Jedro

Tožba in s tem odločitev o dediščinski tožbi mora vsebovati ugotovitveni del, s katerim se ugotovi dedna pravica in dajatveni del za izročitev zapuščine ali njenega dela.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je odločeno, da so tožniki dediči pok. J. M. in njihovi dedni deleži na nepremičnem premoženju, opredeljenem s parcelnimi številkami v k.o.X, k.o. Y in k.o. Z, določeni za M. H. do 1/224, J. R. 1/256, M. G. 1/96 in Al. M. 1/192 (I. točka izreka). V navedenih solastninskih deležih je na tem premoženju dovoljen vpis lastninske pravice za tožnike (II. točka izreka); višji oz. drugačen zahtevek je zavrnjen (III. točka izreka). Glede stroškov je odločeno, da vsaka stranka krije svoje (IV. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je bil zahtevek po nasprotni tožbi že pravnomočno zavrnjen in meni, da uspeh strank opravičuje drugačno odločitev o stroških postopka. Trdi, da krog dedičev ni določen na dan zapustnikove smrti. Opozarja, da so dediči po M. M. razvidni iz pravnomočnega sklepa o dedovanju D 175/2001. Opozarja, da je A. M. v zapuščinskem postopku že dne 8. 4. 2002 sporočil dediče M. M. in prikril glavni del zapuščinske mase ter s potvarjanjem dejstev dosegel, da je bil razglašen za edinega dediča. Odločba o denacionalizaciji je tedaj že obstajala. Pri vstopni pravici gre delež prednika tistim potomcem, ki ga uveljavljajo, kar pomeni, da gre tožnikom celoten delež njihovih prednikov. Prirast gre dedičem, ki po vstopni pravici pridejo v poštev kot dediči in ne more pipadati tožencu. Dedni delež, ki bi šel prednikom tožnikov, je napačno ugotovljen.

4. Tožena stranka je na pritožbo dogovorila. Vztraja pri stališčih, ki jih je podajala pred sodiščem prve stopnje in stališčih iz svoje pritožbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper I., II. in IV. točko izreka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so trditve tožeče stranke pomanjkljive. Trdi, da bi tožniki morali navesti vse dediče, ki so bili živi v trenutku smrti zapustnika J. M.. Iz podatkov spisa je razvidno, da je imel zapustnik poleg sester F. in M. še štiri brate. Nasprotuje ugotovitvi, da je bil pok. A. M. nepošten posestnik. Odločitev v tem delu označuje za nezadostno obrazloženo. Navaja, da je A. M. za sorodstvena razmerja izvedel tik preden jih je dne 5. 4. 2002 posredoval sodišču v postopku po pok. M. M.. Takrat pa je bil zapuščinski postopek po pok. J. M. že končan. Dokazna ocena v tem delu je pomanjkljiva. Pri podajanju podatkov za smrtovnici po pok. J. M. in M. M. je A. M. navajal iste dediče, sebe in sestro M. P., saj takrat za ostale dediče še ni vedel. Za ostale dediče je izvedel šele spomladi leta 2002. Ko je za njih izvedel, je njihove podatke sporočil v zapuščinski postopek po pok. M. M., ki še ni bil končan in dediče seznanil tudi z zapuščinskim postopkom po pok. J. M.. Dokler A. M. za dediče ni vedel, jih ni mogel zamolčati. Iz smrtovnic ne izhaja, da bi bil A. M. z dediči seznanjen. Ni razvidno, zakaj bi toženec, ki ni pravnik, moral vedeti, da pridejo v poštev kot dediči tudi drugi sorodniki. Zahtevek Al. M. bi moral biti zavrnjen, ker je ta tožnik svoj dedni delež s pisno izjavo z dne 24. 3. 2002 odstopil A. M.. To dejstvo je tožena stranka navajala že v dogovoru na tožbo in izjavo predložila, tožeča stranka pa tega dejstva ni prerekala. Odstopna izjava bi morala biti upoštevana in zahtevek tega tožnika zavrnjen. Meni, da uspeh strank ne opravičuje odločitve, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Dejstvo, da za dedovanje pok. J. M., roj. 29. 11. 1909, umrlemu 16. 5. 1946 lastnega (denacionaliziranega) premoženja pridejo v poštev dediči drugega dednega reda, je razčiščeno s sodbo .(list. št. 201 - 206). V 8. točki te sodbe je razloženo, da je bilo dedovanje po pok. J. M. (tudi glede denacionaliziranega premoženja) uvedeno na dan njegove smrti (16. 5. 1946), zato je krog zapustnikovih dedičev treba določiti na ta dan. Ker ni bil poročen in ni imel otrok, dedičev prvega dednega reda ni. Nastopilo je dedovanje v drugem dednem redu (15. čl. Zakona o dedovanju). Z izpodbijano sodbo je ugotovljeno, da sta zapustnikova starša umrla pred zapustnikom (oče 25. 1. 1931, mati 20. 10. 1937), zato sta na podlagi vstopne pravice dedinji njuni hčeri (zapustnikovi sestri) F. M. in M. M., ki sta obe preživeli zapustnika in sta bili na dan njegove smrti živi. Po zapustniku je torej nastopilo dedovanje v II. dednem redu in sta ga deležni sestri F. in M. M., vsaka do ½. Onidve sta torej dedinji pok. J. M. in ne tožniki, kakor je nepravilno razsojeno s 1. točko izreka. Dejstvo, da je pok. J. M. imel poleg sester F. in M. še druge sestre in brate, je tožena stranka v postopku na prvi stopnji sicer postavila, ni pa je dokazovala. V odgovoru na tožbo je toženec izrecno navajal, da bratje in sestre pok. J. M. niso zapustili potomcev, kar je za odločitev bistveno. Ker je vsaka stranka dolžna predložiti dokaze za svoje trditve, pritožbeni trditvi tožene stranke o drugačnem krogu dedičev drugega dednega reda ni mogoče slediti.

8. F. M. je umrla 16. 8. 1999. Ker ni bila poročena in ni imela otrok, dedičev prvega dednega reda ni in je po njej nastopilo dedovanje v drugem dednem redu (15. čl. Zakona o dedovanju). Z izpodbijano sodbo je ugotovljeno, da sta njena starša F. M. in J. M. umrla pred njo, zato je na podlagi vstopne pravice njena edina dedinja sestra M. M., ki jo je preživela in je bila na dan njene smrti živa. Celotno premoženje F. M., torej tudi zapuščino, ki ji gre po bratu J. M., deduje njena sestra M. M..

9. M. M. je umrla 8. 9. 2001. Ker ni bila poročena in ni imela otrok, dedičev prvega dednega reda ni. Ker ob njeni smrti niso bili živi niti njeni starši niti njen brat niti njena sestra, ki potomcev nista imela, dedičev drugega dednega reda ni. Po M. M. je nastopilo dedovanje v tretjem dednem redu (18. čl. Zakona o dedovanju). Z izpodbijano sodbo je ugotovljeno, da njena ded in babica (niti po očetovi niti po materini strani) v trenutku njene smrti niso bili več živi. Eno polovico njene zapuščine dedujejo potomci deda J. M. in babice G. M. (po očetovi strani), drugo polovico pa potomci deda in babice po materini strani (neprerekana je trditev tožene stranke, da potomci deda in babice po materini strani obstajajo). Potomci J. M. (upravičeni so do ¼ zapuščine) in potomci G. M. (upravičeni so do ¼ zapuščine) so njuni otroci (strici in tete pok. M. M.): K. B., K. M., J. B. in M. M., vsak do ¼. M. M. je sin obeh (J. in G. M.), zato kot eden od štirih dedičev deduje 1/4 materine četrtine in 1/4 očetove četrtine (1/16 + 1/16, skupaj 2/16 oziroma 1/8). M. M. je umrl, njegovi potomci pa so njegovi otroci: M. P., J. M., F. R., V. M., Al. M. in A. M. (šest otrok), ki dedujejo vsak 1/6 očetu pripadle osmine zapuščine pok. M. M., torej vsak 1/48. Tožnica M. H., ki je ena od sedmih potomcev (hči) J. M., deduje 1/7 očetu pripadajoče 1/48 zapuščine M. M., torej 1/336. Tožnik J. R., ki je eden izmed osmih potomcev (sin) F. R., deduje 1/8 materi pripadajoče 1/48 zapuščine M. M., torej 1/384. Tožnica M. G., ki je ena od treh potomcev (hči) V. M., deduje 1/3 očetu pripadajoče 1/48 zapuščine M. M., torej 1/144. Tožnik Al. M., ki je eden od šestih potomcev (sin) Al. M., deduje 1/6 očetu pripadajoče 1/48 zapuščine M. M., torej 1/288. 10. Pok. J. M. vrnjeno (denacionalizirano) premoženje sta torej podedovali dedinji drugega dednega reda – sestri F. in M. M., vsaka do ½. F. M. lastno polovico je podedovala dedinja drugega dednega reda – sestra M. M., ki je tako postala lastnica celotnega premoženja. Njeno premoženje so v tretjem dednem redu podedovali med drugimi dediči tudi tožniki in sicer: M. H. do 1/336, J. R. do 1/384, M. G. do 1/144 in Al. M. do 1/288. V tem obsegu so tožniki upravičeni zahtevati izročitev premoženja od A. M. oz. njegovih dedičev in v teh deležih se bodo tožniki vknjiži kot lastniki spornih nepremičnin. Trenutno je po zemljiškoknjižnih podatkih to premoženje še last A. M., ki se je vknjižil na osnovi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Cerknici z dne 28. 11. 2001 (dokaz A1).

11. Tožbeni zahtevek (postavljen v 1. točki), da so tožniki dediči pok. J. M. ni utemeljen. Dedinji pok. J. M. sta njegovi sestri F. in M. M.. Tožniki so zakoniti dediči M. M., v last katere je z dedovanjem prešlo J. M. vrnjeno denacionalizirano premoženje. Od toženca A. M. (oz. njegovih dedičev), ki je (so) to premoženje podedovali (načelo ipso iure dedovanja – 132. čl. Zakona o dedovanju in 2. odstavek 78. čl. Zakona o denacionalizaciji), so na podlagi 223. čl. Zakona o dedovanju upravičeni zahtevati izročitev denacionaliziranega premoženja in sicer: M. H. do 1/336, J. R. do 1/384, M. G. do 1/144 in A. M. do 1/288. Na pritožbo tožene stranke velja opozoriti na načelo ipso iure dedovanja. Ker zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti sklepa o denacionalizaciji (78. čl. Zakona o denacionalizaciji), je za odločitev nepomembno, kdo je v sklepu o dedovanju naveden kot dedič J. ali M. M..

12. Kot že rečeno, so tožniki zahtevali ugotovitev, da so oni dediči pok. J. M., kar ni res in bi bilo primerno, da zahtevek v tem delu popravijo. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z zahtevkom ugotovilo, da v zapuščino sodita 2/40 v vl. št. 29 k.o. X vpisanih nepremičnin. V tem delu je sodba nerazumljiva in se ne da preizkusiti (absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP), kajti tožniki delež uveljavljajo in dokazujejo na 2/34 teh nepremičnin, sodišče pa brez argumentacije odloči drugače. Razen tega je pri odločitvi pod II. točko dovoljenje za vknjižbo glede teh nepremičnin treba oblikovati tako, da je vknjižba dovoljena zgolj na ta 2/34 solastninski delež in ne na nepremičnine kot celoto.

13. Trditev, da je tožnik Al. M., roj 3. 6. 1949 (potomec A. M., umrlega 10. 11. 1997) dne 24. 3. 2002 svoj dedni delež po pok. M. M. z dedno izjavo odstopil A. M., je tožena stranka postavila že v odgovoru na tožbo in z listno dokazovala (dokaz B 9). Sodišče se do te trditve ni opredelilo, zato bo to moralo storiti v ponovljenem postopku. Dedna izjava ima učinek, če je bila izdana v postopku denacionalizacije ali kasneje (80. čl. Zakona o denacionalizaciji). Obrazložitev na 10. strani sodbe, da dedne izjave nimajo vpliva na odločitev v tem postopku, je razumljiva glede izjav zakonitih dedičev, ki tožbe niso vložili, ne pa tudi glede tožnika Al. M..

