Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 161/97

ECLI:SI:VSRS:2000:I.IPS.161.97 Kazenski oddelek

zahteva za varstvo zakonitosti rok za vložitev sodne počitnice
Vrhovno sodišče
29. junij 2000
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker je bila vročitev pravnomočne sodne odločbe, zoper katero je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, obsojencu opravljena z nabitjem na sodno desko dne 15.7.1996, torej že v času sodnih počitnic, se šteje, da je osemdnevni rok iz 4.odst. 120.čl. ZKP začel teči 16.8.1996, tako da je bila veljavna vročitev opravljena 23.8.1996. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki so jo zagovorniki vložili 22.11.1996, je zato pravočasna.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.12.1996 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.1.1997 razveljavita.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zahtevo za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila zagovornika obsojenega A.P., kot prepozno zavrglo. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je pritožbo zagovornikov obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep sta zagovornika obsojenega A.P. dne 28.3.1997 vložila na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njuni pritožbi oziroma da razveljavi sklepa sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Vložnika menita, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa, ko razlaga 83. člen Zakona o sodiščih (ZS), nerazumljiva. Sodišče se sklicuje na evidenčno sejo Vrhovnega sodišča RS (Sodnikov informator, št. 1/97), kjer naj bi bilo objavljeno načelno pravno mnenje glede izteka roka za vložitev pravnega sredstva v času trajanja sodnih počitnic. Tako naj bi bilo potrebno 4. odstavek 88. člena ZKP v zvezi s 3. odstavkom 83. člena ZS razumeti tako, da pri zadevah, ki se ne štejejo kot nujne v smislu 2. odstavka 83. člena ZS, rok za vložitev pravnega sredstva, ki je začel teči najkasneje 15.7., v času trajanja sodnih počitnic (od 15.7. do 15.8.), ne more izteči, ampak se izteče prvi delavnik po sodnih počitnicah. Tudi samo sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da v obravnavani stvari ne gre za nujne zadeve v smislu 2. odstavka 83. člena ZS, za katere ne velja določba 1. in 3. odstavka ZS. Za obravnavani primer, skladno s 83. členom ZS, velja, da se v času sodnih počitnic sodna pisanja ne vročajo. Ker pa je bila sodba obdolžencu vročena dne 15.7.1996 z nabitjem na sodno desko, tudi ta 8-dnevni rok ne more izteči v času sodnih počitnic. Torej je nepravilna ugotovitev sodišča, da je 8-dnevni rok iztekel 23.7.1996. Sklicevanji na določila 4. odstavka 120. člena ZKP in 421. člena ZKP sta nasprotujoči. 4. odstavek 120. člena je treba razlagati kot celoto in ne samo tisti del, ki ureja nabitje na sodno desko. Ta člen določa, da v primeru, če ima obdolženec zagovornika, teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Po drugi strani pa 3. odstavek 421. člena ZKP določa, da sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP, vendar v roku 3 mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo. V konkretnem primeru sodišče napačno zaključuje, da je obsojeni prejel pravnomočno sodbo, razen tega pa tudi sklicevanje na prej omenjena določila ZKP ni mogoče. Določbo 4. odstavka 120. člena ZKP ni mogoče razumeti tako, da določba velja samo za redna pravna sredstva. Če bi bilo tako, bi to vsekakor moralo biti izrecno določeno. Na ta način je zagovornikom onemogočeno izkoristiti pravne možnosti, ki jih daje ZKP, saj se vsa aktivnost zagovornikov konča z odločbo druge stopnje. Vlaganje izrednih pravnih sredstev je torej zagovornikom obsojenega na ta način popolnoma onemogočeno in se postavlja vprašanje, zakaj je potem sploh potrebna vročitev odločb zagovornikom v postopku izrednih pravnih sredstev. Obrambi ni jasno, kako naj bi zagovornika vedela, da je sodišče sodno pisanje nabilo na sodno desko ter da naj bi rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pričel teči že v času sodnih počitnic.

