Jedro

Ker pri tožniku niti ortopedske niti psihične težave niso izražene v takšni meri, da bi prišlo do popolne izgube delazmožnosti za organizirano pridobitno delo, njegova zahteva za uvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 28. 5. 2008 dalje oziroma podrejeno od 16. 7. 2009 dalje in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ki naj bi se izplačevala od dneva ugotovitve nezmožnosti za delo dalje (I. točka izreka). V dokončni odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2010 je dopolnilo izrek v tretjem odstavku tako, da se omejitvam doda: zmožen za psihično manj zahtevno delo, ki ni v stiku s strankami in ni na normo. V ostalem ostane dokončna odločba nespremenjena (II. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 84,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče pri vrednotenju izvedenskega mnenja Komisije za ... pri M. fakulteti Univerze v Ljubljani ni upoštevalo pravočasnih in utemeljenih pripomb, ki jih je tožnik podal na izvedensko mnenje, razen tega pa izvedenka doc. dr. M.R.M., dr. med., zaslišana na naroku ni odgovarjala na zastavljena vprašanja. Pri odgovoru na postavljeno vprašanje, glede potencialnega konflikta s sodelavci je izpovedala, da je le-ta malo verjeten, saj naj bi šlo za relativno predvidljive odnose, pri katerih naj bi se bilo možno izogniti konfliktom. Po drugi strani pa je tožnik na naroku dne 24. 2. 2012 izpovedal, da se zaradi njegovega psihičnega stanja konflikti pojavljajo tudi s sodelavci, s katerimi se je že zapletel v pretepe. Izvedenka tudi ni prepričljivo odgovorila na vprašanje, zakaj je tožnik zmožen za delo z omejitvami, pa čeprav se že 5 let neprekinjeno vodi v bolniškem staležu. Po mnenju izvedenke naj bi šlo zgolj za „napako stroke“ in da je ravnanje lečečega zdravnika, ki je tožniku predpisal takšen bolniški stalež, nestrokovno. Tak odgovor pa ni prepričljiv, s tem da ne gre spregledati, da je izvedenka na vprašanje o možnosti tožnikove vrnitve na delo oziroma reintegracije po petih letih odsotnosti zaradi bolniškega staleža odgovorila nikalno, torej da le-ta ni možna. Izvedenka pa se je po drugi strani strinjala s postavljenimi diagnozami lečečega psihiatra, vendar sodišče tega ni upoštevalo, temveč je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da izvidom lečečega psihiatra „ni mogoče poveriti vere“, ker naj bi bili vedno enaki. To pomeni, da o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in samimi zapisniki oziroma prepisi, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enostransko povzemanje dokazov in napačnih zaključkov ne more pomeniti skrbne in vestne presoje dokazov. Tožnik je zahteval postavitev drugih izvedencev psihiatrične in ortopedske stroke, kot tudi zaslišanje lečečega psihiatra ter lečečega zdravnika, vendar je sodišče izvedbo teh dokazov kot nepotrebno zavrnilo. Po mnenju tožnika bi bilo nedvomno potrebno dejansko stanje razčistiti z izvedbo predlaganih dokazov. Zaradi zavrnitve predlaganih dokazov je dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, kar predstavlja razlog za izpodbojnost po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP, posledično pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži v plačilo poleg stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje tudi pritožbene stroške oziroma podrejeno, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, s tem, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik.

Tožena stranka je z odločbo št. 2034906 z dne 28. 9. 2009 tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, za delo samo v dnevnih izmenah, izven prometa in za delo, ki se opravlja izmenično stoje in sede, s polnim delovnim časom od 23. 9. 2009 dalje. Nadalje je odločila, da kontrolni pregled ni potreben ter, da se je tožnik kot delovni invalid dolžan še nadalje javljati pri Zavodu RS za zaposlovanje ter da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 4. 2010 pa je tožena stranka pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila ter na to v reviziji spremenila prvi odstavek izreka prvostopenjske odločbe z dne 28. 9. 2009 tako, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki je samo v dnevnih izmenah, izven prometa, kjer se delo opravlja pretežno sede in z rokovanjem bremen do 5kg, s polnim delovnim časom od 23. 9. 2009 dalje. Ta sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji drugostopenjske odločbe.

Tožnik je s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 1. alinei drugega odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Skladno s 1. alineo 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije.

