Jedro

Za izkaz pogoja verjetnosti terjatve mora biti sama terjatev jasno opredeljena. V predmetni zadevi ni jasno razvidno, na katerih stvareh tožeča stranka zatrjuje svojo lastninsko pravico in neupravičeno posest tožene stranke. Zato ni izkazana verjetnost obstoja terjatve na vrnitev sredstev, navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe.

V predmetni zadevi tožnik kot imetnik izključne licence zahteva pravno varstvo pravice do uporabe tehničnega znanja (know-how). Know-how ni pravica industrijske lastnine (velja načelo numerus clausus). Pravno naravo izključujočih (absolutnih) pravic imajo le pravice industrijske lastnine, kar pomeni, da le-te učinkujejo proti nedoločenemu krogu oseb (erga omnes). Zato v primeru kršitve imetnik pravice do know-howa ne more uporabiti pravnega varstva, ki ga daje 121.čl. ZIL-1 imetniku pravic industrijske lastnine nasproti vsakomur, ki posega v pravni položaj.

Namen določbe 4. odst. 270. čl. ZIZ ni zavarovati upnika pred vsemi morebitnimi zahtevki, ki bi jih kdajkoli moral uveljavljati v tujini, temveč le v primeru, ko bo moral v tujini uveljavljati isto terjatev, kot jo zahteva s tožbenim zahtevkom. Torej v primeru, ko bo za realizacijo svoje terjatve moral doseči priznanje sodbe v tujini in jo v tuji jurisdikciji tudi izvrševati. Ni pa začasna odredba namenjena zavarovanju neke druge terjatve (ki ni predmet tožbenega zahtevka).

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki za čas veljavnosti začasne odredbe (3.tč. izreka) prepovedala uporaba, odtujitev in obremenitev oz. drugačno razpolaganje z orodjem in napravami za izdelavo letaliških avtobusov (1. tč. izreka) ter izdelovanje, oglaševanje in prodaja oz. distribucija nizkopodnih letaliških avtobusov tipa MB 1314 (2. tč. Izreka). Posledično je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov postopka v zvezi z začasno odredbo (4.tč. izreka).

(2) Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami) v zvezi s 15.čl. ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 51/1998 s kasnejšimi spremembami). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Na pritožbo pravočasno odgovarja tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

(4) Pritožba ni utemeljena.

Glede zavarovanja zahtevka za vrnitev sredstev:

(5) Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve (1. odst. 272. čl. ZIZ), pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo uporabe in razpolaganja z v izreku sklepa navedenimi sredstvi, to je z orodja in naprav za izdelavo nizkopodnih letaliških avtobusov tipa MB 1314. (6) Vtoževana sredstva je tožeča stranka v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe opredelila z inventarnimi številkami, ki pa se ne ujemajo z inventarnimi številkami, kot so navedene v okvirni in akvizicijski pogodbi (priloga A2, str.14 - 17 spisa). Na navedeno pogodbo se namreč tožeča stranka sklicuje kot na podlago, iz katere naj bi izhajalo, da je na sredstvih pridobila lastninsko pravico.

(7) Po presoji pritožbenega sodišča mora biti za izkaz pogoja verjetnosti terjatve sama terjatev jasno opredeljena. V predmetni zadevi ni jasno razvidno, na katerih stvareh tožeča stranka zatrjuje svojo lastninsko pravico in neupravičeno posest tožene stranke. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve na vrnitev sredstev, navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe.

(8) Pritožbena očitka glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zaradi zatrjevanega pomanjkanja razlogov o odločnih dejstvih se ob pojasnjenem izkažeta kot neutemeljena. Zaradi pomanjkljivih navedb, sodišču ni bilo potrebno izvajati dokazov, na katere se sklicuje pritožnik (seznam sredstev v obliki excelovih razpredelnic in pisnih izjav prič) ter presojati njihove dokazne vrednosti. V nobenem primeru namreč dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev.

