Jedro

Tožnica bi morala zoper izdane sklepe oziroma odločbe tožene stranke, s katerimi so ji bili določeni v spornem obdobju koeficienti za določitev osnovne plače, oziroma procenti nadomestila plače, vložiti ugovor na svet zavoda in šele potem, v kolikor ugovoru ne bi bilo ugodeno, bi imela pravico do vložitve tožbe na sodišče. Seveda pa bi tožnica morala zahtevati spremembo sklepov v delu, ki so bili eventualno napačno določeni. Šele na podlagi spremembe sklepa bi lahko uveljavljala drugačno višino izplačila nadomestila plače, ki ga je prejemala zaradi čakanja na ustrezno delo v posledici priznane III. kategorije invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati vsakokratno razliko med mesečnimi zneski nadomestil, ki jih je prejemala in pripadajočimi mesečnimi nadomestili za čas od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2001, v skupni neto višini 5.714,29 EUR, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih mesečnih bruto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu in sicer za čas od januarja 2001 do vključno december 2007 (I. točka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.224,01 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izvedensko mnenje izvedenke dr. A.A. ni pravilno, saj naj bi tožnica prejemala celo več, kot bi ji pripadalo po sklepih in aneksih tožene stranke. Tožnica kot prava nevešča stranka ni vložila ugovorov zoper sklepe tožene stranke o določitvi plače oziroma nadomestila. Sklepi in aneksi tožene stranke niso pravilni in so sprejeti arbitrarno, enostransko, predvsem pa so posegali v pridobljene pravice tožnice, ki ji pripadajo na podlagi zakona in kolektivne pogodbe. Zoper anekse ni predvidenega posebnega varstva. Tožnica je podala pripombe na izvedensko mnenje izvedenke dr. A.A., saj dvomi v pravilnost mnenja. Izvedenka se pri svojem mnenju sicer sklicuje na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 460/2008 z dne 18. 12. 2008, vendar stališče, da se povečanega obsega dela in delovne uspešnosti ne upošteva, ni pravilno. Upoštevani sklepi in aneksi so nični. Izvedenka je upoštevala prenizke zneske. Iz ustne dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 9. 10. 2012 izhaja, da se izvedenka do vsebinskih in utemeljenih pripomb tožnice ni opredelila. Pri tem je navajala, da naj bi šlo za vprašanje pravne narave in se je na tak način izognila odgovoru. Tožnici je bila kršena pravica do izjavljanja (načelo kontradiktornosti – 5. člen ZPP, pravica do enakega varstva pravic – 22. člen Ustave RS). Sodišče se do neizvedbe dokazov ni opredelilo. Šlo je za kršitev pravice do poštenega postopka. Sodišče je storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica ni utemeljila pritožbenih razlogov, saj le-ti ne obstajajo. Sodišče ni kršilo postopkovnih določil, dejansko stanje je v celoti in pravilno ugotovljeno. Tožnica na vsak način želi priti do denarja, ki pa ji glede na prejšnjo odškodninsko sodbo in izpodbijano sodbo ne gre. Tožnica ni prikrajšanja pri nadomestilu plače, kar je bilo pojasnjeno tudi že v prejšnjem postopku. Po prepričanju tožene stranke bi sodišče lahko tudi zavrglo tožbeni zahtevek takoj, ko je kot nesporno ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

V času izdaje določenih sklepov tožnice do dne 1. 1. 2003 je bilo varstvo pravic urejeno v stari delovnopravni zakonodaji, in sicer z Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), in sicer je bilo v 80. členu določeno, da ima delavec pravico do ugovora zoper sklepe pred pristojnim organom delodajalca. Ugovor je lahko vložil v 15-ih dneh od vročitve odločbe oziroma sklepa, s katero je bila kršena njegova pravica oziroma, ko je izvedel za kršitev pravice. V 83. členu ZTPDR pa je bilo določeno, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko je šlo za pravico do denarne terjatve. S 1. 1. 2003 je stopil v veljavo nov Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je v 104. členu uredil uveljavljanje pravice pri delodajalcu in sodno varstvo. Po določbi 1. odstavka 204. člena ZDR ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v osmih dneh po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na rok pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D – Ur. l. RS, št.79/2003), to je od 13. 8. 2003, pa imajo delavci v vzgoji in izobraževanju pravico vložiti pritožbo na svet javnega vrtca oziroma šole v primeru, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovno razmerje zahtevajo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev tožbe je osem dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, zahtevajo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev tožbe je osem dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki urejajo delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Svet javnega vrtca oziroma šole mora v pritožbi delavca odločiti v 30-dneh od vložitve pritožbe. Če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda, oziroma šole, oziroma le-ta ne odloči v roku iz prejšnjega odstavka, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na določbe 2., 3., in 4. odstavka tega člena lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovno razmerje, kot je to določeno v 1. členu ZOFVI-D, oziroma spremenjenem 48. členu ZOFVI. Glede na vse navedeno bi tako morala tožnica zoper izdane sklepe oziroma odločbe tožene stranke, s katerimi so ji bili določeni v spornem obdobju koeficienti za določitev osnovne plače, oziroma procenti nadomestila plače, vložiti ugovor na svet zavoda in šele potem, v kolikor ugovoru ne bi bilo ugodeno, bi imela pravico do vložitve tožbe na sodišče v okviru prej navedenih rokov. Seveda pa bi tožnica morala zahtevati spremembo sklepov v delu, ki so bili eventualno napačno določeni. Šele na podlagi spremembe sklepa bi lahko uveljavljala drugačno višino izplačila nadomestila plače. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 s sprem. - panožna KP) v 1. odstavku 34. člena določa, da mora zavod (tožena stranka) razporediti delavca – invalida oziroma delavca z zmanjšano delovno zmožnostjo na ustrezno delovno mesto na podlagi pravnomočnega sklepa pristojne komisije, ki je ugotovila spremenjene delovne zmožnosti delavca, 2. odstavka 34. člena KP dejavnosti pa določa, da dokler zavod ne zagotovi delavcu iz 1. odstavka drugega ustreznega dela, mu mora izplačevati nadomestilo za čas čakanja na ustrezno delo v višini 80 % osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo, oziroma v višini 100 % osnovne plače, povečane za dodatek za delovno dobo, če je invalidnost pri delavcu nastopila zaradi poklicne bolezni ali nesreče pri delu. V 3. odstavku 34. člena KP dejavnosti pa je določeno, da je za delavca ugodneje, se mu nadomestilo iz 2. odstavka tega člena izplačuje v višini 70 % povprečne plače, ki jo je prejemal v zadnjih treh mesecih za redno delo brez povečanega obsega in delovne uspešnosti. Opozoriti je potrebno, da je osnova za odmero nadomestila osnovna plača z dodatkom na delovno dobo, od te osnove pa se odmeri 80 % nadomestilo plače. Razlogi za to stališče so v tem, da je nadomestilo plače to, kar plačo nadomesti, plača pa je sestavljena iz plače in dodatkov. Nadomestilo plače je tako vedno določeno v odstotku od neke osnove, ki je po določilih KP dejavnosti določena različno (60 %, 70 %, 80 %, 90 % ali 100 %).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo razlike nadomestila v višini 5.714,29 EUR, pri čemer iz obrazložitve sodbe izhaja, da gre za tožbene zahtevke za izplačilo razlike v nadomestilu za čas od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2006, pri čemer naj bi razlika znašala 4.922.012,53 SIT, skupno nadomestilo 70 % povprečne plače v zadnjih treh mesecih pa bi znašalo 5.832.480,85 SIT. Tako je tožnica dejansko prejela nadomestilo v višini 6.092.237,18 SIT, kar znaša več kot nadomestilo, ki bi ga prejela po izračunu. Izrek sodbe se sicer glasi v SIT in ne v EUR, vendar navedeno na pravilnost odločitve ne vpliva, ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, bi pa sicer tožnica sama morala postaviti tožbeni zahtevek v EUR.

Sodna izvedenka dr. A.A. je pravilno upoštevala pravnomočne sklepe in nadomestilo izračunala po 39. členu Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/91 s sprem.), ki določa nadomestilo v višini 70 % povprečne plače, ki jo je prejemal delavec v zadnjih treh mesecih za redno delo, brez povečanega obsega dela in delovne uspešnosti (34. člen). Tožena stranka je tožnici izdala sklep, s katerim je določila nadomestilo v višini 80 % osnovne plače v zadnjem mesecu, ko pa je ugotovila, da je za tožnico ugodnejšo določilo panožne kolektivne pogodbe, pa je izdala dne 21. 12. 2000 sklep o čakanju na delo in ji določila nadomestilo plače v višini 70 % povprečne plače v zadnjih treh mesecih. Izračun je pokazal, da tožena stranka sicer ni pravilno obračunavala osnove, vendar je prišlo pri dejanskih izplačilih do razlike, vendar v korist tožnice, kar posledično pomeni, da tožnica pri izplačilu nadomestila plače ni bila prikrajšana, zato je pravilna odločitev sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu plače. Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče navaja, da so sklepi tožene stranke postali dokončni in pravnomočni, saj jih tožnica ni izpodbijala in pri tem ni upoštevan pritožbeni ugovor tožnice, da je prava nevešča stranka, sklepi tudi zaradi navedenega niso nični, nenazadnje je tožnica prejela celo višje nadomestilo plače, kot bi ji šlo.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor, da izvedenka ni želela podati dopolnitve izvedenskega mnenja, saj iz zapisnika glavne obravnave izhaja, da je dejansko šlo za pravna vprašanja, o čemer pa odloča sodišče in ne izvedenec, kot očitno meni tožnica v pritožbi.

Prav tako pa ni bila v postopku kršena pravica do izjavljanja oziroma načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP ter pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, tožnica je imela pravico do izjavljanja, zagotovljena je bila tudi brezplačna pravna pomoč iz razloga njenega šibkega socialnega stanja, pravno pomoč pa so izvajali pooblaščeni odvetniki, ki so nedvomno strokovno usposobljeni za nudenje pravne pomoči. Iz spisa tudi ne izhaja, da bi sodišče kakorkoli kršilo 5. člen ZPP in 22. člen Ustave RS. Sodišče je prav tako izvedlo dokaze, ki so relevantni in glede na to, da je šlo za zahtevne računske operacije je tudi imenovalo ustrezno izvedenko finančne stroke, ki je podala mnenje. Tudi če sodišče ni izrecno navedlo, katere dokaze je zavrnilo, je poudariti, da je za rešitev spora bistveno le to, da so postali sklepi tožene stranke dokončni in pravnomočni ter, da je izvedenka izračunala plače glede na napotila sodišča prve stopnje, ki je sicer v ponovljenem postopku upoštevalo tudi napotila, ki jih je podalo pritožbeno sodišče. Tako nikakor ni šlo za kršitev načel poštenega postopka, kot to tudi navaja tožnica v pritožbi.

Prav tako ni sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navedeno nikakor ne drži. Tožnica je podala vrsto pripravljalnih vlog, izvedensko mnenje glede obračuna nadomestila plače je sodno zaprisežena izvedenka, izvedenka finančne stroke, tako da pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede pravilnosti izračuna. Sodišče je tudi pravilno odločilo o stroških postopka glede na zahtevnost zadeve, res pa je odločitev sodišča nekoliko pomanjkljiva, vendar pa ne nepravilna.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.