Vrhovni državni tožilec, svetnik mag. J.F., v odgovoru predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, zavrne. Po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP bi obsojeni, ki mu je pravilno bila vročena odločba pritožbenega sodišča z nabitjem na sodno desko, lahko vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v roku 3 mesecev, to je do 23.10.1996. Ker pa je rok 3 mesecev od takrat, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti že potekel, je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z zakonom, ko je zahtevo za varstvo zakonitosti kot prepozno zavrglo. Utemeljeno je tudi pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti zavrnilo. Višje sodišče zakona ni kršilo in pravilno šteje rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti od vročitve odločbe sodišča druge stopnje obsojenemu.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Časovno zaporedje procesnih dejanj sodišča prve stopnje in zagovornikov obsojenca A.P., ko obsojenec ni bil dosegljiv državnim organom, je naslednje: 15.7.1996 je prvostopno sodišče opravilo vročitev pravnomočne sodne odločbe - sodbe Višjega sodišča v Ljubljani - obsojencu A.P. z nabitjem na oglasno desko. Štelo je, da je s 23.7.1996 opravljena vročitev obsojencu. Izkazano je tudi, da sta vložnika - obsojenčeva zagovornika - prejela sodbo sodišča druge stopnje 22.8.1996. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper to pravnomočno sodbo je bila vložena 22.11.1996. Prvostopno sodišče jo je s sklepom z dne 4.12.1996 kot prepozno zavrglo, pritožbeno sodišče pa je s sklepom z dne 22.1.1997 pritožbo zagovornikov zavrnilo.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da se 3 mesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti računa od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo in ne od dneva, ko je bila odločba vročena zagovorniku.

