Jedro

Stranki sta sklenili t.i. mešano pogodbo, ki vsebuje elemente več nominatnih pogodb tako, da je ni mogoče opredeliti zgolj kot eno (ali več) možnih vrst pogodb, zato je treba pri odločanju uporabiti splošne določbe obligacijskega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se v okoliščinah, ko je med strankama prišlo do dokončnega razdora in ko za nadaljevanje vsaka stranka postavlja nesprejemljive pogoje, postavlja vprašanje smiselnosti in nadaljnjega obstoja takšne pogodbe, ter da razmerja med strankama na drugačni osnovi ni mogoče urediti, vztrajanje pri neživljenjski pogodbi, ki je nobena od strank ne bi izpolnjevala, pa bi medsebojne odnose še poslabšalo oziroma bi to za oba predstavljajo neznosno breme, zato je po oceni pritožbenega sodišča na mestu uporaba določbe 133. člena ZOR o razvezi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v točki II izreka) potrdi.

2.Toženka je dolžna tožniku povrniti 147.425,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, pod izvršbo.

3.Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15.04.2004, opr. št. P 111, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev izročilne pogodbe, ki jo je 22.01.1999 sklenil s toženko (točka I izreka), ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in navedeno izročilno pogodbo razvezalo, toženko pa obvezalo, da je v roku 15 dni dolžna izstaviti tožniku listino, na podlagi katere bo mogoč prenos lastninske pravice, sicer bo listino nadomestila sodba, in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 761.066,00 SIT (točka II izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (točka II izreka) vlaga toženka pritožbo, v kateri navaja, da odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija iz vseh razlogov. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačne pravne ocene, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, izročilna pogodba, sklenjena v skladu z določbami 106. in

107. člena ZD, pri tem pa spregleda, da je po členu 107/1 ZD predpisan pogoj, in sicer strinjanje vseh otrok. V konkretnem primeru je nesporno, da dva potomca nista niti vedela za obstoj pogodbe, torej tudi soglasja nista dala. Pogodbo bi zato lahko kvečjemu šteli kot darilo (110. člen ZD), vendar vsebina sklenjene pogodbe tega ne dopušča, saj to ni bil namen pogodbenih strank. Posel je bil dejansko odplačen, tj. prepustitev premoženja z odplačilom v obliki odpusta dolga, z namenom, da si tožnik na starost preskrbi pomoč in postrežbo. Sodišče je pogodbo razvezalo na podlagi določbe 155/3 ZD, česar ne bi smelo storiti, prav tako pa je sodišče ravnalo nepravilno, ko je za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju uporabilo 121. člen ZD. V zvezi z delom nepremičnin, glede katerih je toženka že postala solastnica do 1/2, toženka v pritožbi navaja, da gre v tem delu za kupoprodajno pogodbo, kjer kupnino predstavlja odpust dolga, pri čemer višina plačila za presojo odplačnosti ni pomembna, saj bi šlo kvečjemu za mešano preužitkarsko in kupoprodajno pogodbo. Nadalje navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo višine dolga, saj notarski zapis predstavlja resničnost zapisanega, dokazna ocena sodišča prve stopnje je napačna in presplošna. V zvezi z delom nepremičnin, katerih izročitev je odložena do tožnikove smrti, pa toženka navaja, da je pogodba v tem delu pogodba o dosmrtnem preživljanju, razveza take pogodbe pa se lahko zahteva iz razlogov po členih 120/2 in 120/3 ZD ali zaradi spremenjenih razmer po členu 121/1 ZD. Sodišče prve stopnje v razlogih le ugotavlja, da je med strankama prišlo do dokončnega življenjskega razdora, da vsaka od strank postavlja nesprejemljive pogoje in da razmerja med njima ni mogoče urediti drugače, zato pri neživljenjski pogodbi ni mogoče vztrajati, saj bi se odnosi le še poslabšali, kar bi za obe stranki predstavljalo neznosno breme. Toženka se s tako obrazložitvijo ne strinja. Sicer je res, da so se razmere po sklenitvi spremenile, vendar ne toliko, da bi postala izpolnitev pogodbe znatno otežena.