(9) Zato se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ukvarjati z drugim pogojem za izdajo začasne odredbe – z zatrjevano nevarnostjo po 2. odst. 272. čl. ZIZ. Ob (pravilni) ugotovitvi, da terjatev tožeče stranke ni verjetno izkazana, že iz tega razloga sodišču ni bilo treba ugotavljati dejstev v smeri druge predpostavke za izdajo začasne odredbe, saj morata biti oba pogoja iz 1. in 2. odst. 272. čl. ZIZ podana kumulativno.

(10) Ne glede na to, pa po presoji pritožbenega sodišča tudi druga predpostavka ni verjetno izkazana, saj so trditve tožeče stranke o nevarnosti obrabe in poslabšanja oz. okvare in uničenja sredstev zaradi njihove uporabe ter nevarnost, da bo terjatev tožeče stranke onemogočena zaradi odtujitve stvari, preveč pavšalne in nekonkretizirane. Za zavarovanje nedenarne terjatve sicer res zadošča že objektivna nevarnost, kot to navaja pritožnik, kljub temu pa mora upnik zatrjevano dejstvo obstoja nevarnosti vendarle podkrepiti s konkretnejšimi navedbami.

Glede zavarovanja prepovednega zahtevka:

(11) Sodišče prve stopnje je presodilo, da je terjatev tožeče stranke glede kršitve njenih pravic iz licenčne pogodbe verjetno izkazana. Predlog za izdajo začasne odredbe je zavrnilo iz razloga, ker ni z verjetnostjo izkazana nevarnost nastanka težko nadomestljive škode oz. zato, ker bi z izdano začasno odredbo tožena stranka pretrpela večjo škodo, kot bi brez njene izdaje nastala tožeči stranki.

(12) Po presoji pritožbenega sodišča bi bilo predlagano začasno odredbo potrebno zavrniti že iz razloga, ker ni izkazana verjetnost obstoja terjatve (1. odst. 272. čl. ZIZ).

(13) Tožeča stranka uveljavlja zahtevek za prepoved kršitev pravic industrijske lastnine iz 1. odst. 121. čl. ZIL-1 (Zakon o industrijski lastnini; Ur. l. RS, št. 45/2001 s kasnejšimi spremembami). Res je, da 120. čl. tč. c ZIL-1 daje aktivno legitimacijo tudi imetniku izključne licence, kar zatrjuje tožnik, vendar samo v zvezi s kršitvami pravic industrijske lastnine, na katere navedeni člen napotuje: pravice iz patenta (18. čl.), modela (37. čl.), blagovne znamke (47. čl.) in pravice iz registrirane geografske označbe (58. čl. ZIL-1).

(14) V predmetni zadevi pa tožnik kot imetnik izključne licence zahteva pravno varstvo pravice do uporabe tehničnega znanja (know-how). Know-how ni pravica industrijske lastnine (velja načelo numerus clausus). Pravno naravo izključujočih (absolutnih) pravic imajo le pravice industrijske lastnine, kar pomeni, da le-te učinkujejo proti nedoločenemu krogu oseb (erga omnes). Zato v primeru kršitve, imetnik pravice do know-howa ne more uporabiti pravnega varstva, ki ga daje 121. čl. ZIL-1 imetniku pravice industrijske lastnine nasproti vsakomur, ki posega v pravni položaj.

(15) Kršitev licenčne pogodbe, s katero je prenesena pravica do uporabe tehničnega znanja, je torej potrebno presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava. To pomeni, da imetnik pravice do uporabe tehničnega znanja (tudi imetnik izključne licence) pravno varstvo uživa samo v razmerju do svojega sopogodbenika (inter partes), zahtevkov nasproti tretjim osebam, ki niso stranke pogodbe, pa ne more uveljavljati.

(16) Ob pojasnjenem se izkaže, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije za zahtevek po 121. čl. ZIL-1. Predmetni tožbeni zahtevek pa tudi ne temelji na pogodbeni podlagi, saj tožena stranka s tožečo ni v pogodbenem razmerju.

(17) Predlagana začasna odredba pa je neutemeljena tudi zato, ker ni podana druga predpostavka za njeno izdajo (2. odst. 272. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, da ni izkazana verjetnost nastanka težko nadomestljive škode.

