Jedro

Če tožnik - tujec v zakonitem roku ni zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja, mu je ob ugotovitvi predhodno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki mogoče priznati pravice iz delovnega razmerja le do 15.10.1992. Po Zakonu o zaposlovanju tujcev se je 90 dnevni rok iz 3. odst. 23.čl. tega zakona za vložitev prošnje za izdajo osebnega dovolejnja iztekel po 90 dneh od uveljavitve ZZT, to je 15.10.1992.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 26.1.1992, temveč je trajalo do dne 8.6.1994, zato je tožena stranka dolžna tožniku v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 26.1.1992 do 8.6.1994, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 26.1.1992 do 8.12.1993 izplačati tožniku nadomestilo plače, ki bi ga prejel, če bi delal, za čas od 8.12.1993 do 8.6.1994 (čas 6 mesečnega odpovednega roka) pa nadomestilo plače v višini 70% osnovne plače tekočega meseca, povečan za dodatek za delovno dobo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati razliko med nadomestilom, ki ga je prejemal v času od 26.7.1991 do 26.1.1992 in polno plačo, ki bi jo prejemal, če bi v tem času delal. Višji tožbeni zahtevek, v kolikor ga ni zavrglo, je zavrnilo. S sklepom pa je sodišče zahtevek tožeče stranke (pravilno tožbo), na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 30.5.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, zavrglo. Zoper ugodeni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožnika je tožniku delovno razmerje prenehalo že pred dnem 8.12.1993, na podlagi zakona o tujcih. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zakonitost sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe delovnopravne zakonodaje. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da v primeru t.i. molka organa, ko drugostopni organ delodajalca ne odloči o pritožbi delavca, ne nastopi fikcija zavrnitve zahteve za varstvo pravic, zaradi česar bi tožena stranka lahko izvršila tudi nedokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja, kljub vloženi pritožbi. Ker je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi 36. e člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) kot trajno presežnemu delavcu, je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožniku šestmesečni odpovedni rok, ki je začel teči z dnem, ko je bil tožnik o drugostopnem sklepu obveščen (na obravnavi dne 8.12.1993). Vendar pa bi moralo v konkretnem primeru sodišče prve stopnje upoštevati tudi določbe Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Ur.l. RS št. 33/92 in 13/93), kar izrecno uveljavlja tudi pritožba, ko navaja, da bi tožniku prenehalo delovno razmerje že pred tem datumom na podlagi citiranega zakona. Po ZZT je 90 dnevni rok iz 3. odst. 23. člena tega zakona za podajo vloge za izdajo osebnega dovoljenja potekel že v 90 dneh po uveljavitvi ZZT, to je dejansko 15.10.1992. Če tožnik kot tujec v zakonitem roku ni zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja, mu je ob ugotovitvi predhodno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki oz. priznanja delovnega razmerja zaradi molka pritožbenega organa, mogoče priznati pravice iz delovnega razmerja le do 15.10.1992 in ne naprej. Stališče, da delavcem lahko traja delovno razmerje le do izteka roka (90 dni), izhaja tudi iz 53. člena sedaj veljavnega Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT - Ur.l. RS št. 66/2000), ki je začel veljati 11.8.2000. Po citirani prehodni zakonski določbi lahko tujci, ki jim bo s pravnomočno sodbo sodišča priznano delovno razmerje v času od 18.7.1992 do 15.10.1992, pridobijo osebno delovno dovoljenje za čas veljavnosti enega leta. Vlogo morajo vložiti v roku 90 dni od pravnomočnosti sodbe. Ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu, torej o tem, ali je tožnik po ZZT zaprosil za delovno dovoljenje in ali mu je mogoče priznati pravice iz delovnega razmerja potem tudi po preteku 90 dni od uveljavitve zakona o zaposlovanju tujcev, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje glede tega spornega vprašanja.