Za ugotovitev dejanskega stanja je sodišče prve stopnje izvedlo obširen dokazni postopek. Med drugim je pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje ter nato še mnenja izvedenskega organa Komisije za ... pri M. fakulteti Univerze v Ljubljani, za katero sta izvedensko mnenje podala prof. dr. R.V., dr. med., s katedre za ortopedijo in doc. dr. M.R.M., dr. med., s katedre za psihiatrijo. Oba izvedenca je sodišče tudi zaslišalo na glavni obravnavi.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tožniku zaenkrat še ni podana I. kategorija invalidnosti in s tem niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Kot je to ugotovila že tožena stranka v predsodnem postopku na tožnikovo invalidnost predvsem vplivajo psihične težave in pa ortopedske težave. Specialist ortoped, kot član izvedenskega organa je podal mnenje, da pri tožniku glede na ugotovljeno zdravstveno stanje s strani ortopedskih težav ni prišlo do izgube delazmožnosti in da je bil ustrezno ocenjen že na invalidski komisiji II. stopnje. Pri tožniku je delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 % s tem, da je zmožen za delo vlakovnega odpravnika z omejitvami, kot izhajajo iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki je bilo poslano sodišču dne 12. 4. 2011. V obrazložitvi navaja, da gre pri tožniku za stanje po pretrganju sprednje križne vezi levega kolena in za zmerno artrozo desnega kolena. Zaradi obojega prihaja do zmernih bolečin v kolenu ob večjih fizičnih obremenitvah. Poleg tega gre pri tožniku za pretrgano rotatorno manšeto leve rame, posledica katere je bolečina v levi rami, ki se pojavi ob odročenju leve nadlahti nad cca 90 stopinj. Bolečina v ledveni in vratni hrbtenici je mehanična ob zmerni obrabi, delno mišična, objektivno s strani vratu in ledvene hrbtenice ne gre za pomembno patologijo. Iz psihiatričnega dela izvedenskega mnenja, ki ga je podala specialistka psihiatrinja pa izhaja, da je bil tožnik glede delazmožnosti že na invalidski komisiji ustrezno psihiatrično ocenjen. Pri tožniku je od 23. 9. 2009 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti , saj ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerega je bil razporejen, to je vlakovni odpravnik. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je zmožen opravljati drugo, psihično manj zahtevno delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožen je za delo samo v dnevnih izmenah, izven prometa, ne v stiku s strankami in ne na normo. V obrazložitvi izvedenka pojasnjuje, da je bil tožnik pod diagnozo prilagoditvena motnja obravnavan več let. Iz klinično psihološkega pregleda jeseni 2007 izhaja, da je pri tožniku prisotna visoka stopnja nevrotičnosti in osebnostna motenost. Visoka stopnja nevrotičnosti pomeni, da je pri tožniku že primarno osebnostno prisotna visoka stopnja anksioznosti, osebnostna motenost pa pomeni, da pri tožniku primarno obstaja slabša kapaciteta za prilagajanje psihosocialnim stresorjem. Pri tožniku se anksiozno depresivna simptomatika pojavlja že več let, ob tem so se razvili tudi znaki tako imenovane somatoformne motnje. Tožnik je sedaj voden pod diagnozami depresivna motnja, sindrom kronične bolečine ter pod diagnozo organske motenosti osebnosti zaradi možganske disfunkcije. Po mnenju izvedenke so tožnikove težave s področja duševnosti dostopne zdravljenju ali vsaj pomembni omilitvi s kombinacijo farmakoterapije, psihoterapije in ob osebni motiviranosti za spremembo. Tožnik se je zaradi duševnih težav dosedaj zdravil le ambulantno, nikoli pa ne hospitalno, čeprav mu je bilo to priporočeno. Zaradi kronično potekajočih anksiozno depresivnih težav in težav s psihoorganiciteto je bil tožnik s strani invalidskih komisij, v seštevku vseh omejitev, ustrezno razbremenjen, saj se je upoštevalo, da ne zmore zahtevnega psihičnega dela, vsiljenega dela na normo (upočasnjenost, slabša zbranost), naj ne bi bil izpostavljen strankam (vsled vzkipljivosti in tesnobe), naj ne bi delal v nočni izmeni (ki je zaradi vsiljene budnosti prenaporna za človeka z anksiozno depresivnimi težavami). Zaposlitev v okviru opisanih razbremenitev pa bi bila za tožnika oziroma za njegovo duševno zdravje koristna in zaščitna, saj ne bi bil izločen iz običajnih življenjskih tokov in bi se spodbujali njegovi preostali zdravi psihični elementi.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa tako glede ortopedskega stanja kot tudi psihiatričnega stanja v povezavi z opravljanjem svojega poklica. Tožnik s tožbo uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, torej ugotovitev, da nima več preostale delovne zmožnosti. Vendar pa glede na ugotovitve izvedenskega organa niti ortopedske niti psihiatrične težave niso izražene v taki meri, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za pridobitno delo oziroma da bi pri njemu prišlo do izgube delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je sodna izvedenka spustila v obračunavanje z njegovim lečečim psihiatrom. Res je, da je v dokumentaciji sodnega spisa večje število izvidov lečečega psihiatra, ki ugotavlja, da je tožnik „non potest“, da ugodnejša in stabilnejša remisija ni vspostavljiva, kot na primer izvid z dne 25. 1. 2010, 28. 10. 2009 in tako dalje. V dokumentaciji je tudi večje število potrdil o upravičeni zadržanosti od dela oziroma odločitev pristojnih organov glede bolniškega staleža. Vendar pa je sodna izvedenka tako v pisno podanem izvedenskem mnenju, še posebej pa zaslišana na glavni obravnavi ustrezno pojasnila zakaj meni, da ugotovljene zdravstvene težave še ne pomenijo, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti. Ustrezno se je opredelila tudi do izvidov in mnenj lečečega psihiatra. Poudarila je, da gre za strokovne razlike oziroma za drugačen strokovni vpogled, saj je sodobna psihiatrija izrazito orientirana k vzpodbujanju ter iskanju preostalih virov moči pri pacientih s podobnimi težavami, kot jih ima tožnik, medtem ko iz vodenja lečečega psihiatra izhaja, da sledi pritožbam svojega pacienta. Sodna izvedenka se delno s takim načinom obravnave ne strinja, kar je tudi ustrezno pojasnila zaslišana na glavni obravnavi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravno zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo izvedenski organ, konkretno torej pridobilo izvedensko mnenje glede tožnikovih psihiatričnih težav. Sodna izvedenka kot članica izvedenskega organa je podrobno pojasnila svoje ugotovitve glede narave tožnikovih težav, jih strokovno opisala, ter tudi utemeljila svoje mnenje, glede vpliva teh zdravstvenih težav na delazmožnost tožnika. Nedvomno gre za zdravstvene težave, ki pomembno vplivajo na funkcioniranje tožnika, vendar le-te niso izražene v taki meri, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za organizirano pridobitno delo. Pri tem je potrebno obravnavati njeno mnenje kot celoto, ne pa, kot to izhaja tudi iz pritožbenih navedb, povzemati zgolj nekaterih njenih ugotovitev, kot na primer glede možnosti reintegracije, ponovne vključitve v delovni proces. Pri tem pritožbeno sodišče ne ugotavlja, da bi prišlo do razhajanja o odločilnih dejstvih, med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov oziroma o izvedbi dokazov ter samimi zapisniki oziroma prepisi in da torej ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dejansko stanje v celoti razčistilo ter skladno z 8. členom ZPP, kjer je urejeno načelo proste presoje dokazov tudi pojasnilo, katera dejstva se štejejo za dokazana.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb ZPP, ki se nanašajo na izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo ter tudi pojasnilo, zakaj jih ni izvedlo. Sodišče je torej postopalo skladno z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Tudi po stališču pritožbenega sodišča dokaz z zaslišanjem lečečega psihiatra ni bil potreben. Kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje so v spisu izvidi lečečega psihiatra, ki jih je pri podaji izvedenskega mnenja upoštevala sodna izvedenka. Tožnik na glavni obravnavi, ko je predlagal zaslišanje lečečega psihiatra tudi ni obrazložil, zaradi česa je potrebno zaslišanje tega psihiatra oziroma kaj naj bi sodišče prve stopnje z zaslišanjem tega psihiatra še dodatno razčistilo. Prav tako po stališču pritožbenega sodišča ni bilo potrebno postavljati novih izvedencev, saj je bilo že z izvedbo dokaza s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa dejansko stanje ustrezno razčiščeno. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je izvedensko mnenje v bistvenih točkah tudi skladno z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 6. 4. 2011, v senatu katerega je sodeloval tudi specialist psihiater. Enako pa je tudi že v predsodnem postopku v senatu tako invalidske komisije I. stopnje kot tudi invalidske komisije II. stopnje sodeloval specialist psihiater. Iz navedenih mnenj invalidskih komisij kot tudi iz mnenja izvedenskega organa pa izhaja prepričljiva ugotovitev, da pri tožniku v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni bila podana I. kategorija invalidnosti oziroma je obstajala omejena delazmožnost, kar pomeni, da je bil tožnik v okviru III. kategorije invalidnosti z določenimi omejitvami, ki jih je določila že tožena stranka ter tudi sodišče prve stopnje, še vedno zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu v polnem delovnem času. V primeru, da je po izdaji izpodbijane dokončne odločbe prišlo še do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja, pa ima tožnik možnost, da sam ali preko svojega osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek, na kar ga je ustrezno opozorilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.