Določba 3. odstavka 421. člena ZKP (veljavna v času izdaje napadenega sklepa), ki pravi, da smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz 3. odstavka 367. člena tega zakona vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku 3 mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodno odločbo, je namreč izjema od splošnega pravila določenega v 4. odstavku 120. člena ZKP, da teče rok za vložitev pravnega sredstva od zadnje vročitve. Da gre za izjemo (lex specialis) ne govori samo jezikovna temveč tudi sistemska in zgodovinska razlaga določbe 3. odstavka 421. člena ZKP. Če bi zakonodajalec želel, da rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti teče od zadnje vročitve, bi se določba 3. odstavka 421. člena ZKP lahko glasila enako oziroma podobno kot določba 3. odstavka 366. člena tega zakona, ki pravi da se zoper sodbo smejo upravičenci pritožiti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zaradi kratkih rokov, ki jih določa ZKP za vložitev pritožbe (24 ur, 3, 8 in 15 dni), se rok pri tem pravnem sredstvu, skladno s splošnim pravilom iz 4. odstavka 120. člena ZKP, računa od zadnje vročitve. Pri zahtevi za varstvo zakonitosti pa je določen razmeroma dolg (3 mesečni) rok, zato je zakonodajalec računanje tega roka namenoma uredil kot izjemo od splošnega pravila, s tem da je predpisal, da začne teči rok za vložitev tega izrednega pravnega sredstva z vročitvijo pravnomočne sodne odločbe obsojencu. Določba 3. odstavka 421. člena ZKP je tako glede računanja roka enaka prej veljavnem 2. odstavku 425. člena ZKP-77, ki je urejal rok za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Tudi po stališču takratne sodne prakse in komentatorjev ZKP-77 se je rok za vložitev tega izrednega pravnega sredstva računal od vročitve sodne odločbe obsojencu, in ne od vročitve odločbe zagovorniku kot je bilo določeno kot splošno pravilo v 4. odstavku 123. člena ZKP-77. Ni pa mogoče pritrditi stališču izpodbijanega sklepa, da je bila v obravnavani zadevi vročitev pravnomočne sodbe obs. A.P. opravljena dne 23.7.1996, ko se je iztekel 8 dnevni rok iz 4. odstavka 120. člena ZKP, in da se je tedaj 3 mesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iztekel 23.10.1996. Po mnenju Vrhovnega sodišča so obsojencu, glede nato da je bila sodba pritrjena na sodno desko 15.7.1996, to je v času sodnih počitnic, navedeni 8 dnevni rok, ni mogel izteči v času sodnih počitnic. Po določbi 3. odstavka 83. člena ZS (veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa) se je, razen v nujnih zadevah iz 2. odstavka tega člena, čas sodnih počitnic štel kot čas, "ko sodišče ne dela in se sodna pisanja ne vročajo". Ker v obravnavani zadevi ni šlo za nujno zadevo, se torej vročitev drugostopenjske sodbe obsojencu v času sodnih počitnic sploh ni mogla veljavno opraviti. V sodni praksi se je v z zvezi z uporabo določbe 3. odstavka 83. člena ZS pokazalo, da gre za zelo nedorečeno in nejasno določbo. Tako je bilo med drugim sporno, ali se lahko v času sodnih počitnic iztečejo roki za vložitev pravnih sredstev. Glede tega je občna seja Vrhovnega sodišča dne 18.12.1996 sprejela načelno pravno mnenje, po katerem se v zadevah, ki se ne štejejo kot nujne po 2. odstavku 83. člena ZS, rok za vložitev pravnega sredstva, ki je začel teči najkasneje 15. julija, v času trajanja sodnih počitnic (od 15. julija do 15. avgusta) ne more izteči, temveč se izteče prvi delovni dan po sodnih počitnicah. Toda tega načelnega pravnega mnenja, na katerega se sicer sklicuje izpodbijani sklep sodišča druge stopnje, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj se v konkretnem primeru v času sodnih počitnic ni iztekel rok za vložitev pravnega sredstva, temveč le rok, ko se po zakonu šteje, da je bila vročitev veljavna opravljena, ta rok pa tudi ni začel teči najkasneje 15. julija (1996), temveč 16. julija, to je prvi naslednji dan po nabitju na sodno desko (2. odstavek 88. člena ZKP). Omenjeno načelno pravno mnenje tudi ne daje odgovora na vprašanje, ki je sporno v konkretni zadevi - namreč ali se vročitev, ki je bila opravljena v času sodnih počitnic, šteje za veljavno oziroma, kdaj začne teči rok za vložitev pravnega sredstva, če je bila vročitev opravljena v času sodnih počitnic. Nejasnih oziroma nedorečenih zakonskih določb pa ni dopustno razlagati v škodo obdolžencev oziroma njihovih procesnih pravic, zato v času trajanja sodnih počitnic ni mogla biti opravljena veljavna vročitev sodbe obsojencu. Sicer pa je bil odgovor na sporno vprašanje dan s kasnejšo novelo Zakona o sodiščih (Ur. list RS, št. 28/2000), po kateri je bil 3. odstavek 83. člena spremenjen tako, da v zadevah, ki niso nujne, "v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če pa je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice". Upoštevaje tudi to razlagalno določbo noveliranega ZS je Vrhovno sodišče štelo, da je v tej zadevi 8 dnevni rok iz 4. odstavka 120. člena ZKP začel teči šele 16.8.1996 in se je iztekel 23.8.1996, ko se je štelo, da je bila opravljena veljavna vročitev pravnomočne sodbe obsojencu. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili njegovi zagovorniki dne 22.11.1996 zoper pravnomočno sodbo, je bila tedaj vložena pravočasno, v roku iz 3. odstavka 421. člena ZKP.

Iz vseh navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila z izpodbijanim sklepom kršena določba 3. odstavka 421. člena ZKP v zvezi z 3. odstavkom 83. člena ZS, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V posledici takšne odločitve bo Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi zoper pravnomočno sodbo meritorno odločalo, ko bo izveden postopek po 2. odstavku 423. člena ZKP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia