Jedro

Toženec je ob prevedbi pokojnine, ki je bila tožnici leta 2002 pravnomočno prizna in odmerjena upoštevaje dobo, dopolnjeno v Sloveniji in v Srbiji, na podlagi najugodnejšega 12-letnega mesečnega povprečja plač, v letu 2010 po 38. členu Sporazuma s Srbijo pravilno upošteval le slovensko dobo, s katero izpolnjuje pogoje starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1, in ji pokojnino odmeril na podlagi najugodnejšega 18-letnega mesečnega povprečja plač. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja, da se pri preračunu pokojnine upošteva najugodnejše 12-letno mesečno povprečje plač.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 26. 3. 2012 ter št. ... z dne 7. 6. 2012 ter se ji prizna pravica do odmere višje starostne pokojnine od 31. 12. 2002 dalje in naloži tožencu, da ji izplača ugotovljeno razliko med doslej odmerjeno pokojnino in novo višjo odmerjeno pokojnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska dalje do plačila, ji izplača razliko med odmerjeno in manj izplačano starostno pokojnino za obdobje od 1. 1. 2003 do 30. 4. 2004 v višini 602,69 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska dalje, do plačila ter ji povrne stroške postopka, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP). Navaja, da je iz pisnega gradiva razvidno, da je tožnica do izdaje odločbe z dne 7. 4. 2004 dopolnila 32 let, 10 mesecev in 25 dni slovenske pokojninske dobe in da ji je pravica do pokojnine priznana od 31. 12. 2002 dalje. To pa po tožničinem prepričanju pomeni, da bi toženec, kakor tudi sodišče, pri odločanju o njenih pravicah moral izhajati iz določb člena 406 in 409 v zvezi s členom 39 Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1). Ker se je tožnica upokojila v letu 2002, se v tem primeru pokojninska osnova določi na podlagi plač oziroma zavarovalnih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo ZPIZ-1, to pomeni od 1. 1. 1970 do 31. 12. 1999. Po členu 409 ZPIZ-1 se zavarovancu, ki je del pokojninske dobe dopolnil do 31. 12. 1999, pokojnina odmeri ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1 in odstotkov za odmero pokojnine določenih po ZPIZ-1. V prvem primeru to pomeni 2 %, v drugem primeru pa 1,5 % od pokojninske osnove, slednji pa se prišteje odstotku veljavnemu do 31. 12. 1999. Pri izdaji odločbe z dne 7. 4. 2004 je toženec ugotovil, da je za tožnico najugodnejša 12 letna pokojninska osnova na podlagi plač iz obdobja 1971 do 1985 in takšni ugotovitvi, sodišče prve stopnje ni nasprotovalo. V ugotovitveni odločbi z dne 26. 3. 2012 toženec ugotavlja kot najugodnejšo 18 letno pokojninsko osnovo iz obdobja 1970 do 1990. Navaja, da se po 1. odstavku 406. člena ZPIZ-1 uveljavitev določb iz 1. odstavka 39. člena ZPIZ-1 zagotovi postopoma. Že iz navedenih razlogov tožnica ugotavlja, da je njena pokojninska osnova nepravilno ugotovljena že pri izdaji odločbe z dne 7. 4. 2004, kar je vzročno povezano z ugotovitveno odločbo z dne 26. 3. 2012 in dokončno odločbo toženca z dne 7. 6. 2012. Tožnica je prepričana, da bi pravilno ugotovljena pokojninska osnova in odmerni odstotek (2 %) že pri izdaji odločbe z dne 7. 4. 2004 vplivala na višjo odmero starostne pokojnine, kar bi posledično vplivalo tudi na višjo odmero samostojne slovenske pokojnine, ki je tožnici priznana brez seštevanja zavarovalnih dob po členu 20 Sporazuma in določena kot samostojna dajatev po členu 21 navedenega Sporazuma med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo. Pri oblikovanju tožničine pokojninske osnove in ob upoštevanju 2 % odmernega odstotka, v skladu s citiranimi členi ZPIZ-1, tudi po preračunu pokojnine, ki ga je toženec začel 2. 11. 2010, bi se ugotovilo, da je tožnica, tudi po opravljenem preračunu, upravičena, da se ji pokojnina po ugotovitveni odločbi z dne 26. 3. 2012 izplačuje od 31. 12. 2002 in ne od 1. 12. 2010 dalje. Tožnica posebej poudarja, da od srbskega nosilca zavarovanja ni prejela nikakršnega pravnega akta o odmeri sorazmernega dela pokojnine. V izpodbijani sodbi se navaja, da sorazmerni del pokojnine srbskega nosilca zavarovanja po odločbi z dne 10. 5. 2011 znaša 18,52 EUR. Kot izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, pokojninska doba dosežena pri srbskem nosilcu zavarovanja znaša 2 leti in 9 mesecev. Navedeni sorazmerni del v višini 18,52 EUR po vsaki razumni razlagi ni ekvivalent pokojninski dobi dopolnjeni pri srbskem nosilcu zavarovanja in ne predstavlja prave vrednosti, ki ustreza pokojninski dobi 2 leti in 9 mesecev. Opozarja tudi na 35. člen navedenega Sporazuma, ki v 1. odstavku določa, da se ta Sporazum ne uporablja za pridobitev pravic do dajatev pred njegovo uveljavitvijo. Tožnica je pravico do samostojne slovenske pokojnine pridobila izključno na podlagi slovenske pokojninsko – invalidske zakonodaje in brez seštevanja zavarovalnih dob. V tožničinem primeru določba člena 38, 1. odstavek Sporazuma ni aktualna, saj je tožnica pridobila pravico do samostojne slovenske pokojnine v skladu s členom 36, 2. odstavek, ko je dopolnila starost 63 let in pokojninsko dobo 32 let, 10 mesecev in 25 dni. Tožničina pravica do pridobitve samostojne slovenske pokojnine ni bila odvisna niti od seštevanja zavarovalnih dob, srbski nosilec zavarovanja pa je po navedenem Sporazumu zavezan k odmeri sorazmernega dela pokojnine glede na zavarovalno dobo dopolnjeno v Srbiji, kar znaša 2 leti in 9 mesecev. Tožnica tudi ne soglaša z izpodbijano sodbo v delu, ki zadeva izplačilo zneska 602,69 EUR. Navedeni znesek namreč ne predstavlja odškodninskega zahtevka, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, in v povezavi s to trditvijo ugotavlja zastaranje navedenega zneska. Sporni znesek predstavlja prikrajšanje tožnice iz naslova obveznega pokojninsko – invalidskega zavarovanja. Gre za neutemeljene odtegljaje od tožničine pokojnine ter ne za odškodninski zahtevek, ki naj bi bil podvržen zastaranju po Obligacijskem zakoniku. Značilnosti pravic iz pokojninskega zavarovanja opredeljuje člen 5 ZPIZ-1, ki v 2. odstavku določa, da pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo. Člen 172 ZPIZ-1 normira izplačilo zapadlih mesečnih zneskov v povezavi s členom 171 istega zakona, ki določa, da se pokojnine odmerjajo v mesečnih zneskih in se izplačujejo za nazaj. Po 1. odstavku člena 172 citiranega zakona, se zapadli mesečni zneski dajatev iz člena 171, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj. Navedene okoliščine na strani tožnice niso podane, sodišče kakor tudi toženec pa ne pojasnjujeta okoliščin, ki naj bi vplivale na pokojninske odtegljaje od 1. 1. 2003 do 30. 4. 2004. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa tožnica ne navaja.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. … z dne 7. 6. 2012 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 26. 3. 2012 in presojalo utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka. Tožnica je s tožbo uveljavljala odpravo citiranih odločb toženca in priznanje višje starostne pokojnine od 31. 12. 2002 dalje in izplačilo med doslej odmerjeno pokojnino in novo večjo odmerjeno pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska dalje do plačila in razliko med odmerjeno in manj izplačano starostno pokojnino za obdobje od 1. 1. 2003 do 30. 4. 2004 v višini 602,69 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska dalje do plačila ter povračilo stroškov postopka, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Pravna podlaga v sporni zadevi je ZPIZ-1 in Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Ur. l. RS, št. 30/10 do MP 05/10, v nadaljevanju Sporazum). V 2. odstavku 38. člena Sporazuma, ki je začel veljati 1. 11. 2010 je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve tega Sporazuma, tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice, ponovno odmerijo po določbah tega Sporazuma. Postopek ponovne odmere se po navedeni pravni določbi začne po uradni dolžnosti. Na dan, ko je nosilec prve pogodbenice začel postopek, se šteje kot dan vložitve zahtevka. Pravica do tako priznane in odmerjene pokojnine gre v skladu z določbo 7. odstavka 38. člena Sporazuma od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici pri tožencu z odločbo št. ... z dne 7. 4. 2004 odmerjena starostna pokojnina v znesku 156.422,05 tedaj veljavnih SIT od 31. 12. 2002 dalje. Do dneva uveljavitve pravice je tožnica dopolnila 55 let in 6 mesecev starosti ter 35 let, 7 mesecev in 2 dneva pokojninske dobe, pri čemer je bila upoštevana tudi pokojninska doba, ki jo je tožnica dopolnila v Srbiji od 11. 3. 1973 do 17. 11. 1975. Na podlagi skupne dobe dopolnjene v Sloveniji in Srbiji, je bila pokojnina odmerjena v višini 84,5 % od pokojninske osnove 176.805,02 SIT izračunane na podlagi najugodnejšega 12 letnega mesečnega povprečja plač iz obdobja od 1971 do 1985. Toženec je pri izračunu pokojninske osnove v letu 2002, to je leto uveljavitve, skladno z določbo 39. člena v zvezi s 406. členom ZPIZ-1 upošteval najugodnejše 12 letno povprečje plač. V 2. odstavku 406. člena ZPIZ-1 je določeno, da se zavarovancu, ki se upokoji v letu uveljavitve tega zakona (to je v letu 2000) pokojninska osnova določi na podlagi plač oziroma zavarovalnih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko leto podaljša za eno leto (v letu 2001 na 11 letno in v letu 2002 na 12 letno povprečje), vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja. Torej se obdobje daljša postopoma oziroma se v letu 2002 upošteva 12 letno povprečje plač in ne 10 letno povprečje plač, kot zmotno meni pritožba. 10 letno povprečje plač bi se pri tožnici upoštevalo le, če bi se upokojila najkasneje v letu 2000. Drugačno razlagovanje določb glede oblikovanja pokojninske osnove in določanja odmernih odstotkov je pravno zmotno in nepravilno.

Odmerni odstotek v višini 84,5 % je toženec določil skladno z določbo 409. člena ZPIZ-1 tako, da je za dobo, ki jo je tožnica dopolnila do 31. 12. 1999, upošteval odstotke za odmero pokojnine po predpisih veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1. To je po ZPIZ/92 (Ur. l. RS, št. 12/92 s sprem.) in določbo 52. člena. Za dobo dopolnjeno po 1. 1. 2000 pa je upošteval odstotek za odmero pokojnine po 50. členu ZPIZ-1. Tožnica je do 31. 12. 1999 dopolnila 32 let in 7 mesecev pokojninske dobe, po 1. 1. 2000 pa 3 leta pokojninske dobe. Skladno z 2. alineo 52. člena se ji je za dobo prebito do 31. 12. 1999 določil odmerni odstotek v višini 80 % in za dobo prebito po 1. 1. 2000 (za vsako leto po 1,5 %) v višini 4,5 % oziroma skupaj 84,5 %. Glede na vse navedeno so neutemeljeni in brez pravne podlage pritožbeni očitki in uveljavljanje višje starostne pokojnine. Odločba z dne 7. 4. 2004 je bila potrjena z drugostopno odločbo z dne 26. 1. 2005, ki je bila tožnici vročena 3. 2. 2005 in je pravnomočna.

Na podlagi 38. člena Sporazuma je toženec dne 2. 11. 2010 po uradni dolžnosti začel postopek za preračun starostne pokojnine. Pri preračunu je toženec pravilno ugotovil, da je tožnica do dneva preračuna pokojnine dopolnila 63 let in 5 mesecev starosti ter 32 let, 10 mesecev in 25 dni pokojninske dobe v Republiki Sloveniji. Na podlagi ugotovljene starosti in pokojninske dobe je tožnica z upoštevanjem določbe 21. člena Sporazuma izpolnjevala pogoje iz 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Toženec je tožnici starostno pokojnino odmeril skladno s 1. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 in sicer od mesečnega povprečja plač, ki jih je tožnica prejela v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanjo najugodnejša. V konkretnem primeru je za tožnico najugodnejše zaporedno 18 letno obdobje od leta 1970 do leta 1990. Pokojnina v višini 78,5 % (za slovensko dobo) odmerjena od pokojninske osnove ugotovljene v višini 1.004,28 EUR pa je znašala na dan uveljavitve pravice, to je 1. 12. 2010 803,36 EUR na mesec. Ker je toženec za preračun pokojnine prvi začel postopek dne 2. 11. 2010, je tožnica do ponovno odmerjene pokojnine skladno s 7. odstavkom 38.člena Sporazuma upravičena od 1. 12. 2010 dalje, kot je pravilno odločil toženec.