Razveza pogodbe je skrajni ukrep, ki ga sodišče lahko uporabi, vendar izpolnitev pogodbe ni znatno otežena, zato pogoj za razvezo ni izpolnjen. Potrebna je le ustrezna sodelovalna dolžnost s strani tožnika, pri čemer ni mogoče mimo dokazanih trditev, da je spremenjene razmere povzročil tožnik, saj je v hišo pripeljal žensko, ki je začela izvrševati (toženkine) gospodinjske opravke in pomoč na vrtu, kar izhaja iz zaslišanja toženke in prič. Ker se je tožnik poročil, mu je toženka predlagala spremembo razmerja, vendar sodišče do tega njenega predloga ni zavzelo stališča. Nasprotno, celo ugotovilo je, da razmerja ni mogoče urediti drugače. Za pravilno uporabo 121. člena ZD bi bilo treba presoditi, ali je ponujeni predlog toženke v objektivnem smislu primeren in sprejemljiv in to ne glede na subjektivno reakcijo tožnika. Sodišče prve stopnje toženki tudi očita, da je enostranko prekinila izvrševanje obveznosti po pogodbi, kar pa ne drži, saj ji je izvrševanje onemogočil tožnik sam.

Toženka tožniku ni nikdar odrekla nobene izpolnitve, temveč mu jo je celo ponujala, vendar je tožnik ni pozval k izpolnitvi, torej glede na določbo 324. člena ZOR ni prišla v zamudo. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je na pritožbo odgovoril, in sicer navaja, da zavrača pritožbene očitke toženke, saj je sodišče prve stopnje pogodbo pravilno pravno kvalificiralo, saj gre za dednopravno, izročilo pogodbo, ki ji ni mogoče odvzeti veljavnosti zgolj zato, ker ne vsebuje privolitve zakonitih dedičev. Nadalje navaja, da v nobenem primeru ne gre za kupoprodajno pogodbo, saj takega namena stranki nista imeli, sploh pa znesek - 20.000 DEM - ne predstavlja ekvivalentnega zneska kupnine za polovico vrednosti nepremičnin. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih je po njegovem mnenju pravilna dokazna ocena prvostopenjskega sodišče glede zneska, ki ga je toženka izročila tožniku. Tožnik se strinja tudi z ugotovitvami sodišča o spremenjenih razmerah in ponavlja razlogovanje sodišča prve stopnje iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev oziroma razvezo "izročilne" pogodbe, ki sta jo pravdni (tedaj pogodbeni) stranki sklenili

22.09.1999. Na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) se za razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabljajo dotedanji predpisi, tj. (glede na obravnavano problematiko) določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list. SFRJ, št. 29/78-57/90, v nadaljevanju ZOR) in Zakona o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15-645/1976, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD), ki je pred uveljavitvijo OZ prav tako urejal določene pogodbe.

Temeljno načelo pogodbenega prava je svoboda urejanja obligacijskih razmerij (t.i. načelo avtonomije), na podlagi katerega lahko stranke svobodno urejajo obligacijska razmerja, pri tem pa so omejene (zgolj) z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo. V skladu z navedenim načelom imata stranki možnost, da svoje razmerje ne le prosto uredita, temveč lahko sklenjeno pogodbo tudi prosto poimenujeta, pri čemer napačno poimenovanje pogodbe nima vpliva na njeno veljavnost. Pri sklepanju v vsakdanjem življenju so običajne t.i. mešane pogodbe, ki imajo elemente dveh ali več pogodb. Tudi v obravnavanem primeru sta stranki skleniti tako, mešano pogodbo, ki ima elemente več nominatnih pogodb, med drugim izročilne pogodbe, pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pogodbe o preužitku, pa darilne pogodbe in kupoprodajne pogodbe, vendar pa glede na to, kako sta stranki opredelili medsebojne pravice in obveznosti, sporne pogodbe ni mogoče (in kot bo pojasnjeno v nadaljevanju tudi ni treba) pravno kvalificirati zgolj kot eno izmed naštetih vrst. Stranki sta v pogodbi (priloga A2) dogovorili, da tožnik izroči takoj v posest, uživanje in last eno idealno polovico nepremičnin ter dovoljuje, da se po njegovi smrti druga polovica nepremičnin prepusti in izroči v last toženke in vknjiži na njeno ime, toženka pa se je zavezala, da bo za tožnika skrbela do njegove smrti, in sicer tako, da mu bo enkrat na štirinajst dni pospravila stanovanjsko hišo, oprala perilo in pomagala obdelovati njegov vinograd ter skrbela za urejenost okolice stanovanjske hiše, da bo skrbela za tožnikovo zdravje, in sicer tako, da mu bo v primeru bolezni preskrbela zdravniško pomoč in ostalo nego, da bo v primeru, če tožnik huje zboli ali postane nepokreten poskrbela za njegovo ustrezno nego in oskrbo, da bo ob tožnikovi smrti poskrbela za dostojen pogreb, sedmino in oskrbo groba in da od tožnika ne bo terjala vračila posojila v znesku 50.000, DEM.

