahtevka od neposrednega povzročitelja škode, pa je sodišče odštelo že prejeti znesek 6000 nemških mark na ta račun, zato toženčeva izvajanja v tej smeri niso utemeljena.

Ker torej revizija ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo po določilu 393. člena ZPP. Hkrati je po določilu 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP zavrnilo tudi njegov zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov.