Jedro

Obseg pravnomočnosti sodbe se presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga, ter njuna medsebojna primerjava.

Če sta tožbena predloga različna, ne gre za istovetna zahtevka.

V primeru pogodbenega in obogatitvenega zahtevka gre za dve dejanski stanji in dva sporna predmeta. Stranki, ki je najprej uveljavljala en pravni naslov, ne bi smeli odreči, da pozneje svojo pravico uveljavlja iz kakšnega drugega pravnega naslova, če v prvi pravdi drugega naslova ni želela uveljaviti ali pa na uveljavljanje niti ni mislila. Vprašanje identitete tožbenega zahtevka je treba presojati individualno, glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Če v postopku, v katerem stranka uveljavlja pogodbeni zahtevek, iz predloženega dejanskega stanja ne izhaja, da gre za neupravičeno obogatitev, sodišče s tega vidika tožbenega zahtevka ne more presojati. V tem primeru se pravnomočnost ne more nanašati na sklop dejstev, ki so podlaga za obogatitveni zahtevek, zato je nova tožba dopustna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženi stranki plačati 950,97 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper izpodbijani sklep se zaradi bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da v tem postopku tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo računa št. 000 z dne 19. 4. 2019 z zapadlostjo istega dne v znesku 23.472,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2019 dalje do plačila. S tem računom je tožeča stranka toženi stranki zaračunala pisarniško opremo oziroma pohištvo, navedeno na Seznamu pisarniške opreme – najemniki Š. 19, za katerega trdi, da se je nahajalo v dveh poslovnih prostorih, ki jih je na podlagi Prodajne pogodbe z dne 5. 2. 2018 od nje kupila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v spis IX Pg 2222/2018 ugotovilo, da je v postopku, ki je tekel pod to opravilno številko med istima strankama, tožeča stranka (ki je bila v tistem postopku tožena stranka) podala pobotni ugovor, in sicer je v pobot ugovarjala terjatev v višini 23.472,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2019 dalje do plačila na podlagi računa št. 000 z dne 19. 4. 2019, s katerim je toženi stranki (v tistem postopku tožeči stranki) zaračunala pisarniško opremo, navedeno na Seznamu pisarniške opreme – najemniki Š. 19, za katero je trdila, da se je nahajala v poslovnih prostorih, ki jih je na podlagi Prodajne pogodbe z dne 5. 2. 2018 od nje kupila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodišče z II. točko izreka sodbe IX Pg 2222/2018 z dne 4. 12. 2019 zavrnilo pobotni ugovor tožeče stranke, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sodbo I Cpg 388/2020 z dne 20. 10. 2020 II. točko izreka spremenilo tako, da se glasi: „Ugotovi se, da v pobot ugovarjana terjatev v višini 23.472,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2019 dalje ne obstoji.“ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo s sodbo IX Pg 2222/2018 z dne 4. 12. 2019 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 388/2020 z dne 20. 10. 2020 pravnomočno odločeno o v pobot ugovarjani terjatvi tožeče stranke, ki je identična v tem postopku vtoževani terjatvi, zato je skladno z drugim odstavkom 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožbo zavrglo.

6. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno odločilo, da gre v predmetnem postopku za isto terjatev, kot jo je tožeča stranka uveljavljala v pobot v postopku, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opravilno številko IX Pg 2222/2018. 7. Odločilno vprašanje obravnavane zadeve je, ali gre v zadevi za že pravnomočno razsojeno zadevo. Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), mora sodišče oceniti, ali sta podani subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka. Subjektivna identiteta je podana, če gre za spor med istima pravdnima strankama. Pri presoji istovetnosti tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost) se pravna teorija zavzema za uporabo procesne ekvivalenčne teorije oziroma teorije o dvočlenskem spornem predmetu, po kateri sta za določitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje. Takšni opredelitvi spornega predmeta je sledila tudi sodna praksa. Za individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, je treba upoštevati predvsem izrek sodbe in dejansko podlago sodbe. Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev (omogočajo individualizacijo spora oziroma tožbenega zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno), nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga (omogočata individualizacijo novega tožbenega zahtevka), ter njuna medsebojna primerjava (omogoča sklepanje o (ne)identičnosti sporov). Dejanska podlaga sodbe oziroma nove tožbe predstavlja določen življenjski dogodek, gledan objektivno in pravno nevtralno. V skladu s sodno prakso jo je treba razumeti kot sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek (tj. dejstveni kompleks). Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati. Navedeno velja tudi, če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, in čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago.1

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da spor poteka med istima strankama, kot je potekal v pravnomočno zaključenem postopku IX Pg 2222/2018, in da je tožeča stranka v obeh postopkih uveljavljala terjatev v višini 23.472,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2019 dalje do plačila na podlagi računa št. 000 z dne 19. 4. 2019, s katerim je toženi stranki zaračunala pisarniško opremo, navedeno na Seznamu pisarniške opreme – najemniki Š. 19. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo o v tem postopku vtoževani terjatvi v višini 23.472,80 EUR na podlagi računa št. 000 z dne 19. 4. 2019, ki jo tožeča stranka temelji na ustno sklenjeni prodajni pogodbi za pisarniško opremo, navedeno na Seznamu pisarniške opreme – najemniki Š. 19, že pravnomočno odločeno v postopku IX Pg 2222/2018, je torej pravilna.