Glede na to, da je izročitev polovice nepremičnin odložena do smrti, gre lahko v tem delu bodisi za pogodbo o dosmrtnem preživljanju bodisi za preužitkarsko pogodbo (ta v času sklepanja sporne pogodbe pri nas sploh še ni bila pravno urejena). Odnos med strankama (oče - hči) kaže, da gre za izročilno pogodbo, tako sta jo stranki tudi poimenovali, vendar pa so toženkine obveznosti določene bolj v smislu preužitkarske pogodbe oziroma pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ob tem velja dodati še, da že sama določitev vzajemnih obveznosti izključuje možnost, da bi šlo za izročilno pogodbo, saj je ta (izročilna) enostransko pogodbeno razmerje. Glede dela nepremičnin, ki jih je tožnik že izročil toženki pa gre lahko za izročilno ali pa za darilno pogodbo, v delu, kjer je toženka izročila tožniku določen denarni znesek pa (seveda, če bi se ta znesek nanašal na to polovico nepremičnin) celo za kupoprodajno pogodbo.

Pravdni stranki sta ves čas postopka in tudi v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo navajali razloge, zaradi katerih menita, da gre bodisi za eno bodisi za drugo vrsto pogodbe oziroma za katero od možnih kombinacij mešane pogodbe, sodišče prve stopnje pa jo je kvalificiralo kot "dednopravno pogodbo - izročilno pogodbo po členu 106 ZD, oz. kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz člena 120 ZD, ki pa ima glede na sorodstveni odnos prav tako značaj izročilne pogodbe." Najprej velja poudariti, da nobena izmed vrst pogodb, ki jih je pred uveljavitvijo OZ urejal ZD (izročilna, o dosmrtnem preživljanju) ni dedna pogodba, ker gre pri slednjih za pogodbo, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu (103. člen ZD), take pogodbe pa so nične (gl. Zupančič, K., Dedno pravo, druga spremenjena in dopolnjena izdaja). V obravnavanem primeru pa predmet pogodbe ni zapuščina tožnika oziroma njen del, zato pogodba ni dedna, temveč obligacijskopravna. Na podlagi določenih vzajemnih pravic in obveznosti, kot to izhaja iz navedenih pogodbenih določil, pritožbeno sodišče ocenjuje, da odločitev za eno (ali dve) izmed (naštetih) vrst pogodb, katerih elemente vsebuje sporna pogodba, ni mogoča, zato je treba za odločanje v tej zadevi uporabiti splošna določila ZOR, ki veljajo za vse obligacijske pogodbe. Navedbe pravdnih strank iz pritožbe oziroma iz odgovora na pritožbo glede pravne kvalifikacije sporne pogodbe so zato nerelevantne in se pritožbeno sodišče z njimi ni podrobneje ukvarjalo.

Za odločitev v tej zadevi so ključne naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je toženka izročila tožniku 20.000,00 DEM; -da znaša celotna vrednost nepremičnine 180.000,00 DEM; - da je bila toženka zadnjič pri očetu (tj. tožniku), ko mu je nudila pomoč, februarja 2000; - da sta se od takrat srečala le še na poroki 27.04.2001 in nazadnje

29.07.2002, ko sta skušala urediti razmerje; - da od februarja 2000 toženka ni izpolnjevala obveznosti, ker ima tožnik drugo žensko, bi pa tožniku pomagala, če bi to zahteval; - da oče (tožnik) ni kriv, ker ima drugo žensko, in je toženkino reagiranje sicer človeško, vendar pravno neupoštevno; - da tožnik pogojuje izpolnjevanje obveznosti s strani toženke s tem, da mora toženka sprejeti tožnikovo ženo; - da obe pravdni stranki postavljata nesprejemljive pogoje in razmerja med njima ni mogoče urediti drugače oziroma bi to razmere še poslabšalo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in nima pomislekov glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja, glede na navedbe toženke v pritožbi pa še dodaja: res je notarski zapis javna listina, ki potrjuje resničnost zapisanega (1. odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), vendar je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini navedena dejstva neresnično ugotovljena (3. odstavek 224. člena ZPP). Tožnik je v postopku dokazoval (in dokazal), da je navedeni znesek, 50.000,00 DEM, fiktiven, zato je pritožbeni očitek toženke neutemeljen.

Neutemeljeno toženka tudi graja dokazno oceno glede "krivde" za nastale razmere, saj prvostopenjsko sodišče prepričljivo obrazloži, da so spremenjene razmere posledica čustvenih in človeških reakcij obeh strank, zato odgovornosti ni mogoče naprtiti zgolj tožniku.

Prepričljiva je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se v okoliščinah, ko je med strankama prišlo do dokončnega razdora in ko za nadaljevanje vsaka stranka postavlja nesprejemljive pogoje, postavlja vprašanje smiselnosti in nadaljnjega obstoja takšne pogodbe, ter da razmerja med njima na drugačni osnovi ni mogoče urediti, vztrajanje pri neživljenjski pogodbi, ki je nobena od strank ne bi izpolnjevala, pa bi medsebojne odnose še poslabšalo oziroma bi to za oba predstavljalo neznosno breme. Če med strankama ni soglasja volj (to je potrebno tako za nastanek pravnega posla kot za njegovo spremembo), so toženkine zahteve, naj sodišče ugotavlja, kako bi bilo mogoče obstoječe razmerje drugače urediti, neutemeljene. Določanje vsebine pravnega posla strankam namreč ni naloga pravdnega sodišča, ki odloča zgolj o postavljenih zahtevkih in znotraj njihovih meja (1. odstavek 2. člena ZPP), ustrezne prilagoditve pa toženka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni ponudila.

Dejanske ugotovitve v obravnavani zadevi dajejo podlago za uporabo

133. člena ZOR, ki omogoča razvezo (oziroma spremembo) pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (rebus sic stantibus). Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da so po sklenitvi pogodbe nastopile okoliščine, ki otežujejo izpolnitev pogodbenih obveznosti, prav tako pa se zaradi njih ne da doseči namena sklenjene pogodbe, in sicer v tolikšni meri, da pogodba očitno več ne ustreza pričakovanjem strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, zato je po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev, da se taka pogodba razveže. Dodati velja, da spremenjene okoliščine niso tiste, ki bi jih moral tožnik ob sklenitvi pogodbe upoštevati ali se jim lahko izogniti ali jih premagati (2. odstavek

133. člena ZOR), saj gre za spremembe, ki so posledica normalnega tožnikovega življenja, toženka pa nasprotnega niti ni zatrjevala (212. člen ZPP). Glede na toženkine navedbe iz pritožbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega predloga za spremembo obstoječega razmerja, pa pritožbeno sodišče dodaja: v skladu z določbo 4. odstavka 133. člena ZOR se pogodba res lahko ohrani v veljavi, če druga stranka (tj. toženka) ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo, vendar je, kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, toženka ponudila tako spremembo (tj. z dodatnim pogojevanjem), ki ne ustreza pojmu pravičnosti.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške, nastale v zvezi s pritožbenim postopkom. Tožnik je vložil odgovor na tožbo in zahteval povračilo pritožbenih stroškov, ki mu jih je pritožbeno sodišče tudi priznalo.

Toženka je dolžna tožniku povrniti 875 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar ob vrednosti točke 110 SIT znaša 96.250,00 SIT, 20% DDV, ki znaša 19.250,00 SIT, 1.925,00 SIT materialnih stroškov in sodno takso za odgovor na pritožbo v višni 30.000,00 SIT, skupaj tedaj 147.425,00 SIT.