Jedro

Ob inventuri je bila dolžnost delavcev, da pokažejo inventurni komisiji vse zaloge materiala (tudi neknjiženega), ki se nahaja v skladišču, s to dolžnostjo pa je bil seznanjen tudi tožnik (ki je delal na delovnem mestu tehtalec). Ker tožnik tega ni storil, je huje kršil pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je to storil naklepoma, zato je tožena stranka tožniku na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2012, na podlagi katere je tožniku prenehalo delovno razmerje 5. 4. 2012, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5. 4. 2012 in da še traja, da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in mu za čas od 5. 4. 2012 do vrnitve nazaj na delo pisati kot delovno dobo in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati nadomestilo plače, s poprejšnjim odvodom vseh davkov in prispevkov, tako kot če bi delal, v 8 dneh in pod izvršbo ter da mu je dolžna tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, saj se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter pritožbenimi stroški oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da meni, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja, ki je bila očitana tožniku, po obsegu, intenzivnosti, pomenu in drugih okoliščinah takšna, da je izredna odpoved po 2. alinei člena 110/1 ZDR utemeljena. Ne drži očitek tožene stranke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da naj bi tožnik namenoma v prostorih tožene stranke skrival bronaste kose in medenino. Tožena stranka nima natančno urejene organizacije dela v skladišču, niti načina shranjevanja in knjiženja barvnih kovin, saj v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nikjer navedeno, kateri delovni postopek oziroma pravilo naj bi tožnik kršil. Celoten postopek organizacije dela je bil prepuščen delavcem v skladišču. Glede na izvedene dokaze (izpoved priče A.A.) ni logično, zakaj bi moral tožnik sporni material posebej pokazati inventurni komisiji, saj se je ta material nahajal v prostoru, ki je bil namenjen shranjevanju barvnih kovin. Tožnik tega materiala ni skrival, njegova edina napaka je bila ta, da ob pozivu vodje inventure ni takoj prenehal s svojim delom in se posvetil inventuri. Postopek organizacije dela in shranjevanja kovin delavcem ni bil jasen, kar izhaja tudi iz izpovedbe priče A.A., ki je navedla, da je splošna praksa, da se asortirni list izdela šele po zaključku razstavljanja materiala in da je dopustno, da se izločene barvne kovine knjižijo šele ob odpremi. To pa je v nasprotju z navodili za delo tožene stranke (obrazec ND 0495 – 2. izdaja). Sodišče prve stopnje bi moralo slediti izpovedbi priče B.B., ki je povedala, da se material, ki so ga pripeljali, ni dal takoj v knjižne zaloge in da se je po navodilu vodje skladišča posebej skladiščil kot rezerva za pokrivanje manjka, pri čemer je za sporne barvne kovine A.A. vedela. Za ta material pa sta vedela tudi tožnikov namestnik C.C. in D.D., kar sta na pričanju tudi sama potrdila. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo izpovedbi B.B., izpovedbo D.D. pa je razumelo napačno. Priče, ki so izpovedovale in ki so še zaposlene pri toženi stranki, so gotovo manj verodostojne od B.B., ki pri toženi stranki ni več zaposlena. Tožnikov namen ni bil niti skrivanje barvnih kovin niti odtujitev tega materiala (kar izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi niti direktno ne nakazuje), dejstvo, da tožnik ni sledil navodilom vodje inventure, pa ne more biti razlog za izredno odpoved, saj je ta predvidena za hujše kršitve. Tožnik ni kršil niti člena 11/3 pogodbe o zaposlitvi, niti 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, kot tudi ne 35. člena ZDR. Tožena stranka ni dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik v pritožbi bistvene kršitve določb postopka le pavšalno zatrjuje), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik izpodbijal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala 4. 4. 2012 (A1), ker je ugotovila, da je tožnik huje kršil pogodbene določbe člena 5/2 pogodbe o zaposlitvi, člena 5/3 pogodbe o zaposlitvi, 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke in 31. ter 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), s tem, da je namenoma skrival cca. 389 kg bronastih kosov in 80 kg medenine v vrednosti 2.116,00 EUR, kar je bilo znano le njemu, čeprav ga je pooblaščeni delavec tožene stranke ob izredni inventuri izrecno pozval na predložitev in izkaz vseh podatkov in materiala. Po ugotovitvi iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je s svojim ravnanjem naklepoma in s tem nevestno, neskrbno shranjeval material in sredstva za delo, neupravičeno uporabljal sredstva, ki so mu bila zaupana pri delu, dajal toženi stranki glede materiala neprave podatke, s tem jo je namenoma zavajal in skrivoma in brez vedenja tožene stranke razpolagal z njenimi sredstvi v višini tržne vrednosti materiala vsaj 2.116,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je po dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagal tožnik in vse odločilne dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka, ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega razloga, da je bil za zakonitost te izredne odpovedi izpolnjen tudi pogoj iz člena 110/1 ZDR, da je bila ta odpoved pravočasna in da je tožena stranka tožniku omogočila tudi zagovor, ki se ga je tožnik tudi udeležil (zadnjih dveh ugotovitev prvostopenjskega sodišča tožnik v pritožbi niti ne izpodbija). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz podrobne obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Prav tako nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče (tožnik v pritožbi dejansko izpodbija le dokazno oceno sodišča prve stopnje, posledično pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava). Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva, s tem pa je tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na katerega je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pri toženi stranki dne 9. 3. 2012 opravljena izredna inventura v skladišču A.. Inventurna komisija je popisala vse zaloge materiala, barvnih kovin in ostalih materialov, jih stehtala ločeno po posameznih vrstah in pri primerjavi dejanskega in knjižnega stanja zalog ugotovila med drugim tudi neskladje zalog pri barvnih kovinah (dejanskih zalog brona je bilo za nekaj kg manj od knjižnih zalog). To je bilo predočeno tožniku, ki je delal na delovnem mestu tehtalec (v okvir njegovega delovnega mesta je spadal tudi sprejem materiala, tehtanje in klasifikacija materiala, priprava dokumentacije za nadaljnje knjiženje, skladiščenje materiala ... - 5. člen pogodbe o zaposlitvi; B1). Tožnik je dejal, da to ni možno in da bo preveril, če se manjkajoči bron morda še nahaja v skladišču. Tožnik je odšel v skladišče, za njim pa je odšel v skladišče tudi predsednik inventurne komisije D.D. in videl, da tožnik jemlje material iz boks palet in ga vlaga v vedro. Ko je D.D. preveril vsebino boks palet, je ugotovil, da se tam nahaja več kot 400 kg medenine in brona. Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnik tega preostalega materiala (ki ga je označil kot rezervo zalog), inventurni komisiji ne bi pokazal (če ga ne bi odkril D.D.), čeprav bi to moral storiti. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila ob inventuri dolžnost delavcev, da pokažejo inventurni komisiji vse zaloge materiala (tudi neknjiženega), ki se nahaja v skladišču in da je bil s to dolžnostjo seznanjen tudi tožnik. Ker tožnik tega ni storil, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča huje kršil pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je to storil naklepoma. To pa pomeni, da je tožena stranka tožniku na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR utemeljeno podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da so delavci tožene stranke (vključno s tožnikom) vedeli, da morajo ob inventuri inventurni komisiji pokazati ves material, ki se je nahajal v skladišču (česar pa tožnik ni storil), so nebistvene pritožbene navedbe tožnika o tem, da tožena stranka nima natančno urejene organizacije dela v skladišču, oziroma da v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedeno, kateri delovni postopek oziroma delovno pravilo naj bi tožnik kršil. Tožnik namreč izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dobil zaradi neažurnega knjiženja materiala, temveč zato, ker je skrival večje količine barvnih kovin, ki jih ni nameraval pokazati inventurni komisiji. Glede na to tudi ni bistveno, da so se sicer te barvne kovine nahajale v skladišču, saj inventurna komisija ni bila dolžna sama iskati materiala, temveč so ji ga bili dolžni pokazati delavci. Ta pritožbena navedba tožnika pa je tudi vsebinsko neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili postopki in dela v skladišču pri toženi stranki urejeni z navodilom z dne 9. 2. 2010 (B7).

Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo tudi izpovedbo priče B.B., izpovedbe ostalih prič in izpovedbi tožnika ter zakonitega zastopnika tožene stranke. B.B. je sicer zares dejala, da naj bi se rezerva kovin shranjevala po navodilih vodje skladišče A.A. (kar je A.A. v izpovedbi izrecno zanikala), vendar pa sodišče prve stopnje izpovedbi B.B. glede tega dejstva ni verjelo, saj B.B. sploh ni opravljala dela v skladišču, temveč v pisarni (opravljala je knjigovodska in blagajniška dela). Razen B.B. tega po tožniku zatrjevanega dejstva ni potrdila nobena od preostalih zaslišanih prič, prav tako pa ga ni izpostavil niti tožnik v svojem sicer obširnem zagovoru z dne 29. 3. 2012 (B2). Glede na navedeno (tožnik drugih dokazov v zvezi z ugotavljanjem tega dejstva ni predlagal) je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se sporna rezerva kovin ni shranjevala po navodilih A.A.. Nadalje so nebistvene tudi tožnikove pritožbene navedbe, da spornega materiala ni imel namena odtujiti, saj mu tožena stranka tega namena niti ni očitala. Tudi dejstvo, da naj bi za sporni material vedela C.C. in D.D., nima odločilnega pomena za ugotovitev, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na opis del in nalog je bil tožnik dolžan inventurni komisiji pokazati vse zaloge materiala.

S tem svojim ravnanjem je tožnik kršil svojo dolžnost, ki so mu jih nalagali člen 11/3 pogodbe o zaposlitvi, člen 24/6 kolektivne pogodbe tožene stranke in 35. člen ZDR (prepoved škodljivega ravnanja), to pa je predstavljalo utemeljen razlog za izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei člena 111/1 ZDR. Z ozirom na to so drugačne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore ob obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).