(18) V primeru t. i. regulacijske začasne odredbe (katere cilj ni zavarovanje terjatve, pač pa začasna ureditev razmerja na način, ki naj bi preprečil nastanek težko nadomestljive škode) za kakršno gre v predmetni zadevi, je potreben restriktiven pristop. Izdana začasna odredba ne sme povzročiti prejudiciranja odločitve o tožbenem zahtevku, do česar bi prišlo v primeru, ko ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja (tako odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up – 275/97).

(19) Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da tožnikova škoda (ki naj bi bila v tem, da zaradi sklenjene pogodbe med toženo stranko in arabskim kupcem o dobavi 100 nizkopodnih avtobusov, slednji ne bo imel interesa skleniti pogodbe s tožečo stranko) ni niti konkretna (tožeča stranka ne zatrjuje, da se ukvarja s proizvodnjo in prodajo letaliških avtobusov oz. da bi si sama prizadevala za sklenitev pogodbe z istim ali drugimi kupci), niti težko nadomestljiva (v smislu, da negativnih posledic delovanja tožene stranke ne bi bilo mogoče opraviti na noben drug način). Škoda ni težko nadomestljiva, če jo je mogoče nadomestiti s primerno odškodnino. Tudi bodoče škode tožeča stranka ni verjetno izkazala, saj v tej smeri ni podala konkretnih navedb.

(20) Poleg tega se v primeru izdaje ureditvene začasne odredbe ne upoštevajo le interesi tožnika, temveč je, v skladu s citirano ustavno odločbo, potrebno tudi tehtanje interesov nasprotne stranke (toženca). Zmotno je stališče pritožnika, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi pretrpela nobene škode, ker povsem brez podlage uporablja tehnično znanje za izdelavo avtobusov. Prepoved proizvodnje, prodaje in distribucije, ki jo z začasno odredbo zasleduje tožeča stranka bi, po presoji pritožbenega sodišča, nesorazmerno posegla v položaj tožene stranke in njena pogodbena razmerja s tretjimi.

(21) Pritožnik navaja še, da sodišče v sklepu ni navedlo nobenih razlogov o zatrjevani domnevni bazi iz 4. odst. 270. čl. ZIZ (v zvezi z 3. odst. 272. čl. ZIZ), ki predpostavlja obstoj nevarnosti v primeru, ko naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini (izven Evropske unije). Po mnenju pritožnika je ta predpostavka izkazana, saj bo morala zaradi prodaje letaliških avtobusov v Saudsko Arabijo, tožeča stranka proti toženi prepovedni zahtevek uveljavljati tudi v tujini.

(22) Predlagana začasna odredba tudi na tej podlagi ni materialnopravno utemeljena. Namen določbe 4. odst. 270. čl. ZIZ ni zavarovati upnika pred vsemi morebitnimi zahtevki, ki bi jih kdajkoli moral uveljavljati v tujini, temveč le v primeru, ko bo moral v tujini uveljavljati isto terjatev kot jo zahteva s tožbenim zahtevkom. Torej v primeru, ko bo za realizacijo svoje terjatve moral doseči priznanje sodbe v tujini in jo v tuji jurisdikciji tudi izvrševati (1). Ni pa začasna odredba namenjena zavarovanju neke druge terjatve (ki ni predmet tožbenega zahtevka). Ker je predlog na tej podlagi iz navedenih razlogov očitno neutemeljen, pritožnik tudi z uveljavljanjem procesne kršitve ne more uspeti.

(23) V pritožbi očitanih kršitev torej prvostopenjsko sodišče ni storilo, prav tako ne tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. V zvezi s 1.odst. 366. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. čl. ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.čl. ZPP v zvezi z 239. in 15. čl. ZIZ ).

(24) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Toženec pa glede na to, da z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k rešitvi le-te (odgovor na tožbo vsebuje le ponovitev navedb iz odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog), do povrnitve stroškov odgovora ni upravičen (155. člen ZPP).

(1) Glej Šipec, Plavšak, Klampfer, Jerovšek, Čebulj, Začasne odredbe, str. 59