Jedro

313. čl. ZOR je dispozitivne narave, zato se posamezne delne izpolnitve lahko vračunavajo tudi po drugačnem vrstnem redu, kot ga določa zakon, če sta se stranki tako sporazumeli. Vendar pa dolžnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi že ob plačilu izrečno navedel, da gre za plačilo glavnice. Sicer pa, četudi bi dolžnik pri nakazilu to navedel, ima upnik pravico, da najprej poračuna izvršilne stroške, zatem obresti in šele nato preostanek porabi za poplačilo glavnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ustavilo izvršbo, dovoljeno s sklepom tega sodišča opr. št. Ig 99/11373 z dne 4.1.2000, in sicer za dne 13.1.2000 plačanih 95.200,00 SIT (prvi odstavek izreka) in dolžniku naložilo povrnitev 6.240,36 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika (drugi odstavek izreka). Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. Med drugim je navedel, da je s plačilom 95.200,00 SIT plačal glavnico in ne stroškov izvršilnega postopka in zamudnih obresti. V zadevi Ig 98/05838 je namreč upnik naredil napako in mu ni povrnil obresti in stroškov, temveč mu preko odvetnikov obljubil kompenzacijo s predmetno zadevo, ki je ni izvršil. Po kompenzaciji v višini 22.509,51 SIT se dolg upnika in dolžnika izravna. Zato ni prav, da je upnik s plačilom glavnice poračunal določen del zamudnih obresti in izvršilnih stroškov. Predlagal je, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljena. Kakšna je dolžnikova obveznost, izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 4.1.2000, opr. št. Ig 99/11373, ki ga zato dolžnik s pritožbo proti sklepu z dne 10.4.2000 ne more uspešno izpodbijati. Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo ne le glede glavnice v znesku 95.200,00 SIT, ampak tudi glede zakonitih zamudnih obresti od glavnice 95.200,00 SIT od 15.10.1999 dalje do plačila in za stroške izvršilnega postopka v znesku 29.440,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2000 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je plačilo zneska 95.200,00 SIT dne 13.1.2000 sodišče prve stopnje vračunalo v skladu s 313. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta določba se namreč uporablja za vračunavanje izpolnitve v primeru obstoja konkurence glavne obveznosti in stranskih terjatev, za kar je v konkretnem primeru tudi šlo. Citirano določilo je dispozitivne narave, zato se posamezne delne izpolnitve lahko vračunavajo tudi po drugačnem vrstnem redu, kot ga določa zakon, če sta se stranki tako sporazumeli. Vendar pa dolžnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi bil takšen sporazum sploh sklenjen. Prav tako ne zatrjuje, da bi že ob plačilu izrečno navedel, da gre za plačilo glavnice. Sicer pa, četudi bi dolžnik pri nakazilu to navedel, ima upnik pravico, da najprej poračuna izvršilne stroške, zatem obresti in šele na to preostanek porabi za poplačilo glavnice. Dolžnik tako dolguje še preostalo neplačano glavnico z obrestmi od plačila dalje. Pritožbeno sodišče se ni spuščalo v navedbe dolžnika v pritožbi, ki zadevajo obseg nadaljevanja izvršbe. Te navedbe namreč niso predmet odločanja o delnem umiku predloga za izvršbo, saj bi to odločitev lahko dolžnik izpodbijal s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi. Ker niso podani ne uveljavljeni pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena, v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).