14. Z ugotovitvijo, da je bil, sedaj že pokojni, toženec A. M. nepošteni posestnik spornega premoženja, pritožbeno sodišče soglaša. Na naroku dne 29. 6. 2010 zaslišane stranke so potrdile, da je tožnike poznal in vedel, da so v sorodu. Prav gotovo A. M. ni vedel v katerem dednem redu bo do dedovanja prišlo in v kakšnem deležu je kateri od sorodnikov upravičen dedovati. Pritožbeno sodišče dopušča, da je sklepal tako, kot je izpovedala D. T.: da denacionalizirano premoženje dedujeta s sestro M. P., ker sta bila v času podajanja podatkov za smrtovnico edina živeča bratranec in sestrična pokojnih J. M. in M. M.. Ni namreč izkazano, da bi bili predpisi o dedovanju A. M. poznani. Vendar pa ga nepoznavanje pravil dedovanja ne opravičuje, da pravil dedovanja (in sorodstvenega razmerja) ni raziskal. Če je štel za nepotrebno, da to stori s pomočjo odvetnika že pred podajanjem podatkov za smrtovnico, bi to moral storiti vsaj v teku zapuščinskega postopka. Če bi sodišču predstavil sorodstveno razmerje, bi krog dedičev raziskalo sodišče, kakor je bilo to storjeno v zapuščinskem postopku po pok. M. M.. Zaradi te njegove neaktivnosti je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bil nepošten posestnik spornega premoženja. Pri tem je pojem „nepošten posestnik“ treba razumeti kot pravni pojem (standard); drugače kot je poštenost razumljena v vsakdanjem življenju in medčloveških odnosih. Pojem nepošten posestnik torej pomeni, da je A. M. mogoče očitati, da ni podrobneje raziskal načina dedovanja denacionaliziranega premoženja, ali vsaj zapuščinskemu sodišču posredoval podrobnih podatkov o sorodnikih zapustnika, enako kot je to storil v zapuščinskem postopku po pok. M. M.. Z ugotovitvijo, da so tožniki za svojo pravico in posestnika stvari izvedeli v decembru 2005, ko so od sodišča prejeli sklep o dedovanju po pok. J. M., pritožbeno sodišče soglaša. Tedaj je torej začel teči rok iz 141. čl. Zakona o dedovanju. Sicer pa je zapuščina na F. M., M. M. in zakonite dediče M. M. (tudi tožnike) prešla šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji; sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo to 22. 11. 1999. Dvajsetletni rok, ki pred tem ni mogel začeti teči, se torej do vložitve tožbe v letu 2007 niti ni mogel izteči. 15. Zaradi zgoraj navedenih kršitev postopka in nepravilne uporabe materialnega prava je izpodbijana sodba razveljavljena. Primerno je, da tožeča stranka ugotovitveni del zahtevka popravi (ugotovitev dedičev) (1). Pravni teoretiki menijo, da mora tožba in s tem odločitev o dediščinski tožbi vsebovati ugotovitveni del, s katerim se ugotovi dedna pravica in dajatveni del za izročitev zapuščine ali njenega dela. V obravnavni zadevi ugotovitev o dedičih zapustnika J. M. še ni podlaga za vknjižbo, zato mora izrek sodbe vsebovati tudi ugotovitev o dedičih F. in M. M., oz. vsaj M. M., saj se v obsegu dedovanja po M. M. tožniki (kot dediči M. M.) vknjižijo v zemljiško knjigo. To premoženje so toženci dolžni tožnikom izročiti (dajatveni del zahtevka).

16. Posledično je razveljavljena tudi odločitev o stroških postopka. O stroških postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. odstavek 165. čl. ZPP).

(1) DEDOVANJE Procesna ureditev, Priloga Obrazci, Dr. Vesna Rijavec, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran: 262 in 263: »Tožbeni zahtevek mora biti sestavljen iz ugotovitvenega dela, s katerim naj bi se ugotovila dedna pravica in dajatvenega dela za izročitev zapuščine oz. njenega dela. . …. Pri tem moramo omeniti, da se je v naši sodobni procesni teoriji in praksi uveljavilo stališče, da ugotovitveni zahtevek ne spada v izrek tožbe oz. sodbe, kadar je v isti zadevi vložen dajatveni zahtevek, češ da ugotovitvena tožba ni dopustna, kadar je dajatveni zahtevek zapadel. Kljub temu menimo, da je v primeru tožbe za dediščino primerno obdržati staro prakso, v kateri sta v izreku kumulirana ugotovitveni in dajatveni zahtevek. Tako pride v procesu do izraza posebna narava tožbe za dediščino. Poleg tega pa ima v razmerju do tretjih sodba enak učinek kot sklep o dedovanju. Takšnega učinka ne bi mogla imeti, če bi bil izrek le dajatven.«