9. Tožeča stranka pa pravilno opozarja, da je poleg primarnega denarnega zahtevka postavila še podredni vrnitveni zahtevek, s katerim je na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)2 zahtevala vrnitev v tožbi naštetih kosov pisarniške opreme, za katero trdi, da je v njeni lasti, saj ni bila predmet prodajne pogodbe z dne 5. 2. 2018, in se nahaja v poslovnih prostorih, ki jih je tožeča stranka z navedeno prodajno pogodbo prodala toženi stranki. O tem zahtevku pa v postopku IX Pg 2222/2018 ni bilo pravnomočno odločeno. V postopku IX Pg 2222/2018 je bilo namreč pravnomočno odločeno, da ne obstoji terjatev tožeče stranke v višini 23.472,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 4. 2019 dalje, vrnitveni zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja v tem postopku, pa se glasi na vrnitev individualno določenih stvari. Če sta tožbena predloga različna, ne gre za istovetna zahtevka, kar pomeni, da tožeča stranka s tožbo v delu, s katerim zahteva vrnitev pisarniške opreme, ni uveljavljala zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno.

10. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka tudi s tožbo v delu, s katerim je zahtevala plačilo knjigovodske vrednosti pisarniške opreme na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, ni uveljavljala zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Gre namreč za bistveno drugačno dejansko podlago kot v postopku IX Pg 2222/2018. V tistem postopku je tožeča stranka s svojim pobotnim ugovorom uveljavljala terjatev na pogodbeni podlagi. Trdila je namreč, da je bilo med strankama dogovorjeno, da naj bi tožena stranka (v tistem postopku tožeča stranka) pisarniško pohištvo, ki je bilo v najetih prostorih, odkupila, ter priložila račun, na katerem je bilo navedeno, za katero pohištvo gre, in odgovor tožene stranke, v katerem ta terjatvi nasprotuje. V tem postopku pa tožeča stranka trdi, da se njeno pisarniško pohištvo brez pravnega temelja, saj ni bilo predmet prodajne pogodbe z dne 5. 2. 2018, nahaja v poslovnih prostorih tožene stranke ter da ga le-ta oziroma njeni najemniki uporabljajo, tožeči stranki pa ga ne želi niti vrniti niti zanj plačati. Nadalje navaja, da je tožena stranka za vrednost pisarniškega pohištva obogatena na škodo tožeče stranke, ki je za vrednost pohištva prikrajšana, za njegovo uporabo oziroma protipravno zadrževanje pa tožena stranka nima pravne podlage, saj pravdni stranki nista sklenili nobenega dogovora o njegovi uporabi, tožena stranka pa lahko v posledici dejstva, da so pisarniški prostori opremljeni, svojim najemnikom zaračunava ustrezno višjo najemnino.

11. Pritožbeno sodišče sledi stališču pravne teorije, da gre v primeru pogodbenega in obogatitvenega zahtevka za dve dejanski stanji in dva sporna predmeta. Stranki, ki je najprej uveljavljala en pravni naslov, ne bi smeli odreči, da pozneje svojo pravico uveljavlja iz kakšnega drugega pravnega naslova, če v prvi pravdi drugega naslova ni želela uveljaviti ali pa na uveljavljanje niti ni mislila. Vprašanje identitete tožbenega zahtevka je treba presojati individualno, glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Če v postopku, v katerem stranka uveljavlja pogodbeni zahtevek, iz predloženega dejanskega stanja ne izhaja, da gre za neupravičeno obogatitev, sodišče s tega vidika tožbenega zahtevka ne more presojati. V tem primeru se pravnomočnost ne more nanašati na sklop dejstev, ki so podlaga za obogatitveni zahtevek, zato je nova tožba dopustna.3 Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka tožbe v delu, s katerim zahteva nadomestitev vrednosti pisarniške opreme, ni utemeljevala na istem dejstvenem kompleksu, na katerem temelji pravnomočna sodba IX Pg 2222/2018 z dne 4. 12. 2019 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 388/2020 z dne 20. 10. 2020, zato ne gre za že pravnomočno razsojeno zadevo.

12. Sodišče prve stopnje je tožbo v celoti zavrglo, s čimer je napačno uporabilo procesna pravila o pravnomočno razsojeni stvari (drugi odstavek 319. člena ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo meritorno obravnavati tožbo v delu, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo knjigovodske vrednosti pisarniške opreme na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Če bo ugotovilo, da je ta tožbeni zahtevek neutemeljen, pa bo moralo meritorno obravnavati podredni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva vrnitev pisarniške opreme.

13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 53/2019 z dne 12. 6. 2020 in II Ips 1/2014 z dne 26. 11. 2015. Gl. tudi D. Wedam Lukić v L. Ude idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 162, 163. 2 Prvi odstavek 92. člena SPZ določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. 3 Gl. D. Wedam Lukić v L. Ude idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 163 – 166.