Pritožba se glede na vse navedeno neutemeljeno sklicuje na določbo 35. člena Sporazuma in nato, da pri tožnici določba 38. člena Sporazuma ne pride v poštev, ker je pridobila samostojno slovensko pokojnino. Pri tožnici je nedvomno podan dejanski stan iz 1. odstavka 38. člena Sporazuma in razlogi za preračun pokojnine, ne glede na to, da je pridobila samostojno pokojnino v Sloveniji. Vprašanje, ali je tožnica od srbskega nosilca zavarovanja prejela kakršenkoli pravni akt o odmeri sorazmernega dela pokojnine in ali je znesek 18,52 EUR ustrezen glede na dobo dopolnjeno v Srbiji v trajanju 2 leti in 9 mesecev, za pritožbeno rešitev zadeve ni relevantno.

Tožnica je znesek 602,69 EUR pred sodiščem prve stopnje uveljavljala iz naslova starostne pokojnine, ker naj bi ji po njenem razumevanju pokojnina ugotovljena pri preračunu (brez srbske dobe), v višini 803,36 EUR pripadala že od 31. 12. 2002. Pri tem je spregledala, da je pokojnina v višini 803,36 EUR odmerjena od pokojninske osnove obračunane na podlagi plač oziroma zavarovalnih osnov iz leta 1970 do 1990 iz najugodnejšega 18 letnega zaporedja plač, ki so bile v skladu s 47. členom ZPIZ-1 valorizirane na leto pred uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine, to je glede na preračun pokojnine na leto 2009. Tako izračunana pokojninska osnova v letu 2009 znaša 1.004,28 EUR, pokojnina odmerjena v višini 78,5 % (za slovensko dobo) pa 788,35 EUR, ki se skladno s 150. členom in 151. členom ZPIZ-1 od 1. 1. 2010 uskladi za 1,70 % in za 0,20 % tako, da znaša na dan 1. 12. 2010, to je na dan pričetka izplačevanja skladno z 7. odstavkom 38. člena Sporazuma, 803,36 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da znesek 602,49 EUR predstavlja znesek premalo izplačanih pokojnin za čas od 1. 1. 2003 do 30. 4. 2004 in glede na ugovor zastaranja, ugotavljalo, ali je vtoževana terjatev zastarala. Pri tem je upoštevalo tako subjektivni zastaralni rok 3 let oziroma objektivni zastaralni rok 5 let. Pravilno je štelo, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo po 352. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem., v nadalj. OZ) zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in v petih letih, od kar je škoda nastala. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, kdaj se je tožnica seznanila z vsemi okoliščinami glede zatrjevane škode. Tožnica je zahtevek za plačilo premalo izplačanih pokojnin vložila dne 5. 7. 2012, kar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča po preteku petih let, od kar je škoda nastala. Po poteku 5 letnega zastaralnega roka pa ni več mogoče zahtevati plačila iz naslova prikrajšanja in premalo izplačanih pokojnin.

Glede na 5. člen ZPIZ-1 so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne po dedovati. Pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, razen dospelih neizplačanih zneskov pokojnin in drugih denarnih prejemkov v primerih, določenih s tem zakonom. Vse navedeno pomeni, da pravice iz obveznega zavarovanja, ki jih upravičenec ni uveljavil takoj, ko je zanje izpolnil pogoje, ne zastarajo. Vendar zavarovanec v takem primeru ne more zahtevati, da se mu izplačajo dajatve za nazaj oziroma za ves čas od izpolnitve pogoja. Že dospeli, vendar neizplačani obroki dajatev zastarajo oziroma kot je določeno v 2. odstavku 5. člena ZPIZ-1 so dospeli neizplačani zneski pokojnin podvrženi zastaranju. Dodatno obrazlaganje okoliščin, na katere se sklicuje pritožba, glede na potek 5 letnega zastaralnega roka, ni potrebno.

Pravilno